Jedro

SPZ v 83. členu določa upravičenje soseda, da odstrani veje, ki segajo v njegov zračni prostor (oziroma prej dolžnost lastnika drevesa, da dopusti sosedov poseg v njegovo lastnino), vendar ne ureja vprašanja stroškov takega posega. Zato je glede tega vprašanja potrebno uporabiti pravila obligacijskega prava. V poštev pridejo pravila o poslovodstvu brez naročila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi

izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kopru v sporu majhne vrednosti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 22.666,00 SIT, to je povračila stroškov, ki jih je imel tožnik s posekom vej drevesa, ki naj bi rasle na njegovo parcelo. Izhajalo je iz naslednjega dejanskega stanja: tožnik je lastnik parcele, ki meji na parcelo, last republike Slovenije in ki jo imata v zakupu prvi in drugi toženec. Veje drevesa, posajenega na parceli tožencev, so segale na tožnikovo parcelo, tožnik je pozval zakupnika, naj veje odstranita sama. Tožnik pa nima nobenih navedb o tem, zakaj so ga te veje motile, zato po mnenju sodišča ni izpolnjen tretji pogoj za uporabo 1. odstavka 83.člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), to je, da lastnika veje motijo. Tudi sicer veljajo za povračilo stroškov pravila, ki urejajo poslovodstvo brez naročila (199. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Tožnik v zvezi s tem ni izkazal, da je šlo za posel, ki ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist. Zato je sodišče njegov zahtevek zavrnilo. Tožnik tudi ni uspel dokazati višine stroškov, saj je račun Komunale izdan na drugo ime.

Zoper sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožnik in v pritožbi navaja, da je sodišče napačno uporabilo določbo 83. člena SPZ, saj sosed ni dolžan pojasnjevati sosedu, zakaj ga veje, ki segajo v njegov zračni prostor, motijo. Zgrešeno je tudi stališče, da se račun ne glasi na tožnika, saj je S.S. ime, pod katerim ga vsi poznajo. Pravno je zgrešeno tudi pogojevanje pravice iz 83. člena SPZ s pravili poslovodstva brez naročila. Pravica do odstranitve vej ni pogojena z nastankom škode, v nasprotnem primeru bi bila določba 83. člena SPZ neuporabna.

Pritožba ni utemeljena.

SPZ v 83. členu določa upravičenje soseda, da odstrani veje, ki segajo v njegov zračni prostor (oziroma prej dolžnost lastnika drevesa, da dopusti sosedov poseg v njegovo lastnino), vendar ne ureja vprašanja stroškov takega posega. Zato je glede tega vprašanja potrebno uporabiti pravila obligacijskega prava. Kot je pravilno pojasnilo prvostopno sodišče pridejo v poštev pravila o poslovodstvu brez naročila. Uporaba pravil o poslovodstvu brez naročila za vprašanje stroškov ne pomeni pogojevanja pravice iz 83. člena SPZ s pravili o poslovodstvu brez naročila. 83. člen SPZ daje samo upravičenje osebi, ki ni lastnik drevesa, da odstrani veje (predstavlja torej pravni naslov za poseganje v tujo lastnino in v tem smislu je njena „uporabnost“). To upravičenje je omejeno le s pogoji iz 83. člena SPZ in ni odvisno od tega, ali je oseba, ki odstrani veje, upravičena do povrnitve stroškov. V lastnino lahko po splošnem pravilu posega le lastnik, tožnik je poseg sicer zaradi izjeme, določene v 83. členu SPZ, lahko opravil namesto lastnika (če ne bi bilo te določbe, bi lahko šlo celo za kaznivo dejanje), vendar ga je opravil brez lastnikovega naročila. Do povrnitve stroškov bi bil tako ob uporabi določbe 776. člena OZ v zvezi s 3. odstavkom 200. člena OZ upravičen le, če bi bil izpolnjen pogoj iz 199. člena OZ, to je, da posla iz sfere drugega ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda in bi bila zamujena očitna korist. Ker tak pogoj v zadevi glede na ugotovljeno dejansko stanje (na katerega je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano) ni bil izpolnjen, je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in zahtevek zavrnilo. Omeniti je le, da je bila enaka tudi sodna praksa v zvezi s paragrafom 422 Občega državljanskega zakonika (ODZ), ki je pred sprejemom SPZ urejal odstranitev vej in v bistvenih točkah določal enako upravičenje lastnika sosednje nepremičnine, prav tako pa v tem paragrafu ni ničesar o stroških posega. Po citirani sodni praksi namreč daje paragraf 422 ODZ lastniku nepremičnine, na katero sega tuje drevo, upravičenje na lastne stroške posekati veje. Ker ni bil izpolnjen osnovni pogoj za povrnitev stroškov (da posla ni bilo mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bila zamujena očitna korist), je bilo treba zahtevek zavrniti že iz tega razloga in nadaljnja pritožbena navajanja glede vprašanja, ali je sosed dolžan pojasnjevati sosedu, zakaj ga veje motijo in glede naslovnika računa, tudi če bi bila utemeljena, ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še z vidika ostalih pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker takih kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.