Jedro

Predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve ni utemeljen. Zgolj zaradi dejstva, da tožena stranka nima sredstev za izplačilo plač zaposlenim in da obremenjuje nepremičnine s hipotekami, ni izkazana subjektivna (ampak le objektivna) nevarnost, da bo (zaradi ravnanja tožene stranke) izpolnitev terjatve tožnika onemogočena oziroma otežena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki prepove odtujitev in obremenitev posameznega dela št. ... v stavbi št. ... k.o. ... (I/1. točka). V nadaljevanju je zavrnilo predlog, da se predmetna začasna odredba realizira z vpisom prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča na Jesenicah pri predmetni nepremičnini navedeni v točki. 1. izreka (I/2. točka). Zavrnilo je tudi predlog, da začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja še 30 dni po pravnomočnem zaključku predmetnega postopka (I/3. točka). Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka (II. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sklep ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sklep sodišča prve stopnje tako, da v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov prvo in drugostopnega postopka. Navaja, da se pritožuje zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da samo dejstvo, da ima tožena stranka likvidnostne težave in delavcem ne more redno izplačevati plač ne predstavlja subjektivne nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve tožnika onemogočena oziroma otežena. Sodišče pri tem meni, da pogodba z dne 24. 8. 2011, iz katere izhaja, da je tožena stranka obremenila vse še neobremenjene nepremičnine za zavarovanje terjatve predsednika uprave in nadzornega sveta tožene stranke, ki ju imata do družbe G. d.o.o., ne predstavlja drugega razpolaganja iz 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. Upniku ni potrebno dokazovati, da dolžnik razpolaga s svojim premoženjem tako, da bi onemogočil ali otežil uveljavitev terjatve upnika. Dolžnikova krivda ni pomembna za ugotovitev, ali je podana subjektivna nevarnost, ki se zahteva za izdajo začasne odredbe. Sodišče neupravičeno zahteva, da tožnik dokazuje, da tožena stranka razpolaga s svojim premoženjem z namenom, da bi onemogočila uveljavitev tožnikove terjatve. Tožnik je dokazal, da ima tožena stranka takšne likvidnostne težave, da ne more poravnati terjatev delavcev, da s svojim ravnanjem zmanjšuje premoženje, iz katerega bi se lahko poplačal tožnik. Tožnik obstoj subjektivne nevarnosti dokazuje tudi s pogodbama tožene stranke z M.L. in I.G. z dne 24. 8. 2011. Tožena stranka je obremenila svoje takrat še neobremenjene nepremičnine. Z ustanovitvijo hipoteke je tožena stranka izničila možnost prodaje nepremičnin ..., ... in ... k.o. ..., s katerimi bi lahko dobila prepotrebna sredstva za poplačilo svojih dolgov. Obremenjena nepremičnina se ne more prodati, sploh pa ne v primeru, ko znašata hipoteki 607.800,00 EUR in 392.200,00 EUR (brez obresti). Tožena stranka prenaša premoženje na drugo družbo. Tožena stranka poskuša prodati svoj prenočitveni center v ..., ki je nadaljnji dokaz obstoja subjektivne nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Tožena stranka ni nikoli zanikala, da namerava prenočitveni center prodati. Tako je šteti, da je podana subjektivna nevarnost. Center se bo prodajal v kratkem, sodni postopki pa trajajo vsaj 2 leti, da se pravnomočno zaključijo in šele takrat je možna izvršba. Sodišče tudi navede, da tožnik ni dokazal, da bo tožena stranka utrpela le neznatno škodo, v kolikor bo izdana začasna odredba. Tožnik je dokazoval obstoj pogoja iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, z zatrjevanjem, da se za toženo stranko ne bo nič spremenilo, če do pravnomočnosti postopka ne bo smela razpolagati z enim od svojih apartmajev. Tožnik se v pritožbi sklicuje tudi na zadevo opr. št. III Ips 78/99. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po pogledu v predloženo listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ugotovilo, da predlog za izdajo začasne odredbe tožnika ni utemeljen, pri čemer je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve iz naslova plačila razlike v plači v višini 57.941,00 EUR bruto, zaradi plačila regresa v višini 1.600,00 EUR bruto, zaradi plačila letne nagrade v višini 7.467,05 EUR bruto, zaradi plačila odpravnine v višini 42.228,72 EUR bruto po 112. členu ZDR ter zaradi plačila odškodnine v višini 10.557,18 EUR bruto po 112. členu ZDR. Predlagal je, da sodišče izda začasno odredbo, da se toženi stranki prepove odtujitev in obremenitev posameznega dela št. ... v stavbi št. ... k.o. ... ter da se začasna odredba realizira z vpisom prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča na Jesenicah in začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja še 30 dni po pravnomočnem zaključku predmetnega pravdnega postopka.

V individualnem delovnem sporu lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDDS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), po določbah Zakona o izvršbi (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s sprem.), če ZDSS-1 ne določa drugače. ZIZ opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih in nedenarnih terjatev (270. in 272. člen ZIZ) ter primeroma našteva vrste teh odredb (271. člen in 273. člen ZIZ). Sodišče lahko izda začasno odredbo le, če so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji in v takšni obliki, da se z njo doseže namen zavarovanja terjatve.

Tožnik je podal predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. ZIZ v 1. odstavku 270. člena določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve in določa, da sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje denarje terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakršnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (2. odstavek 270. člena ZIZ). Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (3. odstavek 270. člena ZIZ). Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije. ZIZ v 273. členu določa, da sodišče sme za zavarovanje denarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, za katero je mogoče doseči namen zavarovanja.

Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je tožnikova denarna terjatev do sedaj delno izkazana. Tožnik je svoj predlog utemeljeval s tem, da je tožena stranka v likvidnostnih težavah in ima blokirane vse transakcijske račune, zaradi česar obstaja verjetnost, da je uveljavitev terjatve onemogočena oziroma otežena. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je izkazana le objektivna ne pa subjektivna nevarnost za oteženo ali onemogočeno uveljavitev tožnikove terjatve. Tudi nezmožnost rednega izplačevanja plač zaposlenim in obremenitev določenih nepremičnin s hipotekami pomenijo le objektivno nevarnost ne pa tudi subjektivne, pri čemer pa iz do sedaj predloženih listinskih dokazov ne izhaja, da bi tožnik odtujeval nepremičnine pod ceno, jih skrival ali kako drugače z njimi razpolagal tako, da bi bilo onemogočeno poplačilo denarne terjatve po pravnomočni sodni odločbi. Pogodbe z družbo G. d.o.o. iz naslova kreditnih pogodb, po oceni pritožbenega sodišča ne pomenijo „drugačnega razpolaganja“ v smislu določil 2. odstavka 270. člena ZIZ. Tožnik tudi le zatrjuje, da tožena stranka namerava prodati svoj objekt Prenočitveni center ..., pri čemer pa to z ničemer ne izkaže. Tako tožnik v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni štelo, da je potrebno izrecno zahtevano subjektivno ravnanje toženca presojati glede na njegov subjektivni namen, torej krivdo. Slabo finančno stanje oziroma hipoteke same po sebi ne pomenijo aktivnega ravnanja toženca v smislu odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem, ki bi vodilo v onemogočitev oziroma precejšnjo otežitev uveljavljanja tožnikove terjatve in glede na listinsko dokumentacijo, ni izpolnjen pogoj v drugem odstavku 270. člena ZIZ.

Ob navedenem tudi ni mogoče slediti pritožbenemu navajanju, da v kolikor tožena stranka ne oporeka trditvam, to pomeni, da jih priznava. Tožena stranka je podala odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe in v celoti prerekala tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe, tako, da ni mogoče šteti, da navedene trditve tožnika o prodaji Prenočitvenega centra ... priznava v smislu določil 214. člena ZPP, kot to meni tožnik v pritožbi. Pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da prepoved razpolaganja z nepremičnino za toženo stranko ne pomeni neznatne škode, saj v primeru najema poslovnih kreditov potrebnih za redno poslovanje in za premostitev trenutnih likvidnostnih težav prav nepremičnine lahko predstavljajo sredstvo za zavarovanje terjatev. Pritožbeno sodišče je vpogledalo tudi v zadevo opr. št. III Ips 78/99 z dne 10. 6. 1999, v kateri je Vrhovno sodišče RS odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti v primeru zavarovanja denarne terjatve, pri čemer ocenjuje, da zadevi med seboj nista primerljivi. Ob navedenem se pritožbeno sodišče sklicuje na svojo prakso v podobnih primerih in sicer opr. št. Pdp 1346/2010 in Pdp 952/2011. Tako je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da do sedaj ni izkazana verjetnost izpolnitvene nevarnosti v smislu določil 2. odstavka 270. člena ZIZ in da ni izkazana verjetnost, da bi toženec s predlagano odredbo utrpel le neznatno škodo (3. odstavek 270. člena ZIZ), predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.