Jedro

Pritrditi je pritožbi, da sklep ne upošteva v zadostni meri visoke vrednosti spornega predmeta (137.888,50 EUR), kar je okoliščina, ki jo je treba poleg premoženjskega stanja upoštevati na podlagi petega odstavka 11. člena ZST-1. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s sodiščem prve stopnje, da bo tožeča stranka sodno takso v višini 2.337,00 EUR zmožna obročno odplačati, vendar pa obrok 389,50 EUR mesečno pomeni takšen znesek, ki bi lahko ogrozil preživljanje tožnika oziroma njegove družine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v III. točki spremeni tako, da se tožeči stranki odobri plačilo sodne takse v dvanajstih zaporednih mesečnih obrokih po 194,75 EUR, tako da prvi obrok zapade v plačilo 1. 2. 2016, naslednjih enajst obrokov pa vsakega prvega v mesecu.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev in odlog plačila sodne takse, odobrilo pa je obročno plačilo sodne takse v višini 2.337,00 EUR v šestih zaporednih mesečnih obrokih po 389,50 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožnika delno oprosti plačila sodnih taks, podredno pa, da mu omogoči plačilo v čimvečjem številu obrokov ali pa plačilo odloži do pravnomočnosti zadeve. Sodišče prve stopnje pri odločanju ni v zadostni meri upoštevalo premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja tožeče stranke, zlasti pa tudi ne visoke vrednosti spornega predmeta in posledično visoke sodne takse. Tožnik je res samostojni podjetnik, živi skupaj s partnerko in dvema šoloobveznima otrokoma glede na slabo premoženjsko stanje pa bi bil upravičen do oprostitve plačila sodne takse vsaj v 90 %, saj v nasprotnem primeru tako visoke takse ne more plačati. Ima visoke stroške s šolanjem otrok in s tem povezanimi izdatki. V preteklem letu je sicer res ustvaril določen prihodek, je pa v letošnjem letu njegovo poslovanje še slabše in plačilna sposobnost manjša. Poleg predmetne pravde je pred naslovnim sodiščem moral vložiti tožbo tudi v zadevi II P 1362/2015, kjer je sodišče tožnika delno oprostilo plačila sodne takse (za znesek 729,00 EUR), znesek preostale takse pa mu je omogočilo plačati v dvanajstih obrokih po 60,00 EUR. Ne držijo navedbe sodišča, da s plačilom takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v predmetni zadevi ne bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik. Upoštevaje vse okoliščine bi bil upravičen vsaj do delne oprostitve plačila sodne takse, plačilo preostanka sodne takse pa bi mu bilo treba omogočiti v višjem številu mesečnih obrokov, vsaj dvanajstih.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sklepa, da ugotovljeno premoženjsko stanje tožnika (in njegove partnerke) ne nudi podlage niti za popolno niti za delno oprostitev plačila sodne takse in tudi ne odlog plačila do pravnomočnosti zadeve. Sklep pravilno upošteva vse okoliščine, ki jih je tožnik ponudil v predlogu za oprostitev in priloženem potrdilu o premoženjskem stanju. Okoliščine, ki jih prvič, sicer pavšalno, izpostavlja v pritožbi (visoki stroški šolanja otrok, slabše poslovanje v letošnjem letu, tožba v zadevi II P 1362/2015) so neupoštevne, ker predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom prvega člena ZST-1). Tožnik ni navedel upravičenih razlogov, zaradi katerih jih ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ob ugotovitvah, da je tožnik lastnik stanovanjske hiše, v kateri stanuje z družino, partnerko in dvema mladoletnima otrokoma, da sta tožnik in njegova partnerka lastnika osebnih vozil znamke X letnik 2008 in Y 2007, da imata dva mladoletna otroka, ki imata vsak svoje prihranke, da znaša mesečni dohodek družine (dohodek tožnika kot s. p. in plača njegove partnerke) 2.318,38 EUR mesečno (razpoložljivi dohodek na člana družine znaša 579,59 EUR), sklep pravilno zaključi, da niso podani pogoji drugega odstavka 11. člena ZST-1. 5. Pritrditi pa je pritožbi, da sklep ne upošteva v zadostni meri visoke vrednosti spornega predmeta (137.888,50 EUR), kar je okoliščina, ki jo je treba poleg premoženjskega stanja upoštevati na podlagi petega odstavka 11. člena ZST-1. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s sodiščem prve stopnje, da bo tožeča stranka sodno takso v višini 2.337,00 EUR zmožna obročno odplačati, vendar pa obrok 389,50 EUR mesečno pomeni takšen znesek, ki bi lahko ogrozil preživljanje tožnika oziroma njegove družine.

6. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in tožniku, kot je razvidno iz izreka sklepa, odobrilo obročno odplačilo v dvanajstih mesečnih obrokih (mesečno po 194,75 EUR), in v tem obsegu izpodbijani sklep (III. točka izreka) spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom prvega člena ZST-1). Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom prvega člena ZST-1).