Jedro

Z zatrjevanjem že navedenega motiva oziroma namena sklenitve pa, pravno gledano, le zatrjuje, da pravzaprav ni skleni neodplačnega pravega pravnega posla, saj je za svojo dajatev pričakoval protidajatev, do katere pa ne bo prišlo zaradi obdarjenčeve smrti. zatrjuje torej, da je pravzaprav želel skleniti neko drugo pogodbo, katera sicer nesporno ni bila sklenjena.

Torej tudi v primeru, v kolikor bi tožnik sklenil darilno pogodbo z "nagibom protidajatve", se ta izkaže za pravno neupoštevnega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tako glavni kot podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke. Z glavnim tožbenim zahtevkom je tožeča stranka predlagala ugotovitev, da je darilna pogodba, sklenjena dne 3.11.1994 med tožnikom in njegovim pokojnim sinom R. K., za solastninski delež 1/3 nepremičnin vl. št. 1028 k. o. , pravno neveljavna. S podrejenim tožbenim zahtevkom pa je terjala razveljavitev navedene darilne pogodbe za že omenjeni 1/3 nepremičninski delež navedene vložne številke ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Nadalje je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi njene pravdne stroške v znesku 137.344,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je s sklepom ugodilo predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodnih taks, tožeče stranke pa na njen predlog plačila sodnih taks ni oprostilo.

Proti sodbi in sklepu se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po členu 353 ZPP/77. Po prepričanju pritožnika je zatrjevani motiv darila, da sin ostane doma, staršema v oporo in pomoč, dokazan z izpovedbama tožnika in toženke, to pa bi lahko pojasnila tudi predlagana priča M. K., katere zaslišanje je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Sicer pa življenjske izkušnje ne zahtevajo posebnih pojasnil za take motive staršev v odnosu na otroke. Če bi bil namen darila le v tem, da si pokojni sin in toženka uredita stanovanje, bi težko razumeli, zakaj je tožnik nasprotoval gradnji na ponujeni parceli toženkinih staršev in posledično ponudil pokojnemu sinu daritev zgornje etaže. Sodišče prve stopnje glede na določilo člena 52/3 ZOR napačno ocenjuje, da zatrjevani motiv ni obstajal, ker da ni bilo v pogodbi posebej zapisano, kako naj bi se obdarjenec zavezal napram darovalcu. Tudi ni pravilna ugotovitev, da pričakovanja niso bila vezana le na sinovo osebo, saj pričakovanj darovalca snaha ali pa tudi vnuk ne moreta avtomatsko nadomeščati in tudi sinova smrt je pokazala, da je bil on osnovna integrativna vez med tožnikom in njegovo ženo na eni strani in toženko na drugi strani. V okoliščinah po sinovi smrti je jasno, zakaj se je toženka z otrokom odselila k svojim staršem, razumeti pa je treba tudi tožnika in njegovo ženo, da sta se, zlasti zaradi vnučkove izgube, počutila še dodatno osiromašena zaradi toženkine odločitve. Ker je odpadla pravna podlaga darilne pogodbe, pa še ne pomeni, da bi tožena stranka ostala brez pravic na premoženju, saj je darilo potrebno ločiti od eventuelnih drugih pridobitnih naslovov za lastninsko pravico oziroma obligacijsko terjatev, kar je tožnik že posredno nakazal v svojih vlogah.

Tožeča stranka zavrača odločitev, s katero je bil njen predlog za oprostitev plačila sodnih taks zavrnjen in tožnik pritožbi prilaga odločbo o odmeri dohodnine, iz katere po njegovem izhaja, da ima skromne dohodke, saj je ugotovljena davčna osnova 301.881,00 SIT. Tudi tožena stranka je v svoji izpovedbi posredno priznala, da tožnik v delavnici nima nobenega dobička, o teh okoliščinah tudi tožnik ni bil zaslišan, tožnikova žena je invalidska upokojenka s skromnimi dohodki, tožnik pa je bolan in nesposoben za težja dela.

Pritožbi nista utemeljeni: K pritožbi zoper sodbo: Prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi torej zaključuje, da sporna darilna pogodba ni pravno neveljavna iz zatrjevanega razloga, ker naj bi bil njen namen s smrtjo obdarjenca izjalovljen, saj je ugotovilo, da je bilo darilo dano z namenom, da pokojnik in njegova izvenzakonska partnerica zaživita samostojno življenje in si temu primerno uredita stanovanje v podstrešnem delu stanovanjske hiše. Prvostopno sodišče je torej dokazno zavrnilo sklenitev darilne pogodbe z namenom oziroma nagibom darovalca, da mu bo obdarjenec zagotovil pomoč pri gospodarjenju, v starosti pa tudi primerno skrb in pomoč pri osebnih potrebah. Vendar pritožbenih navedb, v katerih ponovno zatrjuje zaradi smrti sina - obdarjenca, izjalovljeni namen darilne pogodbe in s tem nastop njene neveljavnosti (člen 52. ZOR), ni mogoče upoštevati, saj so same s seboj v nasprotju. Prvostopno sodišče na podlagi samih tožbenih trditev, dokazne ocene izpovedb pravdnih strank ter predložene darilne pogodbe pravilno zaključi, da sta tožnik in njegov pokojni sin kot obdarjenec sklenila darilno pogodbo. Kot že rečeno, sklenitve darilne pogodbe tožnik ne zanika, saj se nanjo sklicuje. Z zatrjevanjem že navedenega motiva oziroma namena sklenitve pa, pravno gledano, le zatrjuje, da pravzaprav ni sklenil neodplačnega pravega pravnega posla, saj je za svojo dajatev pričakoval protidajatev, do katere pa ne bo prišlo zaradi obdarjenčeve smrti. Zatrjuje torej, da je pravzaprav želel skleniti neko drugo pogodbo, katera sicer nesporno ni bila sklenjena. Ni mogoče govoriti tudi o eventuelnem nesoglasju volj pri sklenitvi darilne pogodbe - na kar se tožnik tudi ne sklicuje - ker sam ponovno zatrjuje (tudi) darilni namen pri sklenitvi obravnavane darilne pogodbe, o čemer sicer obstoji tudi popolnoma nedvoumna listina. Torej tudi v primeru, v kolikor bi tožnik sklenil darilno pogodbo z "nagibom protidajatve", se ta izkaže za pravno neupoštevnega.

Ker torej ni navedel prav nobenih pravno upoštevnih razlogov za ugotovitev neveljavnosti darilne pogodbe, kot pravilno zaključi prvostopno sodišče, niti za njeno razveljavitev (ki jih sploh ni zatrjeval in se prvostopno sodišče z zmoto pri sklenitvi po nepotrebnem ukvarja), pogodba seveda ostaja v veljavi, pri čemer sta obdarjenčeva dediča ex lege vstopila v njegov pravni položaj, česar tožnik ne more preprečiti.

Na podlagi povedanega se izkaže, da je prvostopno sodišče materialno pravo prav uporabilo in ker tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP/77), je zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP/77).

K pritožbi proti sklepu: Tudi sklep prvostopnega sodišča, da tožnika ne oprosti plačila sodnih taks, je materialnopravno pravilen. Člen 13/3 Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS št. 38/96-20/98) določa, da mora stranka, ki želi, da jo sodišče oprosti plačila sodne takse, predlogu predložiti tudi svojo zadnjo odločbo o dohodnini in zadnje odločbe o dohodnini družinskih članov ter s tem sodišču dokazati, da tako iz njenega, kot premoženjskega stanja družinskih članov izhaja, da bi plačilo sodnih taks pomenilo veliko materialno stisko tako za tožnika kot tudi za njegove družinske člane. Kot ugotavlja prvostopno sodišče, namreč tožnik, ki se preživlja s samostojno dejavnostjo - kovinostrugarstvo, zahtevane odločbe o dohodnini ni predložil in jo predlaga šele v pritožbi, prav tako tudi ni predložil dohodnine za svojega družinskega člana, pa čeprav iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da bi jo moral, zaradi česar ni izpolnil zakonitega predpogoja za predlagano oprostitev plačila sodnih taks. Zato so neupoštevne njegove pritožbene navedbe o slabem premoženjskem stanju.

Ker je torej prvostopno sodišče materialno pravo prav uporabilo in tako tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. odstavku 365. člena ZPP/77 v zvezi s členom 381 ZPP/77, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. člena ZPP/77).