Jedro

Ker gre za nadaljevanje izvršbe z neposredno prisilitvijo proti tožeči stranki, ki ne spoštuje prepovedi tržnega inšpektorja, je imel upravni organ, glede na dejstvo, da obstoji izvršilni naslov, zoper tožečo stranko pa je bila dovoljena izvršba in ji je bila zagrožena denarna kazen, vso pravno podlago za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe za izterjavo že zagrožene denarne kazni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 18.4.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep o dovolitvi izvršbe za izterjavo denarne kazni v upravni izvršbi Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enote Celje z dne 21.1.2005. S citiranim sklepom je prvostopenjski organ tožeči stranki naložil, da mora denarno kazen v znesku 100.000,00 SIT, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 6.12.2004, plačati v roku treh dni po vročitvi sklepa, sicer jo bo po izteku roka za prostovoljno izpolnitev prisilno izterjal davčni organ. Če bo tožeča stranka v nasprotju z naloženo obveznostjo še naprej brez odločbe pristojne upravne enote opravljala gostinsko dejavnost v gostinskem obratu „A.A.“ v B., bo kot prisilni ukrep uporabljena nova denarna kazen v znesku 100.000,00 SIT. Tožena stranka je v citirani odločbi navedla, da sklep o dovolitvi izvršbe z dne 21.1.2005 temelji na izvršljivi odločbi z dne 1.9.2004, in dejstvu, da tožeča stranka v roku za prostovoljno izpolnitev ni prenehala z opravljanjem gostinske dejavnosti, za katero nima pridobljene odločbe pristojne upravne enote. To je bilo ugotovljeno dne 17.11.2004 ob kontrolnem pregledu izvršitve odločbe, o katerem je bil sestavljen zapisnik, ki je javna listina.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Sklep prvostopenjskega organa o dovolitvi izvršbe za izterjavo denarne kazni z dne 21.1.2005 temelji na predhodnem sklepu z dne 6.12.2004, s katerim je bila tožeči stranki zagrožena denarna kazen v višini 100.000,00 SIT, če ne bo prenehala z opravljanjem gostinske dejavnosti pred pridobitvijo uporabnega dovoljenja. Z odločbo Tržnega inšpektorata RS je bilo namreč tožeči stranki prepovedano opravljanje gostinske dejavnosti, dokler ne pridobi odločbe o izpolnjevanju pogojev. Ta odločba je postala izvršljiva dne 17.9.2004, dovoljena je bila njena izvršba in kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen. Prvostopenjski upravni organ je z dvema zapisnikoma, katera je podpisal zakoniti zastopnik društva, ugotovil nadaljevanje opravljanja gostinske dejavnosti v prostorih tožeče stranke, pri čemer tožeča stranka ni dokazovala nepravilnosti tega zapisnika. Ker gre v obravnavanem primeru za nadaljevanje izvršbe proti tožeči stranki, ker ta ne spoštuje prepovedi, izrečenih s strani tržnega inšpektorja, in upoštevaje, da obstoji izvršilni naslov, da je bila zoper tožečo stranko že dovoljena izvršba in ji je bila zagrožena denarna kazen, če ne bo spoštovala prepovedi, je imel organ prve stopnje vso pravno podlago za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe po 2. odstavku 286. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 50/02).

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je jedro spora v odločbi z dne 1.9.2004, ki je nezakonita. Tožeča stranka ves čas dokazuje, da za društveno dejavnost, ki ni pridobitna dejavnost, po prej veljavni zakonodaji ni bilo potrebno dovoljenje upravnega organa. Ob inšpekcijskem pregledu tožeča stranka ni opravljala takšne gostinske dejavnosti, za katero bi morala imeti upravno dovoljenje, kar lahko dokazuje s člani društva in zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke. Pri tem gre bolj za pravno vprašanje kot za vprašanje dejanskega stanja. V tožbi je tožeča stranka predlagala neposredno zaslišanje določenih prič, kar pomeni, da bi moralo sodišče razpisati ustno obravnavo. Očitek sodišča, da tožeča stranka ni ravnala v skladu z 2. odstavkom 80. člena ZUP, je torej v nasprotju z upravnim spisom in predlaganimi dokazi. Sodišče tudi ni odgovorilo na tožbene navedbe glede pravilnosti uporabe oziroma razlage 292. in 293. člena ZUP. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizija smiselno uveljavlja tudi nepravilno uporabo materialnega prava, vendar po mnenju revizijskega sodišča neutemeljeno, saj je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. V obravnavani zadevi ni sporno, da je prvostopenjski upravni organ tožeči stranki dne 1.9.2004 izdal odločbo, s katero ji je prepovedal opravljanje gostinske dejavnosti v gostinskem obratu A.A. v B., ker za opravljanje te dejavnosti nima pridobljene odločbe o izpolnjevanju pogojev, dne 21.1.2005 pa je izdal sklep o upravni izvršbi za izterjavo denarne kazni, ki je bila zagrožena s sklepom z dne 6.12.2004. Inšpekcijski organ je namreč ob inšpekcijskem pregledu ugotovil, da tožeča stranka nadaljuje z opravljanjem gostinske dejavnosti v nasprotju z naloženo obveznostjo. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre v obravnavanem primeru za nadaljevanje izvršbe s prisilitvijo proti toženi stranki, ki ne spoštuje prepovedi tržnega inšpektorja ter je imel tako upravni organ prve stopnje upoštevaje dejstvo, da obstoji izvršilni naslov, zoper tožečo stranko pa je bila že dovoljena izvršba in ji je bila zagrožena denarna kazen, vso pravno podlago za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe za izterjavo že zagrožene denarne kazni. Sodišče prve stopnje se je pri tem sicer napačno sklicevalo na 282. člen ZUP, saj izvršbo s prisilitvijo ureja 298. člen ZUP, na katerega se sicer pravilno opirata odločbi upravnih organov. Po oceni revizijskega sodišča pa navedena nepravilnost ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Materialno pravo je bilo tako pravilno uporabljeno.

Po oceni revizijskega sodišča pa tudi ni podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu zaradi neopravljene glavne obravnave, ki jo je tožeča stranka smiselno predlagala glede na to, da je zahtevala zaslišanje določenih prič. Po 4. odstavku 75. člena ZUS-1 je podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu zaradi opustitve glavne obravnave le, če je to v nasprotju z ZUS-1. Tega pa v obravnavanem primeru ni mogoče zatrjevati, saj je sodišče prve stopnje imelo v dotlej zbranih dokazih zadostno podlago za odločitev, glavna obravnava in predlagani dokazi pa do drugačne odločitve ne bi pripeljali. Predlagane priče naj bi namreč izpovedovale glede opravljanja gostinske dejavnosti ob inšpekcijskem ogledu, kar pa za odločitev v obravnavani zadevi ni relevantno, saj se ne nanaša na samo izvršbo, v takem primeru pa po določbi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 glavne obravnave ni treba opraviti. Kot je pravilno pojasnila že tožena stranka, prvostopenjsko sodišče pa temu pritrjuje, na podlagi 1. odstavka 292. člena ZUP v upravnem izvršilnem postopku ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.

V zvezi z revizijskimi ugovori, ki se nanašajo na kršitev postopka, ki naj bi jih storil upravni organ, revizijsko sodišče pripominja, da se z revizijo izpodbija prvostopenjska sodba (1. odstavek 83. člena ZUS-1). Morebitne napake, storjene v postopku pred drugo ali prvostopenjskim upravnim organom, torej niso neposredno predmet preizkusa. To lahko postanejo zgolj posredno, če stranka v postopku pred upravnim sodiščem pravilno izpodbija upravno odločbo, prvostopenjsko sodišče pa v postopku preizkusa samo stori kakšno napako, kar pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo.

Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče RS zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.