Jedro

Ne glede na to, kakšna je bila sicer pravna narava takšne pogodbe je očitno, da sklenjena pogodba zavezuje obe pogodbeni stranki (prvi odstavek 125. člena OZ). Posebnost takšne pogodbe je kvečjemu, da jo lahko sklenejo etažni lastniki, če dosežejo za njeno sklenitev potrebno večino. Lahko bi jo sicer tudi odpovedali - 10. člen Pogodbe št. K/D je to predvideval. Vendar so jo lahko odpovedali le, če so sprejeli sklep s potrebno večino. Odpoved pogodbe s strani enega samega etažnega lastnika torej ni bila mogoča. Etažni lastniki so dolžni vzdrževati skupne dele. K poravnavanju storitev tožeče stranke je bila tožena stranka zavezana na temelju Pogodbe, kolikor je šlo za stroške kurilnice. Da jih mora poravnati, sicer določa tudi prvi odstavek 117. člena in 68. člen SPZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi v točki 1 izreka, izpodbijani sklep pa v točki 3 izreka.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 791,54 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil glede plačila stroškov za ogrevanje.

2. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka upravnik kurilnice v zgradbi na D. 15 v T. Iz te kurilnice se ogrevajo lastniki stanovanj in poslovnih prostorov. Toplotno energijo prejemajo na temelju „Pogodbe št. K/D - ../02 o dobavi toplotne energije in upravljanju z energetskimi napravami v kotlovnici“. Skupna kotlovnica je na D. 15, iz nje se ogreva več večstanovanjskih stavb in poslovna centrala D. 10 (vse v T.). Tožeča stranka je dobavljala toplotno energijo tudi lastnikom stanovanj in poslovnih prostorov na naslovu D. 10, T. Tožena stranka je solastnica toplotne postaje in kurilnice na naslovu D. 15 v skladu s 4. odstavkom 105. člena SPZ.

3. Tožena stranka je v stavbi na naslovu D. 10 etažni lastnik poslovnega prostora v izmeri 1.708,30 m2. V tej stavbi znaša površina vseh ogrevalnih prostorov 2.379 m2. Poslovna stavba na naslovu D. 10 ima tudi svojo toplotno postajo. Ta je skupni del te stavbe (stavbe na naslovu D. 10). Po lastnih trditvah se je tožena stranka ogrevala iz te toplotne postaje potem, ko se je nehala ogrevati iz skupne kurilnice na D. 15. 4. Zahtevki tožeče stranke se nanašajo na obdobje od decembra 2012 do julija 2014. Toplotno energijo je tožena stranka prejemala do 8. 3. 2013. Tožeča stranka je zahtevala plačilo za do takrat dobavljeno energijo, poleg tega pa tudi povrnitev fiksnih stroškov za celotno obdobje od decembra 2012 do julija 2014. 5. Po presoji prvostopenjskega sodišča je tožena stranka kot etažna lastnica dolžna poravnavati stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev. Zgolj z izjavo upravniku, da je z ogrevanjem prenehala, ta obveznost ne preneha. Gre za razmerja med solastniki in le oni se lahko dogovorijo glede morebitne drugačne delitve stroškov upravljanja in obratovanje skupne toplotne postaje in kotlovnice.

6. Prvostopenjsko sodišče je tožbenim zahtevkom ugodilo, z izjemo zahtevka za plačilo 86,13 EUR in zakonskih zamudnih obresti od tega zneska. Glede preostanka v višini 15.553,96 EUR in zakonskih zamudnih obresti, je tožbenim zahtevkom ugodilo.

7. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. Meni, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, ker se nobena od obeh strank ni sklicevala na 68. člen SPZ. Obe stranki sta se sklicevali le na Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb in na Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli. Odločitev sodišča naj bi bila ne le v nasprotju z materialnim pravom, temveč tudi v nasprotju z logiko. Tožena stranka je zgradila svoj ogrevalni sistem. Zaradi solastništva toplotne postaje bi morala plačevati enak ali skoraj enak stroške ogrevanja dodatno k vsem stroškov iz svojega ogrevalnega sistema. Takšna razlaga naj bi bila v nasprotju s 74. členom Ustave.

8. Tudi sicer naj bi bila odločitev prvostopenjskega sodišča v nasprotju z materialnim pravom zato, ker 25. člen Pravilnika o upravljanju določa, da se za potrebe delitve stroškov upošteva ogrevana površina posamezne enote. Pravilnik o upravljanju določa kot glavno merilo „površino, ki se ogreva“. Tudi 10. člen in Pravilnika o načinu delitve določa, da se 60 do 80  % obračuna določi po števcu, preostalo pa po deležu „ogrevane površine“. Noben pravilnik ne zavezuje plačevanja za ogrevanje, če je površina v resnici neogrevana. Noben od pravilnikov ne določa, da je potrebno popolno soglasje ali kvalificirana večina etažnih lastnikov za dogovor o vzpostavitvi lastnega ogrevanja.

9. Prvostopenjska sodba naj bi tudi nepravilno ugodila zahtevku na plačilo obresti. Tožeča stranka naj bi namreč zahtevala zamudne obresti že v posameznih računih. „Večina vtoževanih obračunov pa vsebuje tudi zahtevek za plačilo že obračunanih zamudnih obresti s tem, da tečejo zamudne obresti od teh obračunanih obresti od dneva izdaje obračuna, ne pa od dneva, ko jih tožeča stranka terja v tem postopku“.

10. Pritožba očita tudi opustitev izvedbe odkazov, med drugim tudi, da ni naložilo tožeči stranki predložitve izvedenskega mnenja dr. B. Tožena stranka naj bi tudi navedla, da so obračunani stroški kurjača bistveno previsoki. Prvostopenjsko sodišče naj bi menilo, da je ugovor premalo konkretiziran. To naj bi bilo napačno, ker tožena stranka ne more vedeti, kolikšni so primerni izdatki za kurjača. Glede na pravila o dokaznem bremenu bi morala biti tožeča stranka tista, ki bi dokazala, da je nagrada za opravljeno delo primerna. Prvostopenjsko sodišče naj bi ravnalo s strankama neenako, in sicer v korist tožeče stranke. Sodišče se naj bi sploh ne trudilo ugotoviti, ali držijo navedbe tožene stranke glede napak in kršitev pogodbenih obveznosti tožeče stranke (narok dne 18. 9. 2015). Tožena stranka je priložila terminski načrt in izračun previsokega obračuna dobavljenega kurilnega olja. Predlagala je zaslišanja A. A. kot priče, da bi lahko potrdil obstoj napak.

11. Odgovor na pritožbo je opozoril na to, da sodišče uporabi materialno pravo po uradni dolžnosti in ni vezano na trditve strank glede uporabe prava. Tožena stranka naj bi dokazov sploh ne predložila pravočasno. Iz pritožbe (pod točko III) naj ne bi bilo mogoče razbrati, katerih dejstev naj bi prvostopenjsko sodišče ne ugotovilo. Če naj bi bile obstajale napake, na katere se naj bi nanašalo pismo A. A. (z dne 27. 5. 2015), potem bi morala tožena stranka pravočasno in pravilno notificirati takšne napake v skladu z določili OZ že pred pravdo. Tega ni storila. Pobotnega ugovora ni nikoli konkretizirala. Tožena stranka tudi ni nikoli podala konkretnih trditev ali dokaznih predlogov o drugi toplotni postaji, ki jo je kasneje uporabljala tožena stranka. Sodišče jih niti v nobenem primeru ne bi moglo obravnavati.

12. Prvostopenjsko sodišče je odločilo s sodbo in sklepom. Pritožnik sicer svoje pritožbe ni omejil na kakšen poseben del sodbe in sklepa. S točko 1 prvostopenjske sodbe je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku. S točko 2 izreka je del tožbenega zahtevka zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom razveljavilo sklep o izvršbi v celoti (točka 1 izreka sklepa), postopek zaradi umika tožbe delno ustavilo (točka 2 izreka sklepa) in odločilo o stroških postopka (točke 3 izreka sklepa). Zoper točki 1 in 2 sklepa tožena stranka ne navaja nobenih pritožbenih razlogov, in tudi odločitev v teh dveh delih zanjo ni neugodna. Smiselno isto velja tudi za točko 2 izreka sodbe. Neugodna je le, kolikor se nanaša na odločitev zoper točki 1 izreka sodbe in točko 3 izreka sklepa. Točka 3 izreka sklepa se nanaša le na stroške prvostopenjskega postopka. Pritožbeno sodišče je zato obravnavalo pritožbo kot vloženo zoper točko 1 sodbe in kot vloženo zoper sklep v točki 3 izreka.

13. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo. Prvostopenjsko izpodbijani del sodbe potrdilo na temelju 353. člena ZPP, sklep o stroških pa na temelju 2. točke 365. člena ZPP.

I. OČITANA ZMOTNA UPORABA MATERIALNEGA PRAVA

14. Materialno pravo uporabi sodišče po uradni dolžnosti in ne glede na navedbe stranke (3. odstavek 180. člena ZPP). Tudi preizkus glede pravilne uporabe materialnega prava opravi sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pri tem se ne ozira na mnenja strank, ki so zanj nezavezujoča. 15. Pritožba z ničimer ne napada pravne presoje prvostopenjskega sodišča, da je bila sklenjena „Pogodba št. K/D - ../02 o dobavi toplotne energije in upravljanju z energetskimi napravami v kotlovnici“ (v nadaljevanju: Pogodba št. K/D).

16. S takšno pogodbo so se etažni lastniki dogovorili za opravljanje storitev. V Pogodbi št. K/D so se dogovorili za to, da bo tožeča stranka opravljala storitve v zvezi z ogrevanjem v vrsti stavb, med drugim tudi na D. 10 in 15 v T. Gre za posel rednega upravljanja. Takšna sklenitev je bila v skladu s 1. odstavkom 117. člena SPZ.

17. Ne glede na to, kakšna je bila sicer pravna narava takšne pogodbe je očitno, da sklenjena pogodba zavezuje obe pogodbeni stranki (1. odstavek 125. člena OZ). Posebnost takšne pogodbe je kvečjemu, da jo lahko sklenejo etažni lastniki, če dosežejo za njeno sklenitev potrebno večino. Lahko bi jo sicer tudi odpovedali 10. člen Pogodbe št. K/D je to predvideval. Vendar so jo lahko odpovedali le, če so sprejeli sklep s potrebno večino. Odpoved pogodbe s strani enega samega etažnega lastnika torej ni bila mogoča. 18. Načina razdelitve stroškov med etažne lastnike Pogodba št. K/D ni določala. Glede tega sta se uporabljala oba pravilnika, na katera se je v pritožbi sklicevala tožena stranka. Gre za Pravilnik o upravljanju (Ur. l. RS, št. 60/2009, in 87/2011) in Pravilnik o načinu delitve stroškov (Ur. l. RS, št. 7/2010). 1. odstavek 22.a člena Pravilnika o upravljanju je določal naslednje: „Stroški za toploto za ogrevanje in pripravo tople vode se v stavbah z najmanj štirimi posameznimi deli, ki imajo centralno ogrevanje oziroma centralno pripravo tople vode, delijo v skladu s pravilnikom, ki ureja način delitve in obračun stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli.“ Na uporabo Pravilnika o načinu delitve stroškov je torej odkazoval 22.a člen in ne 25. člen Pravilnika o upravljanju, kot je napačno menila pritožba.

19. Pravilnik o načinu delitve stroškov je v 15. členu določal, da se stroški za ogrevanje v višini najmanj 60 % in največ 80 % razdelijo na posamezne dele stave na temelju porabniških deležev. Bistveno za odločitev v tej zadevi pa je 2. stavek navedenega člena. Ta je določil, da se Preostali del stroškov za ogrevanje … na posamezne dele stavbe razdeli glede na delež ogrevane površine“.

20. Tožena stranka pravzaprav v pritožbi konkretizirano niti ne izpodbija zahtevkov tožeče stranke, kolikor se nanašajo na do 8. 3. 2013 dobavljeno toplotno energijo. Pač pa se upira temu, da bi bila dolžna plačevati še t. i. fiksne stroške za kurilnico po tem dnevu in potem do julija 2014. Gre za terjatve tožeče stranke, za katere je tožeča stranka menila, da jih je dolžna tožena stranka plačati ne glede na to, da se ni več ogrevala iz kurilnice na D. 15. 21. Glede tega velja, kar je odločilo že prvostopenjsko sodišče: etažni lastniki so dolžni vzdrževati skupne dele. K poravnavanju storitev tožeče stranke je bila tožena stranka zavezana na temelju Pogodbe št. K/D, kolikor se je kolikor je šlo za stroške kurilnice. Da jih mora, sicer določa tudi 1. odstavek 117. člena in 68. člen SPZ.

22. 5. člen navedene pogodbe je bil jasen: „Odjemalce je dolžan plačevati mesečno akontacijo za ogrevanje ne glede ali prostore dejansko uporablja ali ne.“ Dolžan jo je bil plačevati torej v vsakem primeru. V stroške ogrevanja je bila všteta tudi amortizacija energetskih naprav, ki so bile prav tako v solastnini kot kurilnica sama (6. člen navedene pogodbe). 6. člen je določal naslednje: „V akontacijah ogrevanja je vkalkulirana amortizacija energetskih naprav, ki so predmet te pogodbe. Na osnovi tega se upravljalec obvezuje, da bo vzdrževal in obnavljal energetske naprave, do višine zbrane amortizacije.“ Amortizacija nastaja ne glede na uporabo, po sami pogodbi pa se je nanašala tudi na stroške vzdrževanja in ne le na zmanjšanje vrednosti samih naprav.

23. Določb pogodbe tudi sam Pravilnik ni mogel spremeniti do takšne mere, da bi bila tožena stranka povsem oproščena plačevanja stroškov. Tako si je treba razlagati tudi določbe Pravilnika o načinu delitve stroškov. Če se tožena stranka ni hotela ogrevati, je še vseeno morala prispevati k stroškom. Ni ji bilo treba plačevati za variabilni delež stroškov. Plačevati pa je morala za fiksne stroške. K temu jo je zavezovala pogodba. Nepravična takšna ureditev ni bila, in v nasprotju z logiko tudi ne.

24. Pritožba ima nedvomno prav, da za vzpostavitev lastnega ogrevanja tožena stranka ni potrebovala privolitve. Moti se le, da že to zadošča, da bo zaradi tega popolnoma oproščena od prispevanja k nošenju stroškov vzdrževanja za skupne dele.

25. Ker tožena stranka niti ni trdila, da je hotela na trgu ponujati toplotno energijo, je očitno, da tudi 74. člen Ustave ni mogel biti kršen.

26. Povsem splošen je tudi očitek, da „večina vtoževanih obračunov .. vsebuje tudi zahtevek za plačilo že obračunanih zamudnih obresti“. Kateri naj bi ti obračuni bili, pritožba niti ne navaja. Pritožbeno sodišče je zato opravilo le preizkus odločitve o zamudnih obrestih po uradni dolžnosti. Odločilo je, da je bila odločitev pravilna (2. odstavek 350. člena ZPP).

II. OČITANE KRŠITVE DOLOČB PRAVDNEGA POSTOPKA IN ZMOTNE UGOTOVITVE DEJANSKEGA STANJA

27. Eden od očitkov tožene stranke je, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov. Zlasti jo moti, da sodišče ni zaslišalo prič. Takšna graja je povsem splošna; tožena stranka na str. 3 pritožbe in na prvi polovici str. 4 ne navede, katerih prič prvostopenjsko sodišče ni zaslišalo. Edino dejstvo, ki ga omenja, se nanaša na odčitke porabljene toplotne energije. Katera priča bi glede tega lahko kaj izpovedal in kakšen bi bil vpliv na odločitev, pa pritožba niti ne navede. To pa je premalo konkretno, da bi bilo iz takšnih navedb mogoče sklepati na kršitev določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP). Pritožba tožene stranke postane sicer konkretnejša, ko gre za opustitev zaslišanja prof. C. C. Iz prvostopenjske sodbe (str. 13) izhaja, da je tožena stranka predlagala, da se tožeči stranki naloži predložitev te listine. Prvostopenjsko sodišče je takšen predlog zavrnilo, ker niso bile podane predpostavke po 1. odstavku 227. člena ZPP. Listino je imela namreč tudi tožena stranka, ki pa je ni predložila sama. Takšno ravnanje prvostopenjskega sodišča je bilo nedvomno pravilno; pritožba pa glede ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je sama imela na razpolago takšno listino, molči. Prvostopenjsko sodišče torej ni kršilo 1. odstavka 227. člena ZPP. Tožena stranka v pritožbi tudi niti ne poskuša pojasniti, zakaj kljub temu, da je imela dostop do izvedenskega mnenja prof. C. C. ni mogla konkretizirati svojih navedb glede previsokih stroškov ogrevanja. Sicer pa tožeča stranka za pretežni del obdobja niti ne zahteva povrnitev stroškov ogrevanja, temveč le povrnitev fiksnih stroškov. Tudi glede tega ostaja pritožba povsem nedoločna, namreč na katero obdobje se pritožbene navedbe sploh nanašajo.

28. Nejasno je, na kaj meri pritožba z očitki glede stroškov za kurjača. Pritožba ostaja nedoločena, saj se ne sklicuje niti na konkretno mesto v izpodbijani odločbi niti ne na katero od svojih vlog. Prvostopenjska odločba poleg tega omenja sicer upravnika kotlovnice (str. 12), ne pa tudi kurjača. Že to samo po sebi pomeni, da je pritožba preveč nedoločna in ne vsebuje razlogov, na katere bi lahko pritožbeno sodišče sploh odgovorilo. Če je pritožba s „kurjačem“ mislila na upravnika kotlovnice, je očitno tudi, da z ničimer niti ne poskuša izpodbiti ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da sta stroške za upravnika kotlovnice določili stranki na temelju plana za kurilno sezono 02/03, ta pa je bila sestavni del pogodb K/D-../02. Ugovor, kolikor ga je tožena stranka dala v teku prvostopenjskega postopka, se je nanašal na upravnika kotlovnice (vloga z dne 8. 5. 2015) in ne na kurjača. Tudi ta ugovor je bil povsem splošen in drugačen kot tisto, kar o ugovoru navaja pritožba (na str. 5). Glede na to, da je tožena stranka tista, ki niti v pritožbi ne navede, zakaj naj bi bili stroški kurjača (če ga je sploh mogoče enačiti z upravnikom kotlovnice) ne obračunani pravilno, se pritožbeno sodišče s tako površnim očitkom ni ukvarjalo še iz tega razloga.

29. Celo če naj bi prvostopenjsko sodišče s strankama ravnalo neenakopravno, bi morala pritožba konkretno navesti, katera dejstva so ostala zaradi tega neugotovljena ali pa so bila ugotovljena nepravilno (1. odstavek 339. člena ZPP). Tega pa pritožba ni napravila.

30. Kaj imajo domnevne napake v kurilni sezoni 2015/1016 opravka s terjatvami tožeče stranke iz obdobja, ki se je zaključilo julija 2014, pritožba ne navede. Isto velja tudi za terminski načrt in za izračun previsokega obračuna dobavljenega kurilnega olja, za katerega pritožba niti ne navede, na katero obdobje se nanaša. Le je le iz konteksta je mogoče sklepati, da prav na kurilno sezono 2015/2016. III. STROŠKI POSTOPKA

31. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP). Povrniti pa mora stroške odgovora na pritožbo.

32. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve nagrade za postopek (tar. št. 3210) v višini 628,80 EUR in do 20,00 EUR (tar. št. 6002) ZOdvT ter do DDV od vsote teh dveh postavk. Skupaj je tožena stranka dolžna povrniti 791,54 EUR.

33. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.