Jedro

Določba tretjega odstavka 83. člena ZS, da v času sodnih počitnic procesni roki tečejo samo v nujnih zadevah, je izjema od splošnega pravila (ki ga določa isti odstavek), da procesni roki v času sodnih počitnic ne tečejo. Ker gre za izjemo, ki v določenem pogledu posega v pravno varnost strank v upravnem sporu, je treba po mnenju Vrhovnega sodišča vprašanje, kdaj drug zakon določa, da gre za njuno zadevo (9. točka drugega odstavka 83. člena ZS) presojati restriktivno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, IV U 196/2010-8 z dne 3. 1. 2011, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot prepozno zavrglo tožbo tožnikov zoper 2. točko izreka odločbe tožene stranke z dne 15. 7. 2010, s katero je bila odločba Občine Luče, Urada za okolje in prostor SAŠA regije z dne 23. 4. 2010, delno odpravljena in je tožena stranka sama odločila o zadevi obratovanja gostinskega lokala v podaljšanem času.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je bil pravni pouk v izpodbijani odločbi napačen in da je v tej zadevi upravni spor dovoljen. Tožnika bi glede na prvi odstavek 28. člena ZUS-1 tožbo morala vložiti v roku 30 dni od vročitve dokončne odločbe. Ta jima je bila vročena 17. 7. 2010, tožbo v upravnem sporu pa sta vložila 14. 9. 2010, torej prepozno.

3. Tožnika vlagata pritožbo iz razloga bistvene kršitve določb postopka. Navajata, da je sodišče prve stopnje spregledalo dejstvo, da jima je bila odločba tožene stranke vročena v času sodnih počitnic, ko procesni roki ne tečejo. Ker je rok za vložitev tožbe v upravnem sporu iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 procesni rok, je začel teči šele 16. 8. 2010 in se je iztekel 14. 9. 2010, ko sta tožnika po pošti vložila tožbo, zato je ta pravočasna. Predlagata ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz podatkov v spisih izhaja, in med strankama ni sporno, da je bila tožnikoma odločba tožene stranke vročena 17. 7. 2010, tožba, ki sta jo tožnika oddala priporočeno po pošti, pa vložena 14. 9. 2010. S 14. septembrom se izteče tridesetdnevni rok, ki začne teči po koncu sodnih počitnic, to je 16. avgusta.

6. Zakon o sodiščih (v nadaljevanju ZS) v 83. členu določa, da v času sodnih počitnic (ki trajajo od 15. julija do 15. avgusta, prvi odstavek tega člena) procesni roki ne tečejo (tretji odstavek tega člena), razen v nujnih zadevah. Drugi odstavek 83. člena ZS v 1. do 8. točki določa zadeve, ki se po tem zakonu štejejo za nujne zadeve, v 9. točki pa določa, da so nujne zadeve tudi druge zadeve, za katere tako določa zakon.

7. Zakon o gostinstvu (v nadaljevanju ZGos) ureja področje določanja obratovalnega časa gostinskih obratov v 12. členu. Šesti odstavek tega člena določa, da pritožba zoper odločbo o določitvi obratovalnega časa ne zadrži izvršitve. Določbe o tem, da je treba odločanje o obratovalnem času gostinskih lokalov šteti za nujno zadevo, ZGos nima.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča določba šestega odstavka 12. člena ZGos ne predstavlja primera iz 9. točke drugega odstavka 83. člena ZS. Določba tretjega odstavka 83. člena ZS, da v času sodnih počitnic procesni roki tečejo samo v nujnih zadevah, je namreč izjema od splošnega pravila (ki ga določa isti odstavek), da procesni roki v času sodnih počitnic ne tečejo. Ker gre za izjemo, ki v določenem pogledu posega v pravno varnost strank v upravnem sporu, je treba po mnenju Vrhovnega sodišča vprašanje, kdaj drug zakon določa, da gre za njuno zadevo (9. točka drugega odstavka 83. člena ZS) presojati restriktivno. To pomeni, da je primer nujnosti odločanja v upravnem sporu v smislu navedene določbe drugega odstavka 83. člena ZS podan samo, če drug zakon izrecno določa, da je postopek v upravnem sporu glede določene upravne zadeve nujen, ali če to posredno določa s tem, da za postopek v upravnem sporu glede določene vrste upravnih zadev predpisuje skrajšane roke oziroma določa za odločitev sodišča instrukcijski rok. Navedena določba šestega odstavka 12. člena ZGos takšne vsebine nima, niti ne spada med določbe postopka v upravnem sporu.

9. Iz tega sledi, da sodišče prve stopnje (ki sicer v izpodbijanem sklepu ni pojasnilo, zakaj meni, da v obravnavani zadevi teče rok za vložitev tožbe tudi med sodnimi počitnicami) ni imelo podlage, da bi lahko obravnavano zadevo štelo za nujno zadevo v smislu 83. člena ZS. Ker pri svoji odločitvi v izpodbijanem sklepu ni upoštevalo določbe tretjega odstavka 83. člena ZS, da v času sodnih počitnic procesni roki (med katere spada tudi rok za vložitev tožbe, primerjaj prvi odstavek 28. člena ZUS-1 in določbe 23. člena ZUS-1, iz katerih izhaja, da je rok za vložitev tožbe restitucijski rok – restitucijski roki pa so po splošnem stališču doktrine in sodne prakse procesni roki), razen v nujnih primerih, ne tečejo. Ker ni upoštevalo te določbe postopka, ki velja tudi za postopke v upravnih sporih, in je to vplivalo na odločitev v izpodbijanem sklepu, gre po presoji Vrhovnega sodišča za relativno bistveno kršitev določbe postopka.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče izpodbijani sklep v skladu z določbo 77. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

11. S takšno odločitvijo je Vrhovno sodišče odstopilo od dosedanje sodne prakse, po kateri bi izpodbijani sklep potrdilo iz drugih razlogov, to je zaradi presoje, da je tožnikoma s potekom leta 2010 prenehal pravni interes za tožbo, ker se obravnavana odločba nanaša samo na to leto. Razlog za odstop je odločba Ustavnega sodišča U-I-181/09-15 z dne 10. 11. 2011, ki dosedanjo ureditev vprašanja pravnega interesa za tožbo v upravnem sporu spreminja s tem, da v upravni spor uvaja tudi možnost ugotovitvene tožbe.