Jedro

Če stranka (zagovornik) v postopku pred sodiščem prve stopnje ne predlaga izvedbe dokaza, ne more v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljati, da je bila kršena pravica do obrambe, ker sodišče prve stopnje dokaza ni izvedlo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 400 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je obsojenega M. L. s sodbo dne 1. decembra 2014 spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu na podlagi istega zakonitega določila izreklo kazen devet mesecev zapora. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso in stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 17. septembra 2015 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v znesku 280 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve z ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vrhovnemu sodišču so predlagali, naj zahtevi ugodi, ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzemajo za razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zahteva uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati. Ni mogoče pritrditi stališču zahteve, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker sodišče ni priskrbelo originala ponarejene listine. Iz podatkov spisa in razlogov v sodbah sodišč prve in druge stopnje jasno izhaja, da tega dokaza ni bilo mogoče izvesti, ker listina ni bila najdena. Sodišče pa je pojasnilo, da je bilo tudi na podlagi kopije listine mogoče izdelati grafološko izvedensko mnenje.

4. Zagovorniki so se o odgovoru državne tožilke pisno izjavili.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti citirajo dele izvedenskega mnenja izvedenca grafologa ter njegovo izpovedbo na glavni obravnavi. Izvedenec je izdelal mnenje na podlagi kopije sporne izjave, saj sodišče ni razpolagalo z originalom izjave oškodovanke, ki bi izvedencu omogočila preizkus in podajo mnenja s stopnjo gotovosti. Sodišče je kljub temu, da z originalom listine ni razpolagalo, zavzelo stališče, da je obsojenec uporabil ponarejeno listino. V pravnomočni sodbi je bila tako kršena domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave, saj je obstajal dvom in se na podlagi izvedenskega mnenja, ki je bil tudi glavni dokaz o ponarejenosti listine, sodišče ni moglo onkraj razumnega dvoma prepričati, da je obsojenec storil kaznivo dejanje in da je zanj kazensko odgovoren.

8. Domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave pomeni: da oseba velja za nedolžno, dokler ni dokazana krivda, da mora krivdo dokazovati državni tožilec in ne obdolžena oseba (dokazno breme), in da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni dokazana izven upoštevnega dvoma, obdolženo osebo oprostiti. Sodišči prve in druge stopnje sta v obravnavani zadevi ne le na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca grafologa, ampak tudi po presoji izpovedb prič (oškodovanke in notarja pri katerem naj bi bila sporna listina oziroma izjava overjena, točka 21. sodbe sodišča prve stopnje) napravili zaključke o obsojenčevi krivdi. Razlogi, ki sta jih za podkrepitev svoje odločitve navedli sodišči ustrezajo dokaznemu standardu za obsodilno sodbo - gotovost oziroma dovolj visoka stopnja subjektivnega prepričanja, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in da ga je storil obsojenec. Gre torej za prepričanje, ki izključuje utemeljeno verjetnost ali zgolj verjetnost drugače odločitve. Zagovorniki z navedbami, da odločitev sodišča v pravnomočni sodbi ni pravilna, in da na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca grafologa obstaja dvom, ali je bila predložena ponarejena listina, ne uveljavljajo kršitve zakona in tudi niso uspeli utemeljiti kršitve 27. člena Ustave. Z drugačno presojo dejstev in z nestrinjanjem z razlogi pravnomočne sodbe o odločilnih dejstvih uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, to je razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

9. V zahtevi zagovorniki zatrjujejo, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker sodišče ni pridobilo sporne listine v originalu. Trdijo, da je obsojenec ves čas postopka vztrajal, da se listino pridobi. Zagovorniki citirajo dele izpovedb oškodovanke in priče D. L. Opozarjajo na izjavo odvetnika A. K. v zvezi s to izjavo ter se ne strinjajo z oceno sodišča prve stopnje v točki 19 sodbe, da je izjava odvetnika A. K. verodostojna. Menijo, da je zaključek sodišča, da pravdno sodišče ni poslalo originala izjave odvetniku K. v nasprotju s podatki spisa ter samovoljen in arbitraren. Napačen je tudi zaključek sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje napravilo vse, da bi pridobilo original sporne izjave in ni upoštevalo le pojasnila odvetnika K., ampak je napravilo tudi poizvedbe pri izvedencu P., ter pregledalo spise, vendar originala ni našlo. Ne strinjajo se s sklepom drugostopenjskega sodišča, ki zavrnilo pritožbene navedbe in pritrdilo sodišču prve stopnje, da odvetnik K., ki je zastopal oškodovanko, od sodišča ni prejel originalne izjave. Zagovorniki ocenjujejo, da sodišče ni storilo vsega, kar je v njegovi moči za pridobitev sporne izjave v originalu in ker ni pridobilo razbremenilnega dokaza, je tako kršilo obsojenčevo pravico do obrambe. Po mnenju zagovornikov sta s predstavljeno argumentacijo sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče kršili obsojenčevo pravico do enakega varstva pravic in storili bistveno kršitev pravil postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

10. Pregled spisa je pokazal, da obsojenčev zagovornik niti obsojenec sam v postopku pred sodiščem prve stopnje ne na predobravnavnem naroku ne na glavni obravnavi nista izrecno predlagala, da sodišče poskuša pridobiti originalno izjavo. Zato zagovorniki tudi ne morejo v zahtevi za varstvo zakonitosti, ker izvedbe dokaza niso predlagali, trditi, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker sodišče prve stopnje ni pridobilo navedene izjave. Vendar pa je sodišče prve stopnje to izjavo, kot izhaja že iz zahteve za varstvo zakonitosti, poskušalo pridobiti tako s pridobitvijo pravdnih spisov in tudi s poizvedbami pri pooblaščencu oškodovanke v pravdi in pri izvedencu grafologu, ki je bil postavljen v pravdi. Izkazalo se je, da originalne izjave ni, in da je ni mogoče pridobiti (dejanska ugotovitev). Sodišče je, čeprav zagovorniki izvedbe dokaza niso predlagali, v okviru instrukcijske maksime, torej načela iskanja materialne resnice, (17. člen ZKP), storilo vse in ravnalo ustrezno in dovolj skrbno pri naporih, da bi zagotovilo originalno izjavo. Zagovorniki pa s svojimi navedbami, s katerimi se predvsem ne strinjajo z oceno sprejeto v pravnomočni sodbi, da originalne izjave ni bilo mogoče pridobiti (ker ni bila predložena v noben spis) in z nasprotovanjem oceni izjave odvetnika A. K., ponovno uveljavlja nedovoljen razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zagovorniki tudi ne pojasnijo v čem je odločitev sodišča arbitrarna in samovoljna. V pravnomočni sodbi so navedeni razumni, jasni in konkretni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, tako da je zadoščeno standardu obrazložitve sodne odločbe in ustavni pravici iz 22. člena Ustave. Sodišči prve in druge stopnje sta z zadostno jasnostjo opredelili, kako sta dosegli svojo odločitev in po navedenem tudi ni bila storjena kršitev „pravil postopka“ iz drugega odstavka 371. člena ZKP (relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka) kot posledica kršitve pravice od obrambe.

11. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

12. Odločba o stroških postopka temelji na 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo po tar. št. 7112 in 7152 Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti te zadeve in obsojenčevih premoženjskih razmer.