Jedro

Tožeča stranka kljub nalogam na področju varstva okolja po ZLS nima pravnega interesa za sodelovanje v postopku spremembe veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrgel pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Agencije RS za okolje o spremembi veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja, št. 35472-109/2012-2 z dne 17. 9. 2012. Iz obrazložitve izhaja, da je Agencija RS za okolje v skladu s prvim odstavkom 7. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1E) dne 17. 9. 2012 izdala odločbo št. 35472-109/2012-2, s katero je na zahtevo stranke A. d.o.o. spremenila veljavnost okoljevarstvenega dovoljenja št. 35472-162/2010 z dne 23. 5. 2011. Pravna podlaga za izdajo te odločbe je drugi odstavek 7. člena ZVO-1E, ki določa, da ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, spremeni veljavnost dovoljenja iz prvega odstavka tega člena na obdobje desetih let od dneva njegove veljavnosti, pri čemer se ne uporabljajo določbe šestega odstavka 82. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1). Zoper odločbo z dne 17. 9. 2012 je vložila pritožbo tožeča stranka in hkrati priglasila stransko intervencijo. Položaj stranke v upravnem postopku spremembe veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja ima vlagatelj zahteve, to je družba A. d.o.o., saj se v tem postopku odloča o njeni pravici do spremembe veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja. Poleg tega pa ima lahko skladno z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) položaj stranke tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, torej stranski udeleženec (prvi odstavek 43. člena ZUP). Pravna korist, ki jo mora taka oseba izkazati mora biti neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP). Organ zaključuje, da je stranski udeleženec lahko samo tista oseba, ki izkaže, da obstaja določeno pravno razmerje te osebe do upravne zadeve, o kateri se v konkretnem postopku odloča, to razmerje pa mora izhajati iz materialnega predpisa, ki ureja upravno odločanje o tej zavedi. Tožeča stranka je stransko intervencijo skupaj s pritožbo vložila v času teka pritožbenega postopka, zato je po mnenju prvostopnega organa za odločitev, ali je tožnik lahko stranka v postopku, treba uporabiti določilo 229. člena ZUP. Na osnovi tega je prvostopni organ vlogo tožeče stranke obravnaval kot pritožbo.

Prvostopni organ zaključuje, da s sklicevanjem na Zakon o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS), po katerem tožeča stranka skrbi za varstvo zraka, tal, vodnih virov, za varstvo pred hrupom, za zbiranje in odlaganje odpadkov in opravlja druge dejavnosti varstva okolja, ni izkazan pravni interes tožeče stranke, saj iz teh navedb ne izhaja njena osebna korist, ki mora biti sedanja in obstajati v trenutku odločanja upravnega organa. Navajanje določil ZLS, v katerem so določene naloge občine, ki jih le-ta ima za zadovoljevanje potreb njenih občanov, ne more utemeljiti pravne koristi tožeče stranke. Tudi pavšalno navajanje prekomernega obremenjevanja okolja z emisijami, moteče dejavnosti upravljavca naprave, promet po mestnih cestah, oteženo in moteče življenje prebivalcev itd. brez konkretnih dokazov ne more predstavljati pravne koristi tožeče stranke. Organ ugotavlja, da je bila odločba o spremembi okoljevarstvenega dovoljenja izdana na podlagi 7. člena ZVO-1E, ki določa, da se spremeni veljavnost dovoljenja na obdobje deset let od dneva njegove veljavnosti, pri čemer se določbe šestega odstavka 82. člena ZVO-1 ne uporabljajo. Iz tega sledi, da postopek po 7. členu ZVO-1E ni enak klasičnemu postopku podaljšanja veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja, v katerem je potrebno preveriti tudi izpolnjevanje vseh pogojev, po katerih se okoljevarstveno dovoljenje podeljuje. V tem postopku se namreč izpolnjevanje pogojev ne preverja, temveč se izda le odločba o spremembi veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja. Posledično tožeča stranka ni izkazala, da odločba posega v njene pravice ali pravne koristi, ki bi bile lahko podlaga za vložitev pritožbe. Razen tega organ še dodaja, da pošiljanje odločbe o spremembi veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja občini, na katere območju se nahaja naprava, ne pomeni, da je občina stranka v postopku, gre namreč le za obveščanje, ki je v javnem interesu. Prvostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrgel na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP.

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje je pritožbo zoper navedeni prvostopni sklep z odločbo št. 35402-32/2012/2 z dne 21. 3. 2013 zavrnilo. Pritožbeni organ ugotavlja, da je prvostopna odločitev pravilna, zato je pritožbo tožeče stranke zavrnil. Tožeča stranka v vloženi tožbi zatrjuje, da 7. člen ZVO-1E podaljšuje čas izdaje okoljevarstvenega dovoljenja iz pet na deset let in s tem omogoča retroaktivnost, tako da se na osnovi tega zakona posega v že obstoječe in dokončne upravne akte. Retroaktivnost sama po sebi ni dovoljena, saj Ustava RS v določilu prvega odstavka 155. člena določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj, v drugem odstavku pa dodaja, da lahko samo zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javne korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Odločba o izdaji okoljevarstvenega dovoljenja za pet let je dokončna, zato ima določilo 7. člena ZVO-1E učinek retroaktivnosti, ne da bi bili za to izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 155. člena Ustave RS. Poudarja, da je bil ZVO-1E sprejet po nujnem postopku. Razen tega tožeča stranka šteje, da ureditev, ki možnost sodelovanja javnosti, strank in intervenientov, ki sicer sodelujejo v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja, prepoveduje, ni zakonita in ustavno utemeljena. Nobenega razloga ni, da bi onesnaževanje pod istimi pogoji podaljšali na dobo desetih let, čeprav so bile vse študije izdelane za projekcijo in dobo petih let. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Agencija RS za okolje je dne 17. 9. 2012 izdala odločbo, št. 35472-109/2012-2 o spremembi veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja, s katero je odločila, da se besedilo okoljevarstvenega dovoljenja št. 35472-162/2010 z dne 23. 5. 2011 spremeni tako, da se to dovoljenje izda za čas do 1. 9. 2021. Ta odločba je bila izdana na podlagi 7. člena ZVO-1E in v skladu s sedmim odstavkom 84. člena ZVO-1 vročena tudi tožeči stranki.

Predmet obravnave v tem upravnem sporu je sklep prvostopnega organa, št. 35472-109/2012-6, ki je dne 23. 11. 2012 pritožbo tožeče stranke zoper zgoraj navedeno odločbo zavrgel z obrazložitvijo, da tožnica ni stranka tega postopka. V Uradnem listu RS, št. 57/2012 z dne 27. 7. 2012 je bil objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja (ZVO-1E), ki je v 1. členu obdobje veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja iz 82. člena ZVO-1 iz pet podaljšal na deset let. ZVO-1E ima tudi prehodno in končno določbo v 7. členu, ki pravi, da lahko imetnik veljavnega okoljevarstvenega dovoljenja, izdanega na podlagi 82. člena ZVO-1, najpozneje tri mesece pred iztekom njegove veljavnosti vloži na ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, zahtevo za spremembo veljavnosti svojega dovoljenja v skladu z 82. členom zakona. Drugi odstavek 7. člena ZVO-1E določa, da ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, spremeni veljavnost dovoljenja iz prejšnjega odstavka na obdobje desetih let od dneva njegove veljavnosti, pri čemer se ne uporabljajo določbe šestega odstavka 82. člena ZGO-1 (ta pravi, da se lahko okoljevarstveno dovoljenje podaljša, če naprava ob izteku njegove veljavnosti izpolnjuje pogoje, pod katerimi se okoljevarstveno dovoljenje podeljuje).

V skladu s 7. členom ZVO-1E se je torej lahko spremenila veljavnost okoljevarstvenega dovoljenja iz pet na deset let, če je imetnik veljavnega okoljevarstvenega dovoljenja v roku treh mesecev pred iztekom veljavnosti vložil ustrezno vlogo, pri tem pa se ne presoja, ali okoljevarstveno dovoljenje za to izpolnjuje pogoje.

Za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa je treba odgovoriti na vprašanje, ali ima tožeča stranka status stranke v predmetnem postopku. Sodišče se strinja, da tožeča stranka takega statusa nima. Status stranke pri izdaji okoljevarstvenega dovoljenja za druge naprave določa 84.a člen ZVO-1, ki določa, da je stranka v postopku upravljavec naprave, druge osebe pa, če za to izkažejo pogoje, ki jih določa ZUP. Ta v 43. členu določa, da se ima pravico udeleževati postopka oseba, ki izkaže pravni interes, to pa izkaže tista oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Sodišče se strinja z ugotovitvijo upravnih organov, da tožeča stranka obstoja pravne koristi ni izkazala, zgolj njeno sklicevanje na določila ZLS pa obstoja pravne koristi ne izkazuje. Glede na to je tudi po presoji sodišča odločitev, da se pritožba tožeče stranke po drugem odstavku 240. člena ZUP zavrže, pravilna.

Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami ne more izpodbiti pravilnosti takšne odločitve. Razlogi, ki jih navaja v tožbi, se nanašajo na njeno nestrinjanje z zakonsko ureditvijo v ZVO-1E, s katero je bila veljavnost okoljevarstvenega dovoljenja po 82. členu ZVO-1 podaljšana iz pet na deset let in posebej na določilo drugega odstavka 7. člena ZVO-1E, po katerem je mogoče okoljevarstveno dovoljenje podaljšati, ne da bi se pri tem ugotavljalo, ali so za to izpolnjeni zakonski pogoji. S takšnimi tožbenimi navedbami pa tožeča stranka pravilnosti v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa, s katerim je bila pritožba tožeče stranke zavržena, ker ne izkazuje pogojev za status stranskega intervenienta v tem postopku, ne more izpodbiti.

Po obrazloženem je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.