Jedro

V predmetni zadevi ni podana podlaga iz 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, kajti predvajanje glasbe v diskoteki ni nedopustno ravnanje, saj je za svoje delovanje tožena stranka imela dovoljenje. V predmetni zadevi gre zato za primer tako imenovanega "specialnega" civilnega delikta, ko iz sicer dovoljenega ravnanja izvira nedopustna škoda, tak primer pa ureja 3. odst. 156. člena ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 120.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila in mu povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe. Tožečo stranko je obvezalo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 167.648,00 SIT v 15-ih dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.12.2005 do plačila. Delni umik tožbe za zahtevek, da se toženi stranki v diskoteki T. naloži, da preneha izvajati nočne zabave z glasbo, ki presega ponoči 40 dBA in po dnevi 50 dBA in da se vzdrži vsake hrupnosti preko navedenih jakosti je sodišče vzelo na znanje in v tem delu pravdni postopek ustavilo.

Zoper zavrnilni del sodbe se je pritožila tožeča stranka. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker je sodba sama s seboj v nasprotju, kršilo pa je tudi materialno pravo. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrglo tožbo ostalih tožencev zoper sklep o zavrženju pa se je pritožil sam. V nadaljevanju pritožbe opisuje primer iz rimske zgodovine kot način mučenja zaradi onemogočanja spanja. Nadalje zatrjuje "ubijalsko nevarnost hrupa" in se sklicuje na stališče Inštituta za varovanje zdravja, katerega prilaga k pritožbi ter ga v nadaljevanju pritožbe podrobneje obrazlaga. Sodba sodišča prve stopnje obrazlaga zavrnitev tožbenega zahtevka češ, da naj bi odškodninska odgovornost izhajala samo iz nedopustnega ravnanja, vendar odškodninska odgovornost lahko izhaja tudi iz dopustnega ravnanja; teh primerov pa je bilo prav na področju hrupa veliko. Meni, da je vse elemente škodnega delikta v tem postopku tožnik izkazal. Že to, da hrup ljudem onemogoča spanje pomeni, da je emisija prekoračena, to je dokazano s peticijo iz leta 2005. Dalje se v pritožbi sklicuje na Uredbo o hrupu, ki temelji na Zakonu o varstvu okolja in meni, da je bila emisija hrupa prekoračena glede na krajevne razmere in na obvezne pravne predpise. Opis razmer v diskoteki T. je netočen, vrata proti morju so v bistvu cela stena tako kot skedenjska vrata, vendar tudi to ni bistveno, saj hrup iz nehermetiziranega lokala prodira na vse strani, čeprav so vrata zaprta. Ne strinja se z zaključki sodišča prve stopnje, da bi moral ustrezni izvedenec ugotoviti dejstvo, ali je hrup iz kluba T. segal preko 20-ih metrov vse do tožnikove hiše. Kako naj izvedenec ugotovi za mesec ali za deset let nazaj kakšen je bil hrup, to sodišče lahko ugotovi edino na podlagi pričevanj oziroma v konkretnem primeru to potrjujejo podatki v spisu. Tožilo je 30 ljudi, da se je postopek za njih 29 končal brez epiloga, je za presojo upoštevno toliko, da brez razloga tožbe niso vložili. V našem pravu ni dokaznih pravil, tako dejstvo, ki govori, da se nekaj v zvezi z zatrjevanjem zgodilo je lahko dokaz, zakaj bi sicer tožili, če se to ni zgodilo. Sicer pa je to notorično, saj mediji neprestano poročajo o prehrupnih prireditvah po celi Sloveniji in o P. posebej, češ, da lastniki ali najemniki prireditvenih prostorov prekoračujejo dopustne jakosti emitiranja glasbe. Kako so inšpekcijske službe pri tem neučinkovite se je izkazalo v primeru treh mrtvih deklet v S.P.. Tudi tam so se ljudje in posebej krajevna skupnost pritoževali pa nihče ni ukrepal čeprav bi moral. Iz odgovora ministra za notranje zadeve je razvidno koliko krat so policisti vložili ovadbe pri sodniku za prekrške v letih 2003, 2004 in 2005. Enako je bilo tudi 10 let prej, to je v vtoževanem času. Logično je, da če je leta 1996 tožbo vložilo 30 ljudi zaradi muk, ki jih rodi nespanje so te iste muke prizadejale tudi tožnika in s tem je dokazana utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka. Dopisi štirih ministrov iz leta 2006 so dokaz tudi za nazaj, ker govorijo o hrupu in njegovi škodljivosti. Tudi z odškodninskimi postopki se varujejo pravice človeka in njegove temeljne svoboščine, zato vztraja pri zahtevku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik sicer pravilno opozarja, da v predmetni zadevi ni podana podlaga iz 154.člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, (ki je v tem postopku uporabljana na podlagi 1060. člena OZ) kajti predvajanje glasbe v diskoteki ni nedopustno ravnanje, saj je za svoje delovanje, kot je sodišče prve stopnje ugotovilo, tožena stranka imela dovoljenje. Zaradi tega manjka eden od elementov, ki je potreben za odškodninsko odgovornost tožene stranke po 154. členu, to je protipravnost. V predmetni zadevi gre zato za primer tako imenovanega "specialnega" civilnega delikta, ko iz sicer dovoljenega ravnanja izvira nedopustna škoda, tak primer pa ureja 3. odst. 156. člena ZOR, ko določa odškodninsko odgovornost tistega, ki opravlja splošno koristno dejavnost za katero je dal dovoljenje pristojni organ, vendar le kolikor škoda pri opravljanju dejavnosti presega normalne meje. Sodišče prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča jasno zaključilo, da tožnik v tem postopku ni dokazal, da emisije, ki jih s svojo dejavnostjo povzroča tožena stranka ne presega normalne meje, za mestno okolje. Dejstvo, da ni ugotovljena škoda, ki presegajo normalne meje zadostuje za zavrnitev odškodninskega zahtevka. Sodišče prve stopnje je namreč jasno ugotovilo in tega pritožba tudi ne izpodbija, da ima tožnik hišo sredi P., ki je turistični kraj, kjer je jakost hrupa večja kot v krajih kjer turizma ni. Tožnik tekom postopka in tudi sedaj v pritožbi govori o hrupu v P., (sklicuje se na razne peticije, časopisne članke, dopise ministrstva za okolje in prostor), kar pa ni dovolj, dokazati pa bi moral namreč, da je hrup iz lokala tožene stranke presegal normalne meje za turistično okolje. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da hrup v P. povzročajo številni lokali in diskoteke kar je tudi izrecno opisano v člankih in peticijah na katere se tožnik posebej sklicuje. Turistični kraj kot je P. ni mirni okoliš, zato ni mogoče izključiti emisij iz okolice. Vprašanje, ki se v tem sporu pojavlja in ki je pomembno za odškodninsko odgovornost tožene stranke, pa je samo to, ali je dejavnost tožene stranke takšna, da emisije, ki jih povzroča presegajo normalne meje, kar pa tožniku tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati. Bistveno za razrešitev tega spora je, da je tožena stranka opravljala dejavnost na podlagi dovoljenj pristojnega organa in da gre za splošno koristno dejavnost. Splošno koristna dejavnost v smislu 3. odst. 156. člena ZOR pa je vsaka dejavnost, ki jo določeno okolje priznava kot potrebno in koristno, kar pa v sedanjem načinu razvoja turizma dejavnost predvajanja glasbe v diskotekah to je. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).