Jedro

Kriteriji v 43. členu ZVEtL-1 so navedeni le primeroma in sodišče ni dolžno uporabiti vseh. Pri tem mora upoštevati, da mora biti namembnost zemljišča stavbi utemeljena tako z urbanističnega kot tudi z dejanskega vidika. Urbanistični vidik je zaobsežen s kriteriji v 1. in 4. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, medtem ko dejanski vidik utemeljujejo kriteriji iz 2. in 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1.

Kljub temu, da je načrtovanje ob gradnji stavbe najkonkretnejši in najzanesljivejši vir za ugotovitev urbanističnega vidika, je v obravnavani zadevi ključno, da načrti ob gradnji stavbe niso bili realizirani na način, kot je bilo sprva zasnovano. V takšnih primerih je treba za utemeljitev urbanističnega vidika uporabiti urbanistične standarde (namesto aktov načrtovanja ob gradnji stavbe) in v resnici preizkusiti, v kolikšnem obsegu sta bili dejanska ureditev in raba skladna s splošnimi pravili urbanizma.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu (del II. točke izreka, ki se nanaša na parcelo 1796/230 k. o. 0000) potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom:

-v I. točki izreka ugotovilo, da parceli 1796/226 in 1796/225, obe k. o. 00001 , predstavljata pripadajoče zemljišče k stavbi z naslovom A. ulica 27 in 29, Y. (I/1. točka izreka) in da se navedeni parceli vpišeta v zemljiško knjigo kot splošna skupna dela stavbe z ID znakom 0000-0001 v korist vsakokratnih etažnih lastnikov te stavbe (I/2. točka izreka),

-v II. točki izreka ugotovilo, da parcele 1794/15, 1796/227 in 1796/230, predstavljajo pripadajoče zemljišče k stavbama z naslovom A. ulica 27 in 29 ter A. ulica 31, Y. (II/1. točka izreka) in da se navedene parcele vpišejo v zemljiško knjigo kot splošni skupni deli stavb z ID znakoma 0000-0001 in 0000/0002 v skupni lastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov teh stavb (II/2. točka izreka),

-v III. točki izreka zaradi umika predloga ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na prostor za zabojnike za odpadke vzhodno od transformatorske postaje na parceli 1796/167,

-v IV. točki izreka zavrnilo predlog v delu, ki se nanaša na parcele 1794/16, 1796/228, 1794/224 in 1796/229,

-v V. točki izreka odločilo, da bo glede stroškov odločilo s posebnim sklepom.

2.Nasprotna udeleženka je zoper ta sklep vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 3. členom Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtL-1) in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1). Sklep izpodbija v delu II/1. in II/2. točke izreka (kjer se odločitev nanaša na parcelo 1796/230 ).

Navaja, da namembnost spornega zemljišča kot pripadajočega ni utemeljena, saj ni podan urbanistični kriterij ter poudarja, da je, za določitev zemljišča kot pripadajočega, namembnost treba utemeljiti tako z urbanističnega kot tudi z dejanskega vidika. Prvostopenjsko sodišče si je prirejenost kriterijev zmotno razlagalo tako, da je enemu izmed kriterijev - kriteriju pretekle redne rabe - dalo pretirano težo in ni upoštevalo, da je najbolj pravilno, da se upoštevajo vsi kriteriji hkrati. Odločitev sodišča zato nesorazmerno posega v ustavno zagotovljeno pravico do lastnine. Prav tako je na podlagi dinamičnega principa ugotavljanja pripadajočega zemljišča spremembo treba utemeljiti tudi na normativni ravni in ne zadostuje zgolj sprememba v naravi, kar izhaja iz zahteve po izpolnjevanju tako urbanističnega kot dejanskega kriterija. V konkretnem primeru je bil od izgradnje dalje za odlaganje smeti predviden prostor v kleti in ne na sporni nepremičnini. To je ugotovila tudi izvedenka dr. Plazar, kar pomeni, da dinamičnega principa v tem primeru ni mogoče uporabiti, saj se od takrat ni spremenila urbanistična ureditev nepremičnine.

Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je presodilo, da je podana pretekla raba spornega zemljišča. Raba stanovalcev predmetnih stavb se je izvrševala v okviru splošne rabe javnih površin, kar potrjujejo tudi računi JP C d. o. o. Ker se sodišče do teh navedb ni opredelilo, je podana absolutna bistvena kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega iz izvedenskega mnenja izhaja, da gre za premične smetnjake, ki niso grajeni elementi, ter da ti niso v lasti stanovalcev.

3.Predlagateljica je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev. Drugih odgovorov na pritožbo ni bilo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pripadajoče zemljišče je tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi (prvi odstavek 42. člena ZVEtL-1). Skupno pripadajoče zemljišče je tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo več stavb hkrati in je na podlagi predpisov iz prejšnjega odstavka postalo last lastnikov teh stavb (drugi odstavek 42. člena ZVEtL-1).

6.ZVEtL-1 v 43. členu določa merila, po katerih sodišče ugotavlja zemljišče, ki je postalo last lastnika stavbe po posebnih pravilih prvega odstavka prejšnjega člena. Pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča se, kot izhaja iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, upoštevajo zlasti (1) prostorski akti in upravna dovoljenja, (2) katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atrijem in podobno, (3) pretekla redna raba zemljišča in (4) merila in pogoji iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. Kriteriji so v navedenem členu navedeni le primeroma in sodišče niti ni dolžno uporabiti vseh.2 Pri tem mora sodišče upoštevati, da mora biti namembnost zemljišča stavbi utemeljena tako z urbanističnega kot tudi z dejanskega vidika.3 Urbanistični vidik je zaobsežen s kriteriji v 1. in 4. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, medtem ko dejanski vidik utemeljujejo kriteriji iz 2. in 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1.4

7.V pritožbenem postopku ostaja sporen še del II/1. in II/2. točke izreka, ki se nanaša na parcelo 1796/230. Parcela v naravi predstavlja asfaltirano površino v izmeri 10 m², na kateri so nameščeni zabojniki za smeti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ta površina predstavlja skupno pripadajoče zemljišče k stavbama A. ulica 27 in 29 ter A. ulica 31.

8.Med udeleženci ni sporno, da so bili po podatkih iz gradbene dokumentacije5 prostori za odlaganje odpadkov predvideni v kletnih prostorih obravnavanih stavb, vendar se tam zaradi nefunkcionalnosti nikoli niso nahajali, pač pa pa so bili od izgradnje dalje umeščeni na parceli 1796/230.

9.Kljub temu, da je načrtovanje ob gradnji stavbe najkonkretnejši in najzanesljivejši vir za ugotovitev urbanističnega vidika, je v obravnavani zadevi ključno, da načrti ob gradnji stavbe niso bili realizirani na način, kot je bilo sprva zasnovano. V takšnih primerih je treba za utemeljitev urbanističnega vidika uporabiti urbanistične standarde (namesto aktov načrtovanja ob gradnji stavbe) in v resnici preizkusiti, v kolikšnem obsegu sta bili dejanska ureditev in raba skladna s splošnimi pravili urbanizma.6 Ni dvoma, da je urejen in funkcionalen prostor za odpadke nujno potreben za normalno rabo in funkcioniranje stavbe. Vzpostavitev takšnega prostora izhaja tudi iz potrebe po ustrezni komunalni opremljenosti objekta, kar izhaja tudi iz urbanistične prakse tistega obdobja.7 Stanovalci so zato zagotovo potrebovali ustrezno opremljen prostor, ki bi učinkovito služil svojemu namenu. Ker do vzpostavitve tega prostora po prvotnih načrtih iz gradbene dokumentacije sploh ni prišlo, so po urbanističnih standardih zgrajene stavbe vendarle (ali bolje: prav zato) potrebovale prostor za odlaganje smeti, ne le dejansko, ampak tudi po siceršnjih pravilih urbanizma.8 Dejansko odlagališče za odpadke je tako tudi po urbanističnih standardih (4. točka prvega odstavka 43. člen ZVEtL-1) pripadajoče zemljišče stanovanjskih stavb, kar pomeni, da je podan tudi urbanistični vidik za utemeljitev namembnosti zemljišča.

10.V nadaljevanju so pravilni tudi zaključki prvostopenjskega sodišča o izpolnjenosti kriterijev iz 2. in 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, ki utemeljujejo dejanski vidik namembnosti zemljišča. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do navedb pritožnice, da je bila raba stanovalcev izvrševana v okviru splošne rabe javnih površin. Sodišče se je do teh navedb opredelilo v 16. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa in navedlo, da je ugovor pavšalen, saj nasprotna udeleženka ni izkazala (niti zatrjevala) namembnosti zemljišča kot javne dobrine v času pred 1. 1. 2003. Temu zaključku pritrjuje tudi pritožbeno sodišče9 in posledično zavrača očitek absolutne bistvene kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom ZNP-1.

11.V okviru presoje izpolnjevanja kriterija pretekle rabe je vprašanje lastništva premičnih smetnjakov na parceli pravno nepomembno. Ti smetnjaki le dodatno podpirajo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila predmetna parcela dejansko uporabljana kot zbirno mesto za odvoz odpadkov.

12.Ker sta tako urbanistični kot dejanski vidik namembnosti zemljišča stavbi izpolnjena, so pritožbene navedbe glede nezmožnosti uporabe dinamičnega principa pri določitvi obsega pripadajočega zemljišča neutemeljene.

13.Preostale pritožbene navedbe, na katere pritožbeno sodišče ni izrecno odgovorilo, niso pravno odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom ZNP-1).

14.Ker niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom ZNP-1), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom ZNP-1).

15.Udeleženci pritožbenih stroškov niso priglasili.

-------------------------------

1Ker se vse nepremičnine, ki so predmet tega postopka, nahajajo v k. o. 0000, bo sodišče v nadaljevanju opustilo izrecno navedbo katastrske občine.

2Prim. M. T. Fajs (ur.), Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) s komentarjem, Ljubljana: GV Založba, 2023, str. 265.

3Gl. VSL Sklep I Cp 2043/2024.

4Prim. M. T. Fajs (ur.), prav tam, str. 272-273.

5Natančneje tehničnega poročila, priloženega k odločbi št. 351-77/66-6/2, s katerim je upravni organ izdal dovoljenju za graditev stanovanjskega objekta tipa "X.".

6Prim. M. T. Fajs (ur.), prav tam, str. 272-273, gl. tudi VSRS Sodbo in sklep II Ips 128/2018, tč. 46. in 47 in VSRS Sklep II Ips 118/2021, tč. 20.

7To potrjuje tudi gradbena dokumentacija, ki je kot sestavni del komunalne ureditve predvidevala vzpostavitev takšnega prostora. Obravnavana stavba je bila zgolj del stavbnega kareja, ki ga sestavlja več drugih stavb (A. ulica 23, 25 in 31, B. ulica 16, 18, 20, 22, in 24).

8Prim. M. T. Fajs (ur.), prav tam, str. 272.

9Podobna materialnopravna izhodišča izhajajo tudi iz sodne prakse (npr. VSL Sklep II Cp 1563/2019, VSL Sklep I Cp 2019/2020, VSL Sklep I Cp 520/2021, VSL Sklep I Cp 1039/2020 in drugi).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (2017) - ZVEtL-1 - člen 42, 42/1, 42/2, 43, 43/1, 43/1-1, 43/1-2, 43/1-3, 43/1-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.