Jedro

Sodišče prve stopnje je edino na podlagi izpiskov iz zemljiške knjige, ki so v upravnih spisih, lahko utemeljeno sklepalo, da je bila sporna terasa v letu 1995 še v lasti občine, ki je zato lahko tudi obračunala komunalno takso za uporabo javne površine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 402/97-11 z dne 27.8.1998

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo, s katero je tožeča stranka izpodbijala odločbo tožene stranke z dne 20.2.1997, zavrnilo pa je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Komunalne direkcije Občine J. z dne 23.12.1996, s katero je Komunalna direkcija obračunala tožeči stranki komunalno takso za leto 1995 za taksni predmet mobilna terasa na javni površini v izmeri 17,5 m2 v znesku 124.617,00 SIT. Sodišče je tožbo zavrnilo iz razloga, ker je iz podatkov v upravnih spisih in iz "zemljiškoknjižne pogodbe" z dne 25.4.1996, sklenjene med Občino J. in podjetjem G. postala parcela št. 514/8 k.o. J., na kateri stoji poslovna stavba tožeče stranke, last podjetja G., in sicer šele z vpisom navedene pogodbe v zemljiško knjigo v letu 1997. Komunalna direkcije Občine J. pa je po določbah Odloka o komunalnih taksah v občini J. (Uradni list RS, št. 7/91, 1/92 in 71/93) obračunala komunalno takso za uporabo terase pred poslovno stavbo tožeče stranke za leto 1995, ko je bila parcela št. 514/4 k.o. J., od katere je bila odpisana parcela št. 514/8 k.o. J., v celoti v pravici uporabe Občine J. Zato mora po presoji sodišča prve stopnje plačati tudi komunalno takso. Zahtevek za povrnitev stroškov je sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS), saj je odločalo v upravnem sporu le o zakonitosti upravnega akta.

Tožeča stranka s pritožbo uveljavlja vse izpodbojne razloge iz 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Iz povzetka nevročenega odgovora na tožbo v izpodbijani sodbi (zaradi te nevročitve naj bi sodišče tudi bistveno kršilo določbe postopka) naj bi tožeča stranka šele izvedela, da v letu 1995 ni bila lastnica stavbne parcele, na kateri stoji njena poslovna stavba, pred njo pa terasa, za katero ji je organ občine odmeril sporno takso. Zatrjuje, da je z zgraditvijo poslovne stavbe postala na podlagi 21. člena Zakona o temeljnih lastninsko - pravnih razmerjih tudi lastnica občinega zemljišča, saj Občina J. ni uveljavljala lastništva na tem zemljišču. Zato sta brez dvoma stavba in zemljišče postala last graditelja. Z "zemljiškoknjižno pogodbo" z dne 25.4.1996 se je to dejansko stanje le pravno uredilo. Sicer pa tožeča stranka v letu 1995 naj ne bi uporabljala sporne terase in zato ni dolžna plačati takse iz izpodbijanih odločb oziroma sodb. Meni tudi, da je upravičena do stroškov, vsaj upravnega postopka, ker se je ta začel na zahtevo Občine J. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Z razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi se pritožbeno sodišče strinja v celoti in jih v izogib ponavljanju sprejema kot svoje razloge.

Pritožbeno sodišče nadalje zavrača pritožbeni ugovor, da je podjetje G. z zgraditvijo poslovne stavbe na tujem (občinskem) zemljišču postalo tudi lastnik stavbnega zemljišča in da zato tožeča stranka, ki je najemnik G. lokala, ni zavezanka za plačilo takse za uporabo tega zemljišča. Lastninska pravica, zlasti na nepremičnini, se namreč pridobi na podlagi hkratnega obstoja zakonitega pridobitnega naslova (iustus titulus) in pridobitnega načina (modus aquirendi). Pridobitni naslov je v največ primerih ustrezna pogodba, redkeje pa tudi način, ki ga navaja tožeča stranka v svoji pritožbi. Pridobitev naslova z gradnjo na tujem zemljišču mora biti zapisana in potrjena v verodostojni listini ali pravnomočni sodbi. Pri vseh primerih pridobitnega naslova pa je vpis nepremičnine v zemljiško knjigo edini pridobitni način za zakonito in relevantno pridobitev lastninske pravice na nepremičnini.

Zemljiška knjiga je javna listina in zato velja zakonska domneva, da so vpisi v zemljiški knjigi resnični, vse do tedaj, dokler jih ne razveljavi pravnomočna sodba. Sodišče prve stopnje je zato edino na podlagi izpiskov iz zemljiške knjige, ki so v upravnih spisih, lahko utemeljeno sklepalo, da je bila sporna terasa v letu 1995 v lasti občine J. Sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje zaradi nevročitve odgovora na tožbo kršilo določbe postopka in da ni bila seznanjena s stališčem tožene stranke, da tožeča stranka ni lastnica zemljišča pod teraso. Nevročitev odgovora na tožbo ni vplivala in tudi ni mogla vplivati na zakonitost odločitve sodišča prve stopnje, saj je tožena stranka sporočila podatek, ki je razviden iz zemljiške knjige.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o stroških upravnega spora, v katerem je odločalo le o zakonitosti upravnega akta. Po določbi 3. odstavka 23. člena ZUS trpi v teh primerih vsaka stranka svoje stroške postopka.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.