Jedro

Posestno varstvo varuje posestnikovo dejansko oblast na stvari. Zahtevku tožeče stranke je bilo upravičeno ugodeno, kar je dokazalo tako zadnje stanje posesti kot nastalo motenje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani točki I/2 izreka delno spremeni,tako da spremenjen glasi: "2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 200.914,00 SIT (sedaj: 838,40 EUR) stroškov pravdnega postopka v znesku v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.".

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v še izpodbijanem in nespremenjenem delu v točki I izreka potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o motenju posesti tožencema v bodoče prepovedalo voziti in parkirati svoje osebno vozilo na tlakovanem dvorišču pred garažo v stanovanjskem bloku V. ..., stoječem na parc. št. ... k.o. V. in s tem tožeči stranki onemogočati vstop v garažo v stanovanjskem bloku V. ... in dostop do garaže po peščenem in nato tlakovanem delu dvorišča na severni strani stanovanjskega bloka V. ..., pod izvršbo. Toženi stranki je bila naložena tudi povrnitev stroškov pravdnega postopka v znesku 200.914,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 12. 2006 dalje do plačila. Ugotovitveni tožbeni zahtevek in tožbeni zahtevek glede zagrožene denarne kazni pa je sodišče prve stopnje zavrnilo (točka II izreka sklepa).

Tožena stranka v pritožbi navaja, da izpodbija sklep v I. tč. iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Tožena stranka meni, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Šele po obravnavi dne 19. 12. 2006 sta toženca izvedela, da tožnika dejansko ne bivata v stanovanju v stavbi V. ... in da tam nikoli nista živela. Zadnje posestno stanje torej ni takšno, kot sta izpovedala tožnika, in ne odraža dejanskega stanja. Toženca zato šele sedaj v pritožbi predlagata zaslišanje upravnika zgradbe V. ..., saj tega dokaza brez svoje krivde prej nista mogla predlagati. Z izpodbijanim sklepom sodišče jemlje tožencema osnovna lastninska upravičenja. Sodišče ni ugotovilo, za katero parcelo dejansko gre, ko se govori o dvorišču pred garažo, čeprav sta toženca ugovarjala, da je svet pred garažo zemljišče parcela številka ... k.o. V., ki je v njuni lasti in da vozita po svojem zemljišču in da nikoli ni bil ta svet v soposesti. Toženca sta vendarle lastnika zemljišča parc. št. ... k.o. V.. To zemljišče sta kupila ravno zaradi tega, da se po svojem vozita do svoje stanovanjske hiše, ki sicer stoji na parc. št. ... k.o. V.. Toženca sta ravno iz tega razloga predlagala ogled na kraju samem in izvedenca geometra. Sodišče mora poleg motilnega dejanja ugotoviti, kje naj bi do motenja posesti prišlo. Zato je pomembno ugotoviti, na katerem zemljišču naj bi bilo motilno dejanje storjeno, in je nasprotno stališče sodišča nepravilno. V pritožbi je opozorjeno, da je G. M. izpovedala, da se tožnik (verjetno prav toženec) ne more pripeljati do svoje garaže, če je pred garažo tožnikov parkirano osebno vozilo. Tožnik R. G. pa je odgovoril, da bi v takem primeru toženec lahko zapeljal proti svoji garaži, če bi se potrudil. Iz izpovedb obeh tožnikov se da jasno ugotoviti, da tožnika ne moreta biti posestnika ali soposestnika dvorišča pred njuno garažo, saj bi z izvrševanjem takšne posesti bilo onemogočeno izvrševanje posesti tožencev na parceli številka ... k.o. V.. Te parcele toženca nista kupila zato, da jo bodo uporabljali drugi oziroma, da bi bila v soposesti, ampak da se po svojem vozita do hiše. Z izpodbijanim sklepom pa se jima dejansko jemljejo lastninska upravičenja na parc. št. ... k.o. V., kar je pravno nevzdržno. Tožena stranka sodišču tudi očita, da je napačno odločilo glede zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka, saj obresti skladno z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije tečejo šele od poteka paricijskega roka dalje. Tožena stranka sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. V novem sojenju naj se izvedejo dokazi, ki jih je tožena stranka predlagala, pa so bili zavrnjeni, in dokaz z zaslišanjem upravnika zgradbe V..

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da izpodbijani sklep o motenju posesti ni obremenjen s kršitvijo določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena ZPP (I. odst. 337. čl. ZPP). Tožena stranka ni z ničemer izkazala, da brez svoje krivde ni mogla v postopku na prvi stopnji predlagati dokaza z zaslišanjem upravnika zgradbe V. ..., zato so njene pritožbene navedbe, da tožnika ne bivata in nista nikoli bivala na navedenem naslovu, nedopustne in posledično neupoštevne.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se z izpodbijanim sklepom jemlje tožencema osnovna lastninska upravičenja, je potrebno pojasniti, da so neutemeljena glede na naslednja zakonska določila. Sodno varstvo posesti določa Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju: SPZ) v 33. členu. V prvem odstavku tega člena je zakonodajalec določil, da daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. V razmerju med več posestniki iste stvari se šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ).

Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da sta bila tožnika v času vložitve tožbe in v času storitve motilnega dejanja, to je maja 2006, vsak do 1/2 lastnika stanovanja št. ... in garaže št. ... v stanovanjski stavbi V. .... Ugotovilo je tudi, da parcela št. ... k.o. V., na kateri stoji ta stanovanjska stavba, meji s tožnikoma, vsakemu do 1/2 celote, lastno parcelo št. ..., vpisano v vl. št. ... k.o. V.. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je do meseca maja 2006 tlakovani prostor pred garažo stanovanjskega bloka V. ... uporabljala tožeča stranka, tožena stranka pa je s parkiranjem svojega vozila na tem delu pričela šele meseca maja 2006. Tak zaključek je sodišče sprejelo na podlagi izpovedb tožnikov in prič, ki so njuni izpovedbi potrdili: M. S., A. G. in L. Č.. Nenazadnje pa sta tožnikovo izpovedbo potrdila tudi sama toženca. Priča A. G., ki je izpovedala, da je opazila, da sta toženca začela parkirati svoje vozilo pred garažo tožnikov, potem ko sta S. tožnikoma prodala stanovanje, je potrdila tudi izpovedbo M. S., da pred tem, ko sta imela garažo v lasti S., toženca tega nista počela. Sodišče pa je tej priči utemeljeno tudi verjelo, da sedaj na tem delu toženca parkirata najmanj 25 krat v enem mesecu in da s parkiranjem tožnikoma onemogočata dovoz v garažo. Celo toženec sam je izpovedal, da je pričel parkirati na tlakovanem delu pred garažo meseca maja 2006 in da je pred tem odstranil mejnike. Toženka pa je prav tako potrdila, da so pričeli na tlakovanem delu pred garažo parkirati v mesecu aprilu, maju leta 2006. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje po oceni sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da je imel tlakovani del pred garažo stanovanjske hiše V. ... v uporabi že pravni prednik tožeče stranke M. S., ki je ta del tudi tlakoval, in, kot že zgoraj rečeno, da je za njim tlakovani prostor pred garažo stanovanjskega bloka V. ... uporabljala tožeča stranka. Glede na obrazloženo je pravilen zaključek, da je parkiranje tožene stranke na tlakovanem delu pred garažo tožnikov, ki slednjima onemogoča dovoz v njuno garažo, bilo motilno dejanje, ki je samovoljno spreminjalo oziroma oviralo dotedanji način izvrševanja posesti v smislu določila 35. člena SPZ. Četudi sodišče prve stopnje ni obrazložilo odločitve o prepovedi vožnje na tlakovanem dvorišču pred garažo, je odločitev tudi v tem delu pravilna, saj je predhodna faza parkiranja vozila vsekakor vožnja do trenutka zaustavitve, torej parkiranja. Sodišče prve stopnje je torej na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Pritožba tožene stranke je zato glede odločitve v tč. I izreka sklepa neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo v tem izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP v zv. z 2. tč. 365. čl. in 366. čl. ZPP ).

Pritožba tožene stranke pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na prisojene zakonske zamudne obresti od zneska pravdnih stroškov, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki. Rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, je hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po poteku tega roka. Sodišče prve stopnje zgoraj navedenega načelnega mnenja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejetega na občni seji dne 13.12.2006, ni upoštevalo pri odločitvi o teku zamudnih obresti od zneska odmerjenih pravdnih stroškov. Ker je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo, tako da je odločilo v skladu z navedenim načelnim pravnim mnenjem in veljavnim materialnim pravom (3. tč. 365. čl. v zv. s 4. tč. 358. čl. in 366. čl. ZPP).

Tožena stranka s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspela, s pritožbo zoper odločitev o pravdnih stroških pa s sorazmerno majhnim delom tega zahtevka, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da mora v skladu z določbama I. odst. 155. čl. in I. odst. 165. čl. ZPP sama kriti svoje pritožbene stroške.