Jedro

Jedro

Neupravičeno prejeta sredstva zaradi izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov zaradi epidemije bolezni Covid-19 ne spadajo pod davčni dolg in se terjatev ne vodi v knjigovodskih davčnih evidencah, zato se skladno s prvim odstavkom 110. člena ZDavP-2 določbe 101. - 103. člena ZDavP-2 v konkretni zadevi ne uporabljajo in zato ni mogoče doseči odloga plačila vračila zadevne obveznosti.

Neupravičeno prejeta sredstva zaradi izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov zaradi epidemije bolezni Covid-19 ne spadajo pod davčni dolg in se terjatev ne vodi v knjigovodskih davčnih evidencah, zato se skladno s prvim odstavkom 110. člena ZDavP-2 določbe 101. - 103. člena ZDavP-2 v konkretni zadevi ne uporabljajo in zato ni mogoče doseči odloga plačila vračila zadevne obveznosti.

Izrek

Izrek

I.Tožba se zavrne.

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijanim sklepom je organ (Finančna uprava Republike Slovenije, v nadaljevanju tudi FURS) zavrgel vlogo zavezanke A. A. z dne 7. 5. 2022 (tožnice v tem postopku) za odlog plačila vračila prejete pomoči iz naslova mesečnega temeljnega dohodka, odmerjenega z odločbo z dne 22. 4. 2022 (1. točka izreka). Odločil je še, da tožnica trpi svoje stroške, ki jih ima zaradi postopka ter ugotovil, da organu posebni stroški niso nastali (2. točka izreka).

2.V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se organ sklicuje na prvi odstavek 90. člena Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (ZIUPOPDVE), po katerem lahko organ dovoli obročno plačilo dolga iz tega naslova v največ šestih mesečnih obrokih v obdobju šestih mesecev zaradi izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov zaradi epidemije. Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2) ureja odlog, odpis, obročno plačilo dolga v 101. - 103. členu, vendar se ti členi ne uporabljajo za obveznosti, za katere davčni organ opravlja samo izvršbo in ne vodi knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri teh obveznosti (110. člen ZDavP-2). Organ ugotavlja, da neupravičeno prejeta sredstva zaradi izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov zaradi epidemije Covid - 19 ne spadajo pod davčni dolg, saj se terjatev ne vodi v knjigovodskih davčnih evidencah, zato se skladno s prvim odstavkom 110. člena ZDavP-2 določbe 101. - 103. člena zakona v tej zadevi ne uporabljajo. Ker zavezanka v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, saj ne obstaja pravna podlaga, iz katere bi izhajala njena pravica do odloga plačila vračila prejete pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka, je organ njen zahtevek skladno z 2. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgel.

1.Z izpodbijanim sklepom je organ (Finančna uprava Republike Slovenije, v nadaljevanju tudi FURS) zavrgel vlogo zavezanke A. A. z dne 7. 5. 2022 (tožnice v tem postopku) za odlog plačila vračila prejete pomoči iz naslova mesečnega temeljnega dohodka, odmerjenega z odločbo z dne 22. 4. 2022 (1. točka izreka). Odločil je še, da tožnica trpi svoje stroške, ki jih ima zaradi postopka ter ugotovil, da organu posebni stroški niso nastali (2. točka izreka).

3.Organ druge stopnje je z odločbo z dne 28. 7. 2022 pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. Ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita. Na podlagi ZIUPOPDVE možnost oprostitve vračila izredne pomoči ni predvidena. Določbe 101. - 103. člena ZDavP-2 sicer omogočajo odlog plačila davčnega dolga oziroma obročno plačilo v večmesečnih obrokih, ampak v konkretni zadevi ne gre za obročno plačilo ali odlog plačila davčnega dolga, ampak gre za vračilo prejetih sredstev po interventni zakonodaji. Finančne stiske, v kateri se je tožnica znašla zaradi obveznosti vračila prejetih sredstev, ni mogoče reševati na način, kot ga je predlagala v svoji vlogi, to je z odlogom plačila. Zato je drugostopenjski organ njeno pritožbo zavrnil. Gre za pravno situacijo, ko bi tožnica želela uveljavljati pravni interes, ki ga v skladu z obstoječo zakonodajo ni mogoče uveljavljati. Lahko pa pri pristojnem organu na podlagi 90. člena ZIUPOPDVE zaprosi za vračilo pomoči v šestih mesečnih obrokih. Pojasnjuje še, da je v tem pritožbenem postopku predmet presoje le pravilnost izpodbijanega sklepa in ne tudi drugih aktov, ki jih v pritožbenih navedbah navaja, zato se drugostopenjski organ do teh navedb ni opredeljeval. O novem predlogu za odlog plačila po določbi 102. člena ZDavP-2 pa odloča organ prve stopnje.

2.V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se organ sklicuje na prvi odstavek 90. člena Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (ZIUPOPDVE), po katerem lahko organ dovoli obročno plačilo dolga iz tega naslova v največ šestih mesečnih obrokih v obdobju šestih mesecev zaradi izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov zaradi epidemije. Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2) ureja odlog, odpis, obročno plačilo dolga v 101. - 103. členu, vendar se ti členi ne uporabljajo za obveznosti, za katere davčni organ opravlja samo izvršbo in ne vodi knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri teh obveznosti (110. člen ZDavP-2). Organ ugotavlja, da neupravičeno prejeta sredstva zaradi izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov zaradi epidemije Covid - 19 ne spadajo pod davčni dolg, saj se terjatev ne vodi v knjigovodskih davčnih evidencah, zato se skladno s prvim odstavkom 110. člena ZDavP-2 določbe 101. - 103. člena zakona v tej zadevi ne uporabljajo. Ker zavezanka v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, saj ne obstaja pravna podlaga, iz katere bi izhajala njena pravica do odloga plačila vračila prejete pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka, je organ njen zahtevek skladno z 2. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgel.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

3.Organ druge stopnje je z odločbo z dne 28. 7. 2022 pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. Ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita. Na podlagi ZIUPOPDVE možnost oprostitve vračila izredne pomoči ni predvidena. Določbe 101. - 103. člena ZDavP-2 sicer omogočajo odlog plačila davčnega dolga oziroma obročno plačilo v večmesečnih obrokih, ampak v konkretni zadevi ne gre za obročno plačilo ali odlog plačila davčnega dolga, ampak gre za vračilo prejetih sredstev po interventni zakonodaji. Finančne stiske, v kateri se je tožnica znašla zaradi obveznosti vračila prejetih sredstev, ni mogoče reševati na način, kot ga je predlagala v svoji vlogi, to je z odlogom plačila. Zato je drugostopenjski organ njeno pritožbo zavrnil. Gre za pravno situacijo, ko bi tožnica želela uveljavljati pravni interes, ki ga v skladu z obstoječo zakonodajo ni mogoče uveljavljati. Lahko pa pri pristojnem organu na podlagi 90. člena ZIUPOPDVE zaprosi za vračilo pomoči v šestih mesečnih obrokih. Pojasnjuje še, da je v tem pritožbenem postopku predmet presoje le pravilnost izpodbijanega sklepa in ne tudi drugih aktov, ki jih v pritožbenih navedbah navaja, zato se drugostopenjski organ do teh navedb ni opredeljeval. O novem predlogu za odlog plačila po določbi 102. člena ZDavP-2 pa odloča organ prve stopnje.

4.Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi v zvezi z dopolnitvijo tožbe z dne 27. 1. 2023 sodišču smiselno predlaga odpravo1 izpodbijanega sklepa. Navaja, da je 2. 4. 2022 po svoji računovodkinji prejela odločbo davčnega organa o vračilu izredne pomoči v obliki temeljnega mesečnega dohodka. Svoj s.p. (A. A., s.p.) je odprla 21. 10. 2019. Navaja, koliko prihodkov od prodaje letno in mesečno je ustvarila v letih 2019 in 2020 ter se opredeljuje do razlike med mesečnim dohodkom v letu 2020 v primerjavi z letom 2019. Poudarja, da na podlagi 91. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (ZZUOOP) ne bi rabila vračati pomoči, do katere je upravičena. Njena računovodkinja B. B. je v konkretnem postopku vložila vlogo EPD, ne da bi jo o tem obvestila, brez njenega pooblastila in njene vednosti ter soglasja, za to je prvič slišala šele, ko ji je 22. 4. 2022 računovodkinja posredovala odločbo o vračilu. Meni, da bi bilo vlogo za vračilo treba zavreči, saj je bila vložena s strani računovodkinje brez izrecnega pooblastila tožnice. Odločba tudi ni obrazložena - ni pojasnjeno, za koliko natančno davčni organ ugotavlja upad dohodkov v letu 2020 v primerjavi z 2019, zato tožnica odločbe ne more preizkusiti, ali je dejansko pravilna in utemeljena. Vsaka odločba davčnega organa mora biti podrobno obrazložena, da jo lahko prejemnik preizkusi in ugotovi, ali je pravilna in utemeljena. Poleg tega je odločba tudi nesklepčna, saj izrek odločbe ni obrazložen in pojasnjen. Navedene so zgolj pravne podlage, ne pa tudi ugotovljen in obrazložen dejanski stan konkretne zadeve. Tudi iz tega razloga bi jo bilo potrebno razveljaviti. Podaja tudi predlog za odlog plačila davka po davčni odločbi in predlaga, da ji sodišče odloži plačilo do pravnomočne rešitve njene tožbe, saj bi sicer utrpela hujšo gospodarsko škodo v primeru takojšnje izvršitve odločbe. Priglaša tudi stroške postopka.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

5.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožnice in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno.

4.Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi v zvezi z dopolnitvijo tožbe z dne 27. 1. 2023 sodišču smiselno predlaga odpravo1 izpodbijanega sklepa. Navaja, da je 2. 4. 2022 po svoji računovodkinji prejela odločbo davčnega organa o vračilu izredne pomoči v obliki temeljnega mesečnega dohodka. Svoj s.p. (A. A., s.p.) je odprla 21. 10. 2019. Navaja, koliko prihodkov od prodaje letno in mesečno je ustvarila v letih 2019 in 2020 ter se opredeljuje do razlike med mesečnim dohodkom v letu 2020 v primerjavi z letom 2019. Poudarja, da na podlagi 91. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (ZZUOOP) ne bi rabila vračati pomoči, do katere je upravičena. Njena računovodkinja B. B. je v konkretnem postopku vložila vlogo EPD, ne da bi jo o tem obvestila, brez njenega pooblastila in njene vednosti ter soglasja, za to je prvič slišala šele, ko ji je 22. 4. 2022 računovodkinja posredovala odločbo o vračilu. Meni, da bi bilo vlogo za vračilo treba zavreči, saj je bila vložena s strani računovodkinje brez izrecnega pooblastila tožnice. Odločba tudi ni obrazložena - ni pojasnjeno, za koliko natančno davčni organ ugotavlja upad dohodkov v letu 2020 v primerjavi z 2019, zato tožnica odločbe ne more preizkusiti, ali je dejansko pravilna in utemeljena. Vsaka odločba davčnega organa mora biti podrobno obrazložena, da jo lahko prejemnik preizkusi in ugotovi, ali je pravilna in utemeljena. Poleg tega je odločba tudi nesklepčna, saj izrek odločbe ni obrazložen in pojasnjen. Navedene so zgolj pravne podlage, ne pa tudi ugotovljen in obrazložen dejanski stan konkretne zadeve. Tudi iz tega razloga bi jo bilo potrebno razveljaviti. Podaja tudi predlog za odlog plačila davka po davčni odločbi in predlaga, da ji sodišče odloži plačilo do pravnomočne rešitve njene tožbe, saj bi sicer utrpela hujšo gospodarsko škodo v primeru takojšnje izvršitve odločbe. Priglaša tudi stroške postopka.

K I. točki izreka

5.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožnice in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno.

6.Tožba ni utemeljena.

7.V zadevi ni sporno, da je bila tožnici izdana odločba FURS z dne 22. 4. 2022, po kateri je tožnica dolžna vrniti izredno pomoč v obliki mesečnega temeljnega dohodka v znesku 8.800,00 EUR. Zoper navedeno odločbo je tožnica vložila pritožbo. Vendar pa zakonitost navedene odločbe ni predmet presoje tega postopka, pač pa je v tem sporu predmet presoje zgolj odločitev prvostopenjskega organa o predlogu tožnice za odlog plačila navedenega zneska. Zaradi navedenega se sodišče ni opredeljevalo do tožbenih navedb tožnice v zvezi z navedeno odločbo niti o njenem predlogu za zavrženje vloge za vračilo plačila, podane s strani njene računovodkinje B. B., kakor tudi ne do predloga za odlog plačila davka po tej davčni odločbi (sodišče pripominja, da je za odločitev o odlogu plačila sicer pristojen odločati prvostopenjski organ, FURS).

K I. točki izreka

8.Med strankama pa je sporno, ali je organ pravilno zavrgel predlog tožnice za odlog plačila vračila prejete pomoči iz naslova mesečnega temeljnega dohodka, ki je bil sicer odmerjen z odločbo z dne 22. 4. 2022.

6.Tožba ni utemeljena.

9.Sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnil FURS in toženka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 tudi sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje:

7.V zadevi ni sporno, da je bila tožnici izdana odločba FURS z dne 22. 4. 2022, po kateri je tožnica dolžna vrniti izredno pomoč v obliki mesečnega temeljnega dohodka v znesku 8.800,00 EUR. Zoper navedeno odločbo je tožnica vložila pritožbo. Vendar pa zakonitost navedene odločbe ni predmet presoje tega postopka, pač pa je v tem sporu predmet presoje zgolj odločitev prvostopenjskega organa o predlogu tožnice za odlog plačila navedenega zneska. Zaradi navedenega se sodišče ni opredeljevalo do tožbenih navedb tožnice v zvezi z navedeno odločbo niti o njenem predlogu za zavrženje vloge za vračilo plačila, podane s strani njene računovodkinje B. B., kakor tudi ne do predloga za odlog plačila davka po tej davčni odločbi (sodišče pripominja, da je za odločitev o odlogu plačila sicer pristojen odločati prvostopenjski organ, FURS).

10.Kot je tožnici pravilno pojasnil že organ, lahko na podlagi prvega odstavka 90. člena ZIUPOPDVE tudi FURS, ki je pristojen za ugotavljanje vračila neupravičeno prejetih sredstev, izplačanih na podlagi zakonov, ki urejajo interventne ukrepe, povezane z epidemijo COVID-19, ne glede na zakon, ki ureja javne finance, dovoli obročno plačilo dolga iz tega naslova v največ šestih mesečnih obrokih v obdobju šestih mesecev zaradi izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov zaradi epidemije. Po petem odstavku istega člena zakona se za vsa vprašanja, ki niso urejena v tem členu, smiselno uporablja zakon, ki ureja davčni postopek, to je ZDavP-2. Ta sicer ureja odlog, odpis, obročno plačilo dolga v 101. - 103. členu zakona, vendar se ti členi ne uporabljajo za obveznosti, za katere davčni organ opravlja samo izvršbo in ne vodi knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri teh obveznosti (110. člen ZDavP-2). Ker neupravičeno prejeta sredstva zaradi izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov zaradi epidemije bolezni Covid-19 ne spadajo pod davčni dolg in se terjatev ne vodi v knjigovodskih davčnih evidencah, se skladno s prvim odstavkom 110. člena ZDavP-2 določbe 101. - 103. člena ZDavP-2 v konkretni zadevi ne uporabljajo. S tem za konkretno zadevo ni moč doseči odloga plačila vračila zadevne obveznosti. Posledično pa, kot je pravilno ugotovil že organ, zavezanka v vlogi za odlog plačila vračila obveznosti ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, saj ne obstaja pravna podlaga, iz katere bi izhajala njena pravica do odloga plačila vračila prejete pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka. Zato je organ pravilno, skladno z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgel njeno vlogo.

8.Med strankama pa je sporno, ali je organ pravilno zavrgel predlog tožnice za odlog plačila vračila prejete pomoči iz naslova mesečnega temeljnega dohodka, ki je bil sicer odmerjen z odločbo z dne 22. 4. 2022.

11.Sodišče je glede na obrazloženo presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

9.Sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnil FURS in toženka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 tudi sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje:

12.Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Relevantno dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama postopka ni sporno, sporna je le pravilna uporaba materialnega prava (ali obstaja pravna podlaga za odlog plačila vračila obveznosti tožnice na podlagi določb ZIUPOPDVEZ v povezavi z ZDavP-2).

10.Kot je tožnici pravilno pojasnil že organ, lahko na podlagi prvega odstavka 90. člena ZIUPOPDVE tudi FURS, ki je pristojen za ugotavljanje vračila neupravičeno prejetih sredstev, izplačanih na podlagi zakonov, ki urejajo interventne ukrepe, povezane z epidemijo COVID-19, ne glede na zakon, ki ureja javne finance, dovoli obročno plačilo dolga iz tega naslova v največ šestih mesečnih obrokih v obdobju šestih mesecev zaradi izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov zaradi epidemije. Po petem odstavku istega člena zakona se za vsa vprašanja, ki niso urejena v tem členu, smiselno uporablja zakon, ki ureja davčni postopek, to je ZDavP-2. Ta sicer ureja odlog, odpis, obročno plačilo dolga v 101. - 103. členu zakona, vendar se ti členi ne uporabljajo za obveznosti, za katere davčni organ opravlja samo izvršbo in ne vodi knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri teh obveznosti (110. člen ZDavP-2). Ker neupravičeno prejeta sredstva zaradi izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov zaradi epidemije bolezni Covid-19 ne spadajo pod davčni dolg in se terjatev ne vodi v knjigovodskih davčnih evidencah, se skladno s prvim odstavkom 110. člena ZDavP-2 določbe 101. - 103. člena ZDavP-2 v konkretni zadevi ne uporabljajo. S tem za konkretno zadevo ni moč doseči odloga plačila vračila zadevne obveznosti. Posledično pa, kot je pravilno ugotovil že organ, zavezanka v vlogi za odlog plačila vračila obveznosti ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, saj ne obstaja pravna podlaga, iz katere bi izhajala njena pravica do odloga plačila vračila prejete pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka. Zato je organ pravilno, skladno z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgel njeno vlogo.

K II. točki izreka

13.Kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

11.Sodišče je glede na obrazloženo presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

-------------------------------

12.Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Relevantno dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama postopka ni sporno, sporna je le pravilna uporaba materialnega prava (ali obstaja pravna podlaga za odlog plačila vračila obveznosti tožnice na podlagi določb ZIUPOPDVEZ v povezavi z ZDavP-2).

1Tožnica je predlagala sodišču, naj izpodbijani sklep razveljavi. Takšne možnosti dejansko prvi odstavek 33. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne omogoča, saj se s tožbo (ki ni tožba zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin) lahko zahteva odprava, sprememba, izdaja oziroma vročitev upravnega akta ter ugotovitev nezakonitosti upravnega akta. Vendar pa je iz vsebine tožbe jasno, za kakšno odločitev si v upravnem sporu prizadeva tožnica, tj., da se odpravi izpodbijani sklep. Zato je sodišče v nadaljevanju presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

K II. točki izreka

Zveza:

13.Kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

-------------------------------

Zakon o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (2020) - ZIUPOPDVE - člen 80, 80/1, 90, 90/5 Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 110 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 129, 129/1, 129/1-2

1.Tožnica je predlagala sodišču, naj izpodbijani sklep razveljavi. Takšne možnosti dejansko prvi odstavek 33. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne omogoča, saj se s tožbo (ki ni tožba zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin) lahko zahteva odprava, sprememba, izdaja oziroma vročitev upravnega akta ter ugotovitev nezakonitosti upravnega akta. Vendar pa je iz vsebine tožbe jasno, za kakšno odločitev si v upravnem sporu prizadeva tožnica, tj., da se odpravi izpodbijani sklep. Zato je sodišče v nadaljevanju presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

Pridruženi dokumenti:*

Zveza:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.