Jedro

Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Izrek sodbe je namreč v nasprotju s tistim delom sodbe, v katerem sodišče navaja, zoper katero toženo stranko je sodbo izdalo, ki pa ni identična s pravno osebo, kateri je naloženo plačilo vtoževane terjatve.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopno sodišče razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Novem mestu, enote v Novem mestu, opr. št. III Ig 2806/93 z dne 8.12.1993 v 1. in 3. točki v veljavi in toženi stranki naložilo povračilo nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in predlagala, da jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne prostopnemu sodišču v novo odločanje, podrejeno pa, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navedla je, da je prvostopno sodišče dejansko stanje ugotovilo napačno, ker je ponudbo z dne 24.3.1993 prekvalificiralo v naročilo. Iz zaslišanja priče M.K. izhaja, da je bila instalacija klima naprave stvar osnovne pogodbe, sklenjene s krovnim podjetjem G. p.o.. Iz pojasnil priče Z.A. pa izhaja, da pri podpisu ponudbe ni bil pozoren na pečat in podpis na njej in da s tožečo stranko tožena sploh ni imela direktnih odnosov.

Zmota v subjektu je bila torej očitna in bistvena ter povzročena zavestno s sodelovanjem M.K. in odobravanjem tožeče stranke. V sodbi se sodišče sploh ni opredelilo do dokazov, ki jih je izvedlo na predlog tožene stranke, zato se ji postavlja vprašanje pristranskosti sodnika. Predlagala je, da se zadeva dodeli v novo odločanje drugemu sodniku. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo, izdano zoper toženo stranko T p.o., Ljubljana, Poslovna enota Novo mesto tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo in sklep o izvršbi opr. št. III Ig 2806/93 z 8.12.1993 obdržalo v veljavi v 1. in 3. točki. Citirani izvršilni sklep pa glasi na P., Podjetje Novo mesto, ki pa je, kot izhaja iz izpiska iz sodnega registra (priloga C1), izbrisan iz sodnega registra pravnih oseb zaradi statusnih sprememb.

Izpodbijana sodba tako nalaga plačilo vtoževane terjatve pravni osebi, ki v času odločanja v postopku na prvi stopnji ni več obstajala in zoper katero, kot izhaja iz spisovnega gradiva (vabila na narok za glavno obravnavo, zapisnika o naroku za glavno obravnavo) očitno postopek ni več tekel. S tem je prvostopno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Izrek sodbe je namreč v nasprotju s tistim delom sodbe, v katerem sodišče navaja, zoper katero toženo stranko je sodbo izdalo, ki pa ni identična s pravno osebo, kateri je naloženo plačilo vtoževane terjatve.

Že iz navedenega razloga je bilo potrebno izpodbijano sodbo na podlagi 1. odst. 369. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti prvostopnemu sodišču v novo sojenje, v katerem bo moralo opisano nasprotje odpraviti in ugotoviti tudi pravno nasledstvo prvotno tožene stranke.

Neutemeljen pa je po presoji pritožbenega sodišča pritožbeni očitek, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do izvedenih dokazov po predlogu tožene stranke, kar naj bi kazalo na pristranskost sodnika.

Sodišče skladno z 8. členom ZPP odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva je šteti za dokazana. Pri svoji odločitvi pa presoja le dokazanost tistih dejstev, ki so za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka relevantna. Glede na to, da se tudi v pritožbi tožena stranka sklicuje na zmoto v subjektu, s katerim je sklepala sporni posel, katerega plačilo vtožuje tožeča stranka, je prvostopno sodišče utemeljeno presojalo izpovedbo priče A.Z., ki je s podpisom sprejel ponudbo tožeče stranke. Navedeno pričo pa je v dokaz svojih trditev predlagala prav tožena stranka. Pritožbeno sodišče že zato ne vidi utemeljenega razloga za dodelitev zadeve v ponovno sojenje drugemu sodniku. Predlogu pritožnika v tej smeri zato ni sledilo.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 166. člena ZPP.

Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena ZPP (Ur. l. RS 26/99).