Jedro

Iz ugotovitev nižjih sodišč sledi, da toženka ni nepreskrbljena in dobiva sredstva za življenje (prej našteti prejemki iz treh naslovov, ki zagotavljajo zadostna sredstva za življenje, upoštevajoč razmere v naši državi, in zdravstveno varstvo). Vzrok za razvezo zakonske zveze, pri čemer je trajalo skupno življenje strank le približno 2 leti, je bil le v tem, da je toženka tako hudo zbolela, da je ostala invalidna, in še v drugih okoliščinah, ki sta jih ugotovili sodišči in ki ne izvirajo iz sfere obeh strank. Ob povedanem tako niti ni pogojev za prisojo simbolične preživnine, saj je nepravilno izhodišče revizije, da prejemki iz naslova pokojninskega in socialnega varstva ter zagotovljeno zdravstveno varstvo ne bodo zadoščali in da bi potem oživela tožnikova preživninska obveznost v realnih zneskih. Takšno razmišljanje bi pripeljalo do tega, da bi šla slehernemu razvezanemu zakoncu, ki živi četudi v povprečnih gmotnih razmerah simbolična preživnina v strahu, da nekoč pokojnina ne bo zadoščala. Res gre pri toženki za invalidno osebnost, vendar dobiva prejemke tudi za poravnavo stroškov, ki jih terja tuja pomoč.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank in zavrnilo toženkin zahtevek iz nasprotne tožbe za plačevanje preživnine po 25.000,00 SIT na mesec. V zvezi s slednjim je ugotovilo, da toženka ni nepreskrbljena, ker prejema toliko invalidske pokojnine, dodatka za pomoč in postrežbo ter nadomestila za telesno okvaro (skupaj 62.577,00 SIT), da to zadošča za njeno preživljanje in druge potrebe. To sledi tudi iz dejstva, da varstvenega dodatka ne prejema. Upoštevalo je tudi, da sta stranki živeli kratek čas v dejanski zakonski zvezi in da je tožnik spoznal drugo žensko šele potem, ko s toženko nista več živela skupaj.

Toženkino pritožbo zoper zavrnilni del sodbe je sodišče druge stopnje zavrnilo, saj se je v celoti strinjalo s stališči prvega sodišča in še glede na pritožbene trditve menilo, da tudi ni podlage za prisojo simbolične preživnine, ker ima tožnica z invalidsko pokojnino zagotovljeno vso socialno varnost in zdravstveno zavarovanje.

Morebitno potrebo po tuji negi pa bo morala toženka reševati s pomočjo pristojnih socialnih služb. Proti tej sodbi v zvezi s prvostopno sodbo je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj vrhovno sodišče sodbi spremeni tako, da bo ugodilo njenemu zahtevku, ali pa ju razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču druge oziroma prve stopnje. Trdi, da živi pri svojih starših, ker jo je tja "dostavil" tožnik; da starši živijo slabo in niso zmožni niti dolžni skrbeti za toženko; da ji starši ne bodo mogli večno pomagati, in ko jih ne bo več, se bo znašla v nezavidljivem položaju; da so se zaradi razveze bistveno poslabšale njene premoženjske razmere; da bi ji bilo potrebno že zaradi socialne varnosti priznati vsaj minimalno preživnino; da ni z ničimer razen z boleznijo prispevala k nevzdržnosti zakonske zveze; da se tožnik nahaja v dokaj ugodnejših premoženjskih razmerah.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Neutemeljen je revizijski očitek, češ da je sodišče preveč oprlo svojo odločbo na ugotovitev, da toženka sedaj živi pri svojih starših. Ta okoliščina je sicer res omenjena v obrazložitvi izpodbijane sodbe, vendar je tudi zapisano, in to po prepričanju revizijskega sodišča pravilno, da bo morala toženka ob spremenjenih življenjskih razmerah v prihodnosti urejati vprašanje tuje nege in skrbi s pomočjo pristojnih socialnih služb. Iz tega je mogoče razbrati, da sodišče ni upoštevalo le sedanjih razmer in le na njihovi podlagi zgradilo svoje odločitve.

Toženko je spričo njene telesne prizadetosti povsem mogoče razumeti in sprejeti njene želje, da bi zaživela samostojno, ne pa na breme svojih staršev. Vendar gre za okoliščino, ki ne vpliva na pravno presojo o morebitni tožnikovi obveznosti. Zakon govori namreč o prisoji zneska za preživljanje drugega zakonca, ne pa za kaj več.

Revidentka nepravilno sklepa, da je razveza bistveno poslabšala njene premoženjske razmere. Morda je res poprej ustvarjala večji mesečni dohodek (tega v postopku na nižjih stopnjah ni trdila), toda razlog, da dobiva zdaj 62.577,00 SIT invalidske pokojnine, dodatka za pomoč in postrežbo ter nadomestila za osebno okvaro, ni v razvezi zakonske zveze, marveč v tem, da je usodno zbolela in se morala invalidsko upokojiti. Po drugi strani je sicer res, da je življenje v dvoje, zlasti, če sta oba zakonca zaposlena, v gmotnem pogledu ugodnejše, vendar nižji sodišči nista ugotovili krivdnih razlogov za razvezo zakonske zveze na tožnikovi strani. Ob takšnih presojah se namreč ne le pravno, na zakonu utemeljeno, marveč povsem človeško pojavlja vprašanje razlogov za razvezo zakonske zveze kot nikakor ne nepomembno.

Revizijsko sodišče se strinja tudi s stališčem izpodbijane sodbe, da je toženki sedaj in v prihodnje z našo zakonodajo zagotovljena socialna varnost tako v gmotnem kot v zdravstvenem pogledu in da bo morala, kot rečeno, reševati probleme spremenjenih razmer z institucijami, ki jih v takšnih primerih zagotavlja in mora zagotavljati družba po načelu socialne solidarnosti.

Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, se pravi določbo 81. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 15/76 in 1/89 ter Ur. list RS, št. 13/94 in 18/94), ki postavlja kot pogoj za prisojo preživnine razvezanemu zakoncu njegovo nepreskrbljenost, pomanjkanje sredstev za življenje in nesposobnost za delo, pri čemer se lahko upoštevajo tudi vzroki, zaradi katerih je postala zakonska zveza nevzdržna. Iz ugotovitev nižjih sodišč sledi, da toženka ni nepreskrbljena in dobiva sredstva za življenje (prej našteti prejemki iz treh naslovov, ki zagotavljajo zadostna sredstva za življenje, upoštevajoč razmere v naši državi, in zdravstveno varstvo). Vzrok za razvezo zakonske zveze, pri čemer je trajalo skupno življenje strank le približno 2 leti, je bil le v tem, da je toženka tako hudo zbolela, da je ostala invalidna, in še v drugih okoliščinah, ki sta jih ugotovili sodišči in ki ne izvirajo iz sfere obeh strank. Ob povedanem tako niti ni pogojev za prisojo simbolične preživnine, saj je nepravilno izhodišče revizije, da prejemki iz naslova pokojninskega in socialnega varstva ter zagotovljeno zdravstveno varstvo ne bodo zadoščali in da bi potem oživela tožnikova preživninska obveznost v realnih zneskih. Takšno razmišljanje bi pripeljalo do tega, da bi šla slehernemu razvezanemu zakoncu, ki živi četudi v povprečnih gmotnih razmerah simbolična preživnina v strahu, da nekoč pokojnina ne bo zadoščala. Res gre pri toženki za invalidno osebnost, vendar dobiva prejemke tudi za poravnavo stroškov, ki jih terja tuja pomoč. Uveljavljani revizijski razlog torej ni podan.

Ob takšnem razpletu zadeve ni potrebno odgovarjati na revizijske trditve o gmotnem položaju tožnika.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).