Jedro

Dejstvo, da tožeča stranka, ki je javni zavod, toženca, ki je pripadnik italijanske narodne skupnosti s prebivališčem na območju koprske občine, na njegovo zahtevo ni obvestila o svoji terjatvi tudi v italijanščini, lahko vpliva na iztožljivost terjatve. V primeru pravde nastopi dolžniška zamuda toženca, ko je o terjatvi korektno obveščen v italijanščini (ob podmeni, da je tožbeni zahtevek po vsebini utemeljen).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba prve stopnje spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. I 1413/95 z dne 5.12.1995 vzdrži v veljavi glede glavnice 9.984 SIT in zakonskih zamudnih obresti od 1.10.1999 do plačila, v preostalem delu pa se pritožba in tožbeni zahtevek zavrneta.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo svoj sklep o izvršbi opr.št. I 1413/95 z dne 5.12.1995 in zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi plačila radiotelevizijske naročnine v znesku 9.984,00 SIT. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek zato, ker je ugotovilo, da toženčeva obveznost še ni zapadla. Tožeča stranka namreč tožencu, ki je pripadnik italijanske narodne skupnosti, na njegovo zahtevo ni poslala dvojezičnih položnic in tako posegla v toženčeve z ustavo zajamčene pravice.

Tožeča stranka se pritožuje proti navedeni sodbi zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je odločilo v nasprotju z določbo 101. čl. Statuta Mestne občine Koper, ki nalaga uporabo dvojezičnih obrazcev le za tiste javne zavode, ki imajo sedež na narodnostno mešanem območju. Javni zavod RTV Slovenija je v skladu s svojim statutom "pravno, organizacijsko in finančno celovita in enotna organizacije, ki je programsko, tehnološko in poslovno enotno upravljana in vodena". Sedež RTV Slovenija je v Ljubljani, Kolodvorska 2. Regionalne enote RTV Slovenija so v Kopru in Mariboru oziroma Lendavi. Enote izven sedeža RTV Slovenija so zadolžene za ustvarjanje, pripravljanje in oddajanje programov v slovenščini, programov za italijansko, madžarsko narodno skupnost v Sloveniji, programov za slovensko narodno skupnost v Italiji, Avstriji in Madžarski, kakor tudi oddaj za nacionalni radijski in TV program. Med ustavne oziroma zakonske obveznosti tožeče stranke nikakor ne spada pošiljanje dvojezičnih računov za naročnino posameznim pripadnikom narodnih skupnosti. Če bi tako tolmačili navedeno ustavno pravico, bi moralo vsi javni zavodi v Republiki Sloveniji, ki imajo sedež v Ljubljani ali kje drugje, pa ne v Mariboru ali Kopru in so centralno vodeni, tako kot RTV Slovenija, pošiljati pripadnikom italijanske in madžarske narodne skupnosti vse listine dvojezično. Dejstvo, ki ga navaja izpodbijana sodba, da se pravice italijanske narodne skupnosti uresničujejo v Kopru, čeprav je sedež RTV Slovenija v Ljubljani, ne velja v celoti, ker regionalna enota v Kopru ni namenjena izključno programom za italijansko narodno skupnost. Sodišče prve stopnje je zato z izpodbijano sodbo napačno, oziroma preširoko razlagalo obveznosti tožeče stranke, ki jih nalaga ustava in Zakon o Radioteleviziji Slovenija. Pritožnica zato predlaga, da sodišče druge stopnje razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je imel toženec v spornem obdobju pravico zahtevati in prejemati položnice za plačilo naročnine tudi v italijanskem jeziku, ker je pripadnik avtohtone italijanske narodne skupnosti na narodnostno mešanem območju, kjer je poleg slovenskega jezika uradni jezik tudi italijanščina.

Sprejemljiva je tudi argumentacija, da ni pravilno ozko razlagati določb 101. čl. Statuta Mestne občine Koper, ki predpisuje dolžnost uporabljati dvojezične obrazce le za tiste javne zavode, ki imajo sedež na narodnostno mešanem območju. S tem v zvezi niso pomembne samo posebne naloge, ki jih ima tožeča stranka v skladu z Zakonom o Radioteleviziji Slovenija v povezavi z narodnostnim programom, temveč je potrebno neposredno upoštevati tudi določbo 11. čl. Ustave Republike Slovenije, da je na območjih občin, v katerih živi italijanska narodna skupnost, uradni jezik tudi italijanščina. Ta določba predstavlja temeljno pravico predstavnika italijanske narodne skupnosti, da ga javni zavod, na posebno zahtevo, obvesti o terjatvi, ki jo proti njemu uveljavlja, v uradnem - italijanskem jeziku.

Toženec je to svojo pravico nesporno tudi izrecno uveljavljal, tožničino nespoštovanje navedene temeljne pravice, pa ne more imeti za posledico toženčeve zamude pri plačilu terjatve. Kljub temu pa je potrebno upoštevati, da je bila tožena stranka najkasneje na naroku za glavno obravnavo dne 1.10.1999, v okviru dvojezičnega sodnega postopka, pravilno obveščena o upnikovi terjatvi in terjatev takrat tudi ni bila več sporna, kot je to razvidno iz razpravnega zapisnika.

V času sojenja pred sodiščem prve stopnje je bil zato tožbeni zahtevek glede glavnice utemeljen in je bil tako od takrat dalje toženec tudi v dolžniški zamudi. Sodišče prve stopnje je tako v zvezi s pravilno ugotovljenim dejanskim stanjem, zmotno uporabilo materialno pravo. V konkretnem primeru bi bilo namreč potrebno smiselno upoštevati določbe 2. odst. 324. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pismeno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost). Pritožbeno sodišče je zato spremenilo izpodbijano sodbo v skladu z določbami 4. odst. 373. čl. Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal v času sojenja pred sodiščem prve stopnje, v zvezi s 498. čl. ZPP ( Uradni list RS, št. 26-1210/99 z dne 15.4.1999), tako kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Odločitev o stroških postopka temelji na 2.odst. 154. in 2. odst. 166. čl. veljavnega ZPP. Stranki sta namreč deloma uspeli v pravdi, njun uspeh pa je vsebinsko, približno enak.