Jedro

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, kakšno vrednost je organ za BPP upošteval kot vrednost spornega predmeta, zato tudi ni mogoč preizkus pravilne uporabe odvetniške tarife.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 650/2008 z dne 28. 11. 2013 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 162,38 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) Okrožnega sodišča v Ljubljani tožnici kot odvetnici priznal nagrado v višini 1.887,13 EUR, v presežku pa zahtevek zavrnil. Iz obrazložitve je razvidno, da je bila tožnica kot odvetnica z odločbo št. Bpp 650/2008 z dne 2. 6. 2008 dodeljena prosilki za BPP za nudenje izredne BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve in druge stopnje v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Organ za BPP je ugotovil, da je tožnica 26. 8. 2013 vrnila originalno in popolno napotnico, njenemu predlogu za predlagano višino nagrade pa ni ugodil v celoti. Tako ji ni priznal priglašenih 1000 točk za štiri obravnave, temveč za vsako obravnavo le po 500 točk. Pri tem se je skliceval na 2. točko tar. št. 20 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Prav tako ji ni priznal priglašenih 1000 točk za pripravljalni vlogi z dne 27. 5. 2011 in z dne 7. 5. 2013, temveč za vsako od njiju po 3. točki tar. št. 19 po 500 točk. Tudi za vlogo z dne 25. 8. 2012 ji ni priznal 1000 priglašenih točk, temveč v skladu s 3. točko tar. št. 39 OT le 50 točk. Preostale priglašene postavke je organ za BPP priznal. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je upravičena do nagrade v vrednosti po 1000 točk za štiri obravnave in za pripravljalni vlogi z dne 27. 5. 2011 in 7. 5. 2013, saj je vrednost spornega predmeta v pravdni zadevi, v kateri je opravljala storitve, znašala 366.800 EUR, kar je 799.128,54 točk. Upoštevaje tar. št. 18 bi torej morala toženka po 2. točki tar. št. 20 za omenjene obravnave tožnici priznati 1000 točk, po 3. točki tar. št. 19 pa prav toliko točk za vsako izmed obeh navedenih pripravljalnih vlog. Pojasnjuje še, da odločitvi glede priznanja 50 točk za vlogo z dne 25. 8. 2012 ne ugovarja. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter o odmeri nagrade tožnici odloči tako, da ji odmerjeno nagrado poviša za dodatni znesek 1.679,94 EUR z zapadlostjo od 27. 12. 2013, od 28. 12. 2013 do plačila pa naj ji prizna še zakonske zamudne obresti od tega zneska, oziroma podrejeno, naj zadevo vrne organu v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Na podlagi šestega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je odvetnik za pravno pomoč

po tem zakonu upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu odobrene BPP.

V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožnica upravičena do nagrade za obravnave 12. 5. 2011, 23. 2. 2012, 21. 6. 2012 in 23. 8. 2013 v pravdni zadevi II P 871/2008 in za pripravljalni vlogi z dne 27. 5. 2011 in 7. 5. 2013, sporno pa je, ali je upravičena do nagrade za te storitve v višini 500 točk, kot je odločil organ za BPP, ali 1000 točk, kot to uveljavlja tožnica.

Iz obrazložitve izpodbijane določbe je razvidno, da je organ za BPP 500 točk nagrade za vsako izmed obravnav priznal na podlagi 2. točke tar. št. 20 OT, ki določa, da znaša nagrada za zastopanje na vsak nadaljnji narok za glavno obravnavo 50 % tar. št. 18. Tudi 3. točka tar. št. 19, na podlagi katere je organ za BPP priznal 500 točk za dve pripravljalni vlogi, določa 50 % tar. št. 18. Po tar. št. 18 OT je vrednost storitve odvisna od vrednosti predmeta. Tako je za vrednost predmeta nad 100.000 točk do 120.000 točk določena vrednost storitve v višini 1.000 točk, nad 120.000 točk pa znaša vrednost storitve za vsakih nadaljnjih začetih 40.000 točk še 100 točk, vendar največ 2.000 točk. Po navedenem je torej odmera nagrade odvisna od vrednosti spornega predmeta. Glede na vsebino tar. št., ki jih je organ za BPP upošteval pri odmeri nagrade, je očitno, da je upošteval vrednost predmeta nad 100.000 točk do 120.000 točk, saj le v takem primeru 50 % tar. št. 18 znaša 500 točk. Tožnica pa v tožbi zatrjuje, da je vrednost spornega predmeta v pravdi, v kateri je opravljala storitve, znašala 366.800 EUR, kar naj bi pomenilo 799.128,54 točk. V tem primeru bi torej 50 % tar. št. 18 znašalo 1000 točk, kot jih je uveljavljala tožnica, in ne 500, kot jih je z izpodbijano odločbo priznal organ za BPP.

Ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, kakšno vrednost je organ za BPP upošteval kot vrednost spornega predmeta, tudi ni mogoč preizkus pravilne uporabe 3. točke tar. št. 19 in 2. točke tar. št. 20 v zvezi s tar. št. 18 OT.

Ker je torej obrazložitev izpodbijanega sklepa tako pomanjkljiva, da ni mogoče preizkusiti pravilnosti odločitve o priznanju stroškov (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP), je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi glede na tožbene predloge ugodilo tako, da je izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Sodišče v tej zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1: podatki postopka tega ne omogočajo, tožnica težko popravljive škode niti ne zatrjuje, narava stvari v danih okoliščinah konkretnega primera pa tudi ne zahteva odločanja sodišča o tožničini upravičenosti do nagrade. Sodišče še dodaja, da kot sledi iz 2. člena ZUS-1, sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Upravni spor torej pomeni sodni nadzor nad akti navedenih organov, ne pa prevzemanja njihovih funkcij. Sodno odločanje o pravici lahko nadomesti upravno odločanje le v primerih, ko bi drugačen način odločanja pomenil nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva.

Po drugem odstavku 3. člena Pravilnika, ki ureja višino povračila stroškov postopka v primeru, kadar je zadeva rešena na seji in stranko v postopku zastopa odvetnik, bi bila tožnica v obravnavnem primeru upravičena do povračila 285 EUR. Ker pa je v tožbi priglasila nagrado za postopek, materialne stroške in 22 % DDV v skupni višini 162,38 EUR, ji je sodišče priznalo stroške v navedenem znesku, saj bi v nasprotnem odločilo preko zahtevka. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).