Jedro

Tožnica je morala potem, ko je toženec z družino in dvema majhnima otrokoma pet let uporabljal njeno stanovanje, iz stanovanja odpeljati nekaj dotrajanega pohištva, zamenjati pipo v kuhinji in WC školjko, v kateri se je nabral vodni kamen. Na vratih ene od 25 let starih omar in vrat, je toženčeva družina pustila nekaj otroških nalepk. Opisane spremembe predstavljajo spremembe, nastale zaradi normalne uporabe stanovanja, in ne opravičujejo zahtevka na plačilo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločba glede odločitve o stroških spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške, v preostalem pa se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo na podlagi pripoznave in sodbo. V izpodbijanem delu je s sodbo zavrnilo tožničin zahtevek na plačilo stroškov za popravila, ki naj bi jih opravila zaradi toženčeve malomarne in nepravilne uporabe stanovanja. Sodišče je tožnici še naložilo, da mora tožencu plačati 690,98 EUR pravdnih stroškov.

Zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki predlaga spremembo sodbe in ugoditev njenemu zahtevku v celoti. Poudarja, da sodišče prve stopnje ni navedlo, katero materialno pravo je uporabilo, zaradi česar se sodbe ne da preizkusiti. V delu, v katerem je bil zahtevek zavrnjen, je najbrž podlaga določba 131. člena Obligacijskega zakonika (1). Pritožnica meni, da je pri tem sodišče prve stopnje napak uporabilo dokazni standard, saj toženec ni dokazal, da stanovanja ni uporabljal malomarno, pa bi moral. Pritožnica se sklicuje na določbo 96. člena Stanovanjskega zakonika (2) (v nadaljevanju SZ-1) in poudarja, da toženec ni imel nikakršnega dovoljenja za spremembe v stanovanju. Toženec je sam priznal, da je prestavil omare, da je eno omaro celo pustil na balkonu, da je zamenjal kavč ter v stanovanju pustil odpadni material. Opisano predstavlja kršitev 96. člena SZ-1. Lepljenje nalepk na vrata pohištva gotovo ni normalna uporaba stanovanja.

SZ-1 jasno določa, da mora najemnik stanovanje vrniti v stanju, v kakršnem ga je prevzel. Toženec priznava, da je v stanovanju pustil drugo pohištvo, kot ga je prejel, kar predstavlja kršitev opisane določbe.

Tožnica pojasnjuje, zakaj okoliščina, da je bila v stanovanju ob priliki popisa, pa ni grajala njegovega stanja, ne more biti odločilna.

Pritožnica še poudarja, da bi sodišče moralo postaviti izvedenca gradbene stroke, namesto tega pa je glede strokovnih vprašanj verjelo priči, ki je toženčev tast. Tožnica se obsežno pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških in poudarja, da je bila tožba tudi v tistem delu, v katerem je prišlo do izdaje sodbe na podlagi pripoznave, nujna.

Pritožba je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Pritožba glede glavne stvari ni utemeljena, pritožba glede odločitve o pravdnih stroških pa je utemeljena.

Izpodbijana sodba vsebuje jasne in obsežne razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi si ne nasprotujejo, tudi izrek sodbe je jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, zato v pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka Zakona o pravdnem postopku (3) (v nadaljevanju ZPP) ni podana. Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni izrecno navedlo, kaj je pravna podlaga za odločitev, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ampak kvečjemu relativno kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 4. odstavkom 324. člena ZPP, kar pa na pravilnost in zakonitost sodbe ni moglo vplivati, saj je kljub tej opustitvi jasno razvidno, kaj je sodišče štelo za pravno podlago spornega dela zahtevka.

Kot je tudi pritožnica sama pravilno ugotovila v pritožbi, se je sodišče prve stopnje pri odločanju o še spornem delu zahtevka oprlo na določbo 1. odstavka 113. člena SZ-1, po kateri mora najemnik po prenehanju najemnega razmerja izročiti lastniku stanovanje v stanju, v kakršnem ga je prevzel (do tod pritožnica določbo dosledno citira), upoštevajo pa se spremembe, nastale pri normalni uporabi stanovanja (ta, za odločitev o obravnavanem zahtevku ključni del določbe, pa pritožnica izpusti). Vzdrževalna dolžnost najemnika ima svoje meje: čeprav je načelo, da mora vrniti stvar nepoškodovano, je ni dolžan (in je ne more) vrniti prav takšne, kot jo je prejel. Upoštevati je treba, da se je medtem stvar postarala in obrabila (4). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje presojalo, ali je do sprememb, za popravilo katerih z zavrnjenim delom zahtevka tožnica zahteva plačilo, prišlo pri normalni uporabi stanovanja. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je toženčeva štiričlanska družina z dvema majhnima otrokoma tožničino stanovanje uporabljal kar pet let. Posledica takšne petletne uporabe je bila, da je lastnica ob zaključku najemnega razmerja zamenjala WC školjko (na kateri se je nabral vodni kamen), pipo v kuhinji, odpeljala nekaj starega pohištva in zamenjala nekaj pohištva, ki je bilo staro 25 do 30 let (torej ni bilo niti stilno niti novo) in prebarvala notranja vrata. Opisano stanje nikakor ne odstopa od stanja, ki nastane po petletni normalni uporabi stanovanja. To velja tudi za nekaj otroških nalepk, ki jih je toženčeva družina pustila na več kot 20 let starih omarah in na vratih, ki že na fotografijah izgledajo dotrajane oz. dotrajana.

Tožnica je res predlagala tudi izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke, vendar pa vprašanje normalne uporabe stanovanja ni vprašanje, ki terja strokovno znanje izvedenca gradbene stroke. Da bi izvedenec moral presojati primernost višine vtoževanega zahtevka, pa bi moralo sodišče najprej ugotoviti, da je toženec tožnici stanovanje vrnil v stanju, ki "nenormalno" odstopa od stanja stanovanja, v kakršnem ga je prevzel. Ker pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da v tem primeru ne gre za takšno situacijo, soglaša tudi s tem, da sodišče izvedenca gradbene stroke ni postavilo.

Pritožba zoper odločitev o glavni stvari torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo.

Utemeljena pa je pritožba tožnice zoper odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Res je, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je toženec del zahtevka pripoznal že v odgovoru na tožbo, vendar pa je v takšni situaciji nadaljnji pogoj za odločitev, da mora tožnik tožencu povrniti pravdne stroške tudi ta, da toženec ni dal povoda za tožbo. Tožnica utemeljeno opozarja, da je toženec povod za tožbo dal, saj zaostale najemnine kljub pozivu ni poravnal, zaradi česar je tožnica lahko sklepala, da je tožba potrebna. Pokaže torej se, da gre v tem primeru za situacijo, ko je tožnica delno uspela s tožbenim zahtevkom, v tistem delu pa ni podlage za uporabo določbe 157. člena ZPP. Glede na vse opisano pravilna odločitev o pravdnih stroških temelji na določbi 2. odstavka 154. člena ZPP in je takšna, da vsaka stranka krije svoje stroške. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu tožničini pritožbi ugodilo in odločitev o pravdnih stroških spremenilo tako, da mora vsaka stranka kriti svoje pravdne stroške.

Pritožnica je s pritožbo uspela zgolj v manjšem delu in le glede akcesorne odločitve o pravdnih stroških, zato mora tudi pritožbene stroške kriti sama.

(1) Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami.

(2) Ur. l. RS, št. 69/2003 s spremembami in dopolnitvami.

(3) Ur. l. RS, št. 73/2007 (ZPP-UPB3), ki se v tej zadevi uporablja glede na prehodno določbo drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZPP-D), saj je bila pred uveljavitvijo ZPP-D na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal. (4) Prim. dr. Stojan Cigoj, Obligacijska razmerja, zakon s komentarjem, 1978, str. 529, 530.