Jedro

Državni tožilec nima pravice do pritožbe zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku.

Pravni temelj za določitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi, ki se nanaša na povrnitev škode oškodovancu, lahko predstavlja le odločba o ugoditvi oškodovančevemu premoženjskopravnemu zahtevku oziroma druga pravnomočna odločba, ki ima naravo izvršilnega naslova v zvezi s škodo iz istega historičnega dogodka. Učinki stečajnega postopka v konkretnem primeru pa se raztezajo le na pravno osebo, ne pa tudi na obtoženca kot zavezanca za plačilo posebnega pogoja.

Izrek

I. Pritožba državnega tožilca se zavrže kot nedovoljena.

II. Ob odločanju o pritožbi obtoženčevega zagovornika se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu v izrečeni pogojni obsodbi posebni pogoj ne določi. III. Pritožba obtoženčevega zagovornika se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, za katerega mu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo deset mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti, določilo pa tudi nadaljnji posebni pogoj, da oškodovani družbi B. plača 10.000,00 EUR v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe. Oškodovano družbo B. je s premoženjskopravnim zahtevkom na plačilo 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi napotilo na pravdo, obtožencu pa naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka Zakona o kazenskem postopku (ZKP), potrebne izdatke oškodovanca, potrebne izdatke in nagrado njegovega pooblaščenca ter sodno takso.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: - državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku; višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da premoženjskopravnemu zahtevku oškodovane družbe B. ugodi; - obtoženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter zoper odločbo o kazenski sankciji; višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da izreče obtožencu oprostilno sodbo, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma še podrejeno, da obtožencu izreče milejšo kazensko sankcijo.

3. V odgovoru na pritožbo državnega tožilca pa zagovornik predlaga, da jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba državnega tožilca ni dovoljena, v odločbo o kazenski sankciji pa je pritožbeno sodišče poseglo po uradni dolžnosti.

K pritožbi državnega tožilca

5. Odločanje o premoženjskopravnem zahtevku pomeni kazenskemu postopku pridružen postopek, v katerem sodišče uporablja predpise civilnega materialnega prava, vprašanje procesne sposobnosti strank premoženjskopravnega zahtevka pa presoja po pravilih pravdne sposobnosti. Ker državni tožilec v adhezijskem postopku ni stranka, nima niti pravice do pritožbe zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo državnega tožilca zavrglo kot nedovoljeno (390. člen ZKP).

K pritožbi obtoženčevega zagovornika

6. Pritožbeno sodišče uvodoma zavrača očitek o kršitvi iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo zagovornik zatrjuje z nasprotjem med izrekom izpodbijane sodbe in njenimi razlogi glede ugotovljene stopnje in oblike krivde. Zaključek sodišča prve stopnje v tč. 12, da je obtoženec ravnal z direktnim naklepom, temelji na ugotovitvah dokaznega postopka o zavedanju obtoženca, da naročenega goriva ne bo mogel v celoti plačati in da o tem oz. o slabem finančnem stanju družbe C. ni obvestil pogodbenega partnerja, tj. B. Pritožbene navedbe o razlogih izpodbijane sodbe, ki da kažejo le na očitek o obtoženčevi malomarnosti, niso sprejemljive; prvostopenjsko sodišče je s presojo nerealnega upanja obtoženca, da "se bo družba obdržala", upada naročil prevozov in slabše likvidnosti njegovih dolžnikov namreč opravilo popolno dokazno oceno o vplivu omenjenih dejavnikov poslovanja C. na sestavini obtoženčeve krivde.

7. Ugotovitvam iz izvida sodne izvedenke ekonomske stroke in na teh temelječem mnenju izvedenke pritožnik ne oporeka. Prav tako ni dvoma, da je posle C. dejansko vodil obtoženec, da je prav slednji naročil tudi gorivo, ki je predmet kaznivega dejanja, in da mu je bila kot direktorju celotna finančna konstrukcija družbe v relevantnem obdobju znana. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo tudi za pritožbeno presojo relevantno splošno plačilno sposobnost in kapitalsko neustreznost C. v času, ko je družba pri oškodovani družbi B. naročila gorivo, ki je predmet obravnavanega kaznivega dejanja, in ko ji je bilo to dobavljeno. Odločilno je, da ob naročilu oz. dobavi dne 22. 12. 2008 C. ni bil več sposoben poravnavati vseh svojih zapadlih obveznosti v celoti, zato je moral obtoženec že takrat zelo selektivno razporejati, kaj bo iz sredstev, ki so bila družbi na razpolago, plačanega in kaj ne. Poslovno hromeče razsežnosti nesolventnosti C., ki je postal dolgoročno plačilno nesposoben že tekom leta 2008 in še pred naročilom goriva, so razvidne iz v tč. 6 do 8 razlogov izpodbijane sodbe predstavljenih kazalnikov kapitalske ustreznosti, katerih pomemben zaključek je med drugim ta, da je bila družba v letu 2008 popolnoma odvisna od najetih virov financiranja (tč. 7 obrazložitve). Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja sodne izvedenke in izpovedbe Č. Č. o selekcioniranju plačila zapadlih računov utemeljeno zaključilo, da bi bila obravnavana dobava goriva v celoti plačana le, če bi se tako odločil obtoženec, ki pa je prednost dal drugim obveznostim (tč. 10 obrazložitve). Kar pomeni, da se je odločil, da izstavljenega računa ne bo plačal v celoti.

8. Ne drži pomislek pritožnika, da naj bi dokazni postopek ne dajal opore za ugotovitev, da je bil C. kapitalsko neustrezen in dolgoročno plačilno nesposoben že ob naročilu goriva oz. ob izdaji računa dne 22. 12. 2008. Sicer je res, da je sodna izvedenka lahko na podlagi računovodskih izkazov za leto 2008 konkretne podatke o kazalnikih kapitalske neustreznosti in posledično dolgoročne plačilne nesposobnosti predstavila le za dan 31. 12. 2008, vendar je bila hkrati jasna, da je mogoče isti zaključek napraviti že za 22. 12. 2008. Razloge, katerih posledica je mnenje izvedenke, da je dolgoročna plačilna nesposobnost nastala "v letu 2008" in že pred obravnavanim naročilom, je pravilno povzelo tudi sodišče prve stopnje v tč. 6 do 8 izpodbijane sodbe, nanašajo pa se na hud upad prihodkov iz poslovne dejavnosti že od leta 2006 dalje, hkratno nezmanjševanje obveznosti predvsem do bank, leasingodajalcev in zaposlenih, oz. alarmantne blokade poslovnega računa tekom aprila in maja 2008 v trajanju 43 dni, o čemer je izpovedovala tudi D. D. Sodna izvedenka je nenazadnje prav zato ocenila, da bi moral biti stečaj nad C. uveden že tega leta in ne šele leta 2010. 9. Drži, da je C. poslovno dejavnost opravljal še po dobavi goriva, ki je predmet obravnavanega dejanja, toda dokazni postopek je pokazal, da le v meri, zaradi katere je kmalu sledil propad družbe (tč. 8 in 9 obrazložitve). Ukrepov za dezinvestiranje se slednja ni poslužila, vozni park se ni zmanjšal, iz zagovora obtoženca, mnenja sodne izvedenke ter izpovedb E. in Č. pa izhaja jasna ugotovitev, da je projekt s kombiniranim transportom propadel po avgustovskih počitnicah v Italiji. E. je slednje najbolj plastično prikazal z navedbo, da "po ferragostu zadeve z vlaki niso več v življenje spravili", v septembru pa je bila takšna "prelomnica, da tega blaga enostavno za vlak sploh ni bilo več, ampak je bilo samo še za tovorno vozilo". Okoliščin, ki bi kazale na to, da je obtoženec v opisani situaciji, ko se je po besedah Č. "od septembra 2008 dalje iz meseca v mesec upad naročil večal", upravičeno pričakoval, da bo družba razpolagala z zadostnimi prihodki za celotno poplačilo vseh zapadlih obveznosti, ni razkril ne dokazni postopek niti jih ne izpostavlja pritožba. Ravno nasprotno; sodišče prve stopnje je ocenilo, da obtoženec realno ni mogel pričakovati izboljšanja poslovanja in pritožba temu ne oporeka (tč. 12 obrazložitve). O dejstvih, ki bi pričala o nasprotnem, npr. naraščanju števila naročil, zvišanju cen svojih storitev, izterjavi zapadlih terjatev od svojih dolžnikov ali poglobitvi negativnega kapitala družbe z novim dolžniškim financiranjem, pa ni povedal niti obtoženec v svojem zagovoru. Zato na pravilno ugotovljeno dejansko stanje ne vplivata pritožbeni navedbi, da je F. kot finančna institucija še v marcu 2009 ocenila, da je C. v dovolj dobri finančni situaciji, da je družbi podaljšala 208.000,00 EUR visok limit, ter da je C. poravnal vse obveznosti do predhodnega dobavitelja goriva, tj. družbe G. 10. O slabem finančnem stanju obtoženec predstavnikov oškodovane družbe ni obvestil ne ob naročilu goriva, ne ob njegovi dobavi in niti potem, ko je račun že zapadel in je C. opravil le delno plačilo (tč. 11 in 12 obrazložitve). Da je takšno seznanitev poslovnega partnerja terjala narava poslovnega odnosa, pritožnik ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa dodaja, da je bilo na podlagi izpovedb predstavnikov B. dokazano, da je slednja zadostila svoji običajno pričakovani skrbnosti ob vzpostavitvi pogodbenega sodelovanja nekaj mesecev prej, saj je preverila javno dostopne podatke o poslovanju C., prav obtoženec pa je zagotavljal, da je družba dobro stoječa in da posluje transparentno. Težišče obravnavane pritožbe, ki ugotovitvam sodišča prve stopnje v 11. točki obrazložitve sodbe ne oporeka, je v zanikanju obstoja voljne sestavine direktnega naklepa, saj naj bi ravno tam omenjeni razlogi kazali največ na obtoženčevo (zavestno) malomarnost. Vendar se pritožbeno sodišče z navedbami zagovornika ne more strinjati.

11. Drži, da je C. tekom (kratkotrajnega) poslovnega sodelovanja z B. poravnal tri račune za vse pretekle dobave goriva, zadnjega celo 19. 12. 2008, kar je le tri dni pred obravnavano dobavo. To dejstvo bi na (sicer neupravičeno) predvidevanje obtoženca, da bo lahko plačal tudi naslednje naročilo goriva, lahko kazalo le, če bi dokazni postopek pokazal tudi, da je takšno pričakovanje obtoženca temeljilo na poslovnem rezultatu družbe ali kakšnih drugih primernih vzvodih za zagotovitev likvidnosti v decembru 2008 in januarju 2009. Zato predhodna plačila za dobavljeno gorivo sama po sebi ne izključujejo ugotovitev prvostopenjskega sodišča. Pritožnik je spregledal tudi, da finančna situacija družbe tekom trajanja poslovnega odnosa z B. ni bila statična, saj je bilo brez dvoma dokazano, da se je posebej v obdobju od septembra 2008 dalje prihodkovno - odhodkovna dinamika z vsakim mesecem bolj nagnila v neplačevitost, datum naročila obravnavane dobave pa sega tik pred konec leta 2008, ko je bilo za dan 31. 12. 2008 ugotovljenih za 1,8 milijona EUR negativnega čistega poslovnega izida. Ugotovitve sodne izvedenke in njeno mnenje, da je ob naročilu goriva in njegovi dobavi obstajala teoretična možnost, da bi bil glede na interno postavljeno prioriteto in dejstvo neblokiranih poslovnih računov obravnavani račun ob zapadlosti tudi plačan, je treba razumeti v kontekstu selekcioniranja, kateri od zapadlih računov bo plačan in kateri ne. Tako ob naročilu in zadnji dobavi goriva kot ob zapadlosti računa je obtoženec izbral, katerim od zapadlih obveznosti bo dal prednost pri poplačilu, hkrati pa se je glede na trend upada naročil od septembra 2008 dalje zavedal, da ima C. preprosto premalo prihodkov za celotno poplačilo dobavljenega goriva.

12. Sodišče prve stopnje je zaključek o voljni sestavini direktnega naklepa utemeljeno oprlo tudi na dejstvo, da je tekom izvršilnega postopka za izterjavo preostanka obveznosti pooblaščenec C. v ugovoru zoper sklep o izvršbi zanikal obstoj obveznosti do družbe B. (tč. 12 obrazložitve). Pritožbeno sodišče pomislek pritožnika, da gre za vlogo, ki se "piše po nekem vzorcu", sprejema le na načelni ravni, v konkretnem primeru pa je pooblaščenčev ugovor zanikal že kar obstoj pogodbenega razmerja, kar gotovo presega tipsko pisanje te vrste. Zavrniti pa je treba tudi očitno iz konteksta iztrgano navedbo pritožbe, da naj bi bila ovadba zoper obtoženca po izpovedbi direktorja oškodovane družbe vložena zgolj po nasvetu odvetnika in spričo neuspešne izvršbe. Slednji je namreč pojasnil, da so se za ovadbo odločili zaradi lažnivih navedb iz prej omenjenega ugovora zoper sklep o izvršbi in na podlagi ocene, da C. denar ima, vendar dolgovanega noče plačati.

13. Po presoji pritožbenega sodišča je v obtožencu izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo deset mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti ustrezna teži kaznivega dejanja in obtoženčevi krivdi, primerno pa se v njej odražajo v tč. 13 druge ugotovljene okoliščine iz drugega odstavka 49. čl. KZ-1. Dejstvo, da je bila dobava delno plačana, je bilo upoštevano pri teži kaznivega dejanja. Je pa treba izpostaviti, da je ostal neplačan večji del vrednosti, namreč 10.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri upoštevalo nekaznovanost obtoženca ter dejstvo, da je od kaznivega dejanja poteklo že osem let. Zato je pritožnikovo zavzemanje za znižanje določene kazni neutemeljeno, primerna pa je tudi dolžina preizkusne dobe.

14. Pritožbeno sodišče je pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ugotovilo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki je obtožencu v škodo, saj je sodišče prve stopnje z določitvijo posebnega pogoja v okviru izrečene pogojne obsodbe prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Pravni temelj za določitev posebnega pogoja po tretjem odstavku 57. člena KZ-1, ki se nanaša na povrnitev škode oškodovancu, lahko predstavlja le odločba o ugoditvi oškodovančevemu premoženjskopravnemu zahtevku oz. druga pravnomočna odločba, ki ima naravo izvršilnega naslova v zvezi s škodo iz istega historičnega dogodka, vse pa zoper obtoženca. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje (sicer nepravilno) ugotovilo, da tak izvršilni naslov obstaja na podlagi priznane terjatve oškodovane družbe v stečajnem postopku zoper družbo C., vendar je spregledalo, da se učinki stečajnega postopka raztezajo le na pravno osebo. Ker je z izpodbijano sodbo oškodovano družbo s premoženjskopravnim zahtevkom zoper obtoženca napotilo na pravdo, ne obstaja pravni temelj, na podlagi katerega bi v okviru izrečene pogojne obsodbe slednjemu lahko zakonito določilo tudi posebni pogoj.

15. Odločitev o naložitvi plačila stroškov kazenskega postopa obtožencu je pravilna. O okoliščinah, na podlagi katerih se pritožnik zavzema za oprostitev te obveznosti, ki je posledica obsodilne sodbe, je bilo sodišče prve stopnje seznanjeno že ob njenem izreku. Čeprav je obtoženec nezaposlen in v postopku osebnega stečaja, niti iz podatkov spisa niti iz navedb pritožbe ne izhajajo takšne ekonomsko-socialne razmere obtoženca in njegovih družinskih članov, zaradi katerih bi bilo sklepati, da bo s plačilom stroškov kazenskega postopka ogroženo njihovo vzdrževanje (četrti odstavek 95. člena ZKP).

16. Pritožbeno sodišče je v odločbo o kazenski sankciji poseglo po uradni dolžnosti in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP). Razlogi, s katerimi je pritožnik izpodbijal sodbo, niso podani, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.