Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so močne vonjave prisotne predvsem znotraj stanovanja in so jim ostali stanovalci izpostavljeni le v primeru srečanja pred odprtimi vrati stanovanja, kar je bolj kratkotrajno. Vonjavam na hodniku, kjer se ne zadržujejo dlje časa, so stanovalci izpostavljeni v primeru (redko) odprtih vrat in še nekaj časa za tem, v lastnih stanovanjih pa smradu ne zaznavajo. Nelagodje stanovalcev ob nevzdržnem smradu neposredno po odpiranju vrat in še nekaj časa za tem (po petih minutah se smrad razprši in ni več močan), ne more prevladati nad toženkino pravico do doma. Ko se socialno ogroženi osebi odpoveduje najemno pogodbo zato, ker z načinom uporabe stanovanja povzroča opisane imisije na hodniku, je nelagodje stanovalce drugotnega pomena v primerjavi z individualnimi okoliščinami toženke, ki ji grozi izguba doma.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da se toženi stranki (v nadaljevanju toženki) odpoveduje najemno pogodbo za stanovanje št. 3 v stanovanjski stavbi na T. ulici ... v L., z identifikacijsko številko ..., v visokem pritličju, izmere 53,60 m2, s kletno shrambo iste številke in izmere 2,47 m2, sklenjeno z Republiko Slovenijo, pravno prednico tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice), dne 12. 4. 1995 (I. točka izreka), in tudi, da je toženka prej navedeno stanovanje dolžna v roku 90-ih dni prostega oseb in stvari prepustiti tožnici (točka II izreka). Tožnici je naložilo, da toženki v roku petnajst dni povrne pravdne stroške v višini 2.249,07 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper sodbo je iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov tožnica vložila pravočasno pritožbo. Uvodoma opozarja, da bi moralo sodišče zadevo obravnavati prednostno, pa tega ni storilo. Tudi sodbe ni izdalo v predvidenem roku, prav tako ni v predvidenem roku poslalo prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave. Nadalje poudarja, da ustavna pravica do doma ni absolutna pravica. Sodišče se ni opredelilo do trditev tožnice, da prostor v katerem živi toženka z otrokoma ni stanovanje, pač pa smetišče. Prepričana je, da je odpovedni krivdni razlog zaradi neplačevanja obratovalnih stroškov utemeljen. Z zavrnitvijo zahtevka pa je bilo nesorazmerno poseženo v pravico tožnice in ji naloženo, da dlje časa trpi neplačevanje stanovanjskih stroškov. Tega ni dolžna trpeti, prav tako tudi ne povzročanja škode v stanovanju in uporabe stanovanja na način, ki moti druge stanovalce. Takšna uporaba pomeni tudi diskriminacijo oseb, ki živijo v najemniških stanovanjih, katerih lastniki so zasebniki, saj je po razlagi sodišča prve stopnje najemnikom javnih stanovanj pravzaprav vse dovoljeno. Neenaka obravnava najemnikov pa pomeni kršitev 22. člena Ustave. Razlaga, da lahko najemnik v najetem stanovanju počne kar hoče, je preširoka. Najemnikom javnih stanovanj ne smejo biti dopuščene kršitve najemnih razmerij brez omejitev. To velja tudi za socialno ogrožene osebe. Na osnovi česa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da otroka toženke nista pridobitno sposobna, ni razvidno in se sodbe v tem delu tudi ne da preizkusiti. Sodišče dokazov v smeri pridobitne nesposobnosti ni izvajalo, zgolj dejstvo, da je hči toženke nezaposlena, pa še ne pomeni, da pridobitno ni sposobna. Dejansko stanje pa je sodišče pomanjkljivo ugotovilo tudi s tem, ko je ugotavljalo le prihodke družine, ne pa tudi izdatkov. Do izpovedi izvedenca, da je treba toženko nujno namestiti v dom starejših občanov (ali drug zavod), se ni opredelilo. Povsem napačno pa je sodišče prve stopnje presojalo zatrjevano uporabo stanovanja na način, ki huje moti druge stanovalce. Glede imisij na hodniku obstaja nasprotje med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe in med zapisnikom o izvedbi dokazov. To pa pomeni kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Standard, ki ga vzpostavlja sodba je zaskrbljujoč, saj sodišče presodi, da so stanovalci dolžni trpeti imisije smradu, nevarnost (ponovnih) bolh in nevarnost pojava nalezljivih bolezni zato, da se ohrani toženkina pravica do doma. Tožnica predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico za toženko.

3. Na pritožbo je odgovorila toženka, predlaga, da se jo zavrne in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s četrtim odstavkom 125.a člena ZPP1 ima stranka pravico do dostopa do posnetka in pravico, da v petih dneh po vročitvi prepisa posnetka ugovarja zoper morebitno nepravilnost prepisa. Zato je neutemeljena pritožbena graja, da tožnica po 10 mesecih ni mogla izkoristiti pravice do pripomb na prepis, ker se ni več spomnila, kaj je priča izpovedala, saj bi lahko zahtevala zvočni posnetek in ga nato primerjala s prepisom ter po potrebi podala pripombe. Res pa je, da je bila sodba izdana daleč čez instrukcijski rok iz tretjega odstavka 321. člena ZPP, vendar to na pravilnost odločitve nima vpliva, prav tako ne hitrost reševanja zadeve.

6. Tožnica toženki odpoveduje najemno razmerje za stanovanje zato, ker ne plačuje obratovalnih stroškov, poleg tega pa tudi zato, ker uporabljala stanovanje na način, ki moti druge stanovalce (pasje bolhe in smrad).

7. Sodišče prve stopnje je kot bistveno ugotovilo, da tožnica stanovanja ne uporablja na način, da bi prekomerno motil ostale stanovalce v bloku, stanovanjske stroške sedaj plačuje, ima pa res visok dolg do tožnice iz naslova neplačanih obratovalnih stroškov, ki ga bo težko zmogla, vendar obstajajo osebne okoliščine na strani toženke (in njene družine), ki izjemoma pomenijo, da bi bila odpoved najemne pogodbe in izpraznitev ter izročitev stanovanja kljub zakonitosti nesorazmeren in zato nedopusten poseg v toženkino pravico do doma.

8. Drži pritožbena trditev, da ustavna pravica do doma ni absolutna pravica. Pravica do spoštovanja doma je izraz načela socialne države. Zagotavlja jo 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki govori o spoštovanju zasebnega in družinskega življenja, posredno pa tudi 36. člen Ustave RS o nedotakljivosti stanovanja.

9. Pravica do spoštovanja doma zahteva sodno presojo sorazmernosti posega. Ta presoja mora biti posebej skrbna, ko pravici do spoštovanja doma stoji nasproti izključno javni interes (država ali občina), tako kot je v obravnavanem primeru glede zatrjevanega poglavitnega2 odpovednega razloga neplačevanja obratovalnih stroškov. Ko je Ustavno sodišče RS presojalo zahtevo za izselitev pritožnice iz neprofitnega stanovanja zaradi neplačila najemnin v zadevi Up-619/17-22 z dne 14. 2. 2019, ni ocenjevalo le, ali je za izselitev obstajala podlaga v nacionalnem pravu, ampak tudi, ali je bil poseg v pravico do spoštovanja doma nujen v demokratični družbi. Pri odločitvi je dalo veliko težo individualnim dejanskim okoliščinam, ki so bile izkazane v konkretnem primeru (bolezen pritožnice, šibek socialni položaj pritožnice, dejstvo da je pritožnica živela v neprofitnem stanovanju že več kot 10 let in nenazadnje pozivi pritožnice občini, da ji priskrbi manjše stanovanje z nižjimi stroški). Sodišče je moralo tudi v obravnavani zadevi poseg v pravico do doma presojati v luči osebnih (individualnih) okoliščin prizadete osebe, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Skrbno je pretehtalo vse okoliščine in prišlo do pravilnega zaključka, da okoliščine družine A. izjemoma pomenijo, da bi bila odpoved najemne pogodbe in izpraznitev ter izročitev stanovanja kljub svoji zakonitosti nesorazmeren in zato nedopusten poseg v toženkino pravico do doma.

10. Nobenega dvoma ni, da toženka stanovanje št. 3 v stanovanjski stavbi na T. ulici ... v L., v katerem živi z (odraslima) otrokoma, že več kot 20 let šteje za svoj dom. Na to ne vpliva pospravljenost in počiščenost stanovanja. Zato tožničin pogled na to, da gre za smetišče in ne za dom, ne more biti upošteven.

11. Prav tako na odločitev ne more vplivati mnenja izvedenca, da je treba toženko namestiti v dom starejših občanov ali drugo primerno ustanovo, saj so temu namenjeni drugi postopki (vključno z ustreznim ukrepanjem pristojne socialne službe) in ne predmetni postopek.

12. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da toženka obratovalnih stroškov ni plačevala zaradi socialne stiske in posebnih okoliščin njene družine. Toženka je stara že skoraj 77 let, njena otroka (sin je star 53, hči je stara 52 let) sta brez službe in pridobitno nesposobna, njihove osebne okoliščine pa so tudi razlog, da niso bili bolj aktivni pri pridobivanju finančne pomoči institucij, ki so za to zadolžene. Res je, da pri tem ni posebej ugotavljalo pridobitnih zmožnosti toženkine hčerke, vendar pritožba ne pove, katere dokaze bi sodišče v zvezi s tem moralo izvesti, pa jih ni. Zato je ta pritožbeni očitek pavšalen in posledično neupošteven. Ne drži tudi, da je sodišče prve stopnje pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje, ker je upoštevalo le prihodke, ne pa tudi izdatke družine A. Že ugotovljeni izredno nizki prihodki družine, obremenjeni še z visokim dolgom do tožnice in dejstvo, da sta bila oba otroka upravičena do izredne socialne pomoči za plačilo zapadlih strokov so zadosten pokazatelj velike stiske tožničine družine. Dejstvo je, da ima toženka zaradi neplačevanja obratovalnih stroškov visok dolg do tožnice, ki ga bo težko poravnala. Tega odpoved najemne pogodbe in izpraznitev ter izročitev stanovanja ne bosta spremenila. Drži tudi, da tožnica ni dolžna v nedogled trpeti neplačevanja stanovanjskih stroškov in glede na to, da toženka stroške sedaj plačuje, ji tega kljub zavrnjenemu zahtevku tudi ne bo treba. Odločitev sodišča tako ne pomeni, da se s tem najemnikom pušča proste roke, da počnejo kar želijo. Enako velja glede načina uporabe stanovanja.

13. Dejstvo je, da bi bilo treba v primeru izselitve družine A. stanovanje prenoviti. Vendar tožnica kot odpovedni razlog ni navajala povzročanje škode v stanovanju. Tudi opominjanja tožnice in ostalih stanovalcev bloka so bila osredotočena predvsem na toženkine pse. Posebnih opominov glede vzdrževanja stanovanja tožnica toženki ni posredovala. To tudi iz opomina pred izselitvijo z dne 10. 3. 2017 (A9) ne izhaja. Zahteva se odprava kršitev z odstranitvijo psov, dezinsekcijo in čiščenjem stanovanja, ki povzroča smrad v skupnih prostorih. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je treba toženki zaradi imisij, ki jih povzroča na hodniku, odpovedati najemno pogodbo. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da so močne vonjave prisotne predvsem znotraj stanovanja in so jim ostali stanovalci izpostavljeni le v primeru srečanja pred odprtimi vrati stanovanja, kar je bolj kratkotrajno. Vonjavam na hodniku, kjer se ne zadržujejo dlje časa, so stanovalci tako izpostavljeni v primeru (redko) odprtih vrat in še nekaj časa za tem, v lastnih stanovanjih pa smradu ne zaznavajo. Ob tem so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da je sodišče storilo kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, saj zatrjevanega nasprotja med zapisnikom o izvedenih dokazih in sodbo v zvezi z imisijami na hodniku ni. V sodbi je pravilno povzeto, da je čutiti močan smrad na hodniku ob odpiranju vrat (tudi ponovnem) toženkinega stanovanja, ki se s časom že delno razprši. Nestrinjanje pritožbe z oceno sodišča prve stopnje, da nelagodje stanovalcev ob nevzdržnem smradu neposredno po odpiranju vrat in še nekaj časa za tem (po petih minutah se smrad razprši in ni več močan), ne more prevladati nad toženkino pravico do doma. Ko se socialno ogroženi osebi odpoveduje najemno pogodbo zato, ker z načinom uporabe stanovanja povzroča opisane imisije na hodniku, je nelagodje stanovalce drugotnega pomena v primerjavi z individualnimi okoliščinami toženke, ki ji grozi izguba doma.

14. Tudi pritožbene trditve, da stanovalcem grozi možnost ponovnega izbruha bolh so neutemeljene, saj iz zapisnika o inšpekcijskem ogledu z dne 30. 7. 2015, ki je bil opravljen zaradi prijave v zvezi s psi, izhaja, da sta psa v odličnem rejnem stanju in neskladnosti niso ugotovljene. Odločitev sodišča pa tudi ne pomeni, da so stanovalci dolžni trpeti nevarnost pojava nalezljivih bolezni, saj takšna nevarnost zaradi smradu stanovalcem ne grozi, tega odpovednega razloga pa tožnica v opominu pred izselitvijo tudi ni navajala.

15. Izpodbijana odločitev sodišča je tako pravilna, pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako toženka, saj z odgovorom na pritožbo k rešitvi zadeve ni prispevala (prvi odstavek 155. člena ZPP). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (skladno s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Navedba tožnice na naroku 8. 6. 2018, da je neplačevanje stroškov poglavitni razlog za odpoved pogodbe.