Jedro

Iz upravnih spisov izhaja, da je bil tožnik v postopku pred izdajo izpodbijanih odločb večkrat zaslišan, med drugim tudi izrecno o navedenih pravno pomembnih dejstvih. Tožbene navedbe, da mu toženka ni omogočila, da se izjasni o ugotovljenem dejanskem stanju, so torej s tega stališča neutemeljene, podrobneje pa jih sodišče ni moglo preizkusiti, ker jih tožnik ni v ničemer obrazložil oziroma konkretiziral.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

S prvo od izpodbijanih odločb je prvostopenjski organ tožniku kot investitorju nelegalne gradnje garaže tam navedenih dimenzij na zemljišču parc. št. 477/59 in 477/26, k.o. ..., naložil, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti vsa nadaljnja dela na tem objektu (1. točka izreka) in ga do 21. 10. 2014 odstraniti ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške (2. točka), sicer bo opravljena izvršba po drugi osebi (4. točka). Za objekt so bile odrejene prepovedi (3. točka) in odločeno, da se označi kot nelegalna gradnja (5. točka), da bo stroških postopka izdan poseben sklep (6. točka), da je odločba izdana po uradni dolžnosti in je takse prosta (7. točka) ter da pritožba ne zadrži izvršbe (8. točka).

Z drugo od izpodbijanih odločb je prvostopenjski organ tožniku kot investitorju nelegalne gradnje stanovanjske hiše tam navedenih dimenzij, na zemljišču s parc. št. 1707/91, 1707/205, 1707/237, 477/14, 477/26, 477/56 in 477/57, k.o. ..., naložil, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti vsa dela na navedenem objektu (1. točka izreka), ga odstraniti do 26. 2. 2014 in vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške (2. točka), sicer bo opravljena izvršba po drugi osebi (4. točka). Za navedeni objekt so bile odrejene prepovedi (3. točka), odločeno pa je bilo še, da se označi kot nelegalna gradnja (5. točka), da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (6. točka), da je odločba izdana po uradni dolžnosti in takse prosta (7. točka) ter da pritožba ne zadrži izvršbe.

Iz obrazložitve obeh odločb izhaja, da je tožnik edini investitor obravnavanih gradenj, da je z gradnjo pričel novembra 2010 in da za objekta ni pridobil gradbenih dovoljenj. Objekta sta zgrajena na zemljišču v lastništvu Mestne občine Ljubljana, zato predstavljata nelegalno gradnjo na tujem zemljišču. Drugostopenjski organ je odločbo, ki se nanaša na stanovanjsko hišo, spremenil glede izrečenih prepovedi, tako da ne posega v pravice zemljiškoknjižnega lastnika zemljišč, ki ni inšpekcijski zavezanec. V ostalem je tožnikovi pritožbi zoper izpodbijani odločbi zavrnil, iz obeh obrazložitev pa izhaja, da gre pri obravnavanih objektih za gradnji, za kakršni bi moral tožnik pridobiti gradbeno dovoljenje, česar ni storil. Drugostopenjski organ ni mogel upoštevati navedb, da je bila stanovanjska hiša zgrajena leta 1980, tožnik pa jo je v letu 2010 le dogradil in nadgradil, saj so v nasprotju s tožnikovimi izjavami v prvostopenjskem postopku, kot izhajajo iz zapisnikov, ki ju je tožnik podpisal in nanju ni imel pripomb.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da mu toženka ni dala možnosti, „da se popolnoma in v celoti izjasni o samem dejanskem stanju očitkov v odločbi“, iz podatkov upravnega spisa pa ni razvidno, na kakšni podlagi je bilo ugotovljeno, da naj bi obravnavana objekta stala prav na nepremičninah, navedenih v izpodbijanih odločbah. To bi bilo mogoče ugotoviti le z izvedencem, ki pa ni bil angažiran, tako da se izpodbijanih odločb v tem pogledu ne da preizkusiti.

Trdi, da je že v prvostopenjskem postopku navajal, da je bil na mestu stanovanjske hiše prej stanovanjski objekt „v nekoliko manjših gabaritih“, zgrajen že pred letom 1980. Inšpekcijski ukrep na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) je mogoče odrediti le v primeru, če se s tem vzpostavi prejšnje stanje, glede na prejšnji obstoj stanovanjskega objekta pa z odstranitvijo objekta ni mogoče doseči vzpostavitve prvotnega stanja, tako da je odločba, ki se nanaša na stanovanjsko hišo, v tem pogledu nezakonita. Tožnik je v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja, objekta pa sta bila zgrajena v skladu s prostorskimi akti, zato meni, da odstranitev ni ustrezen ukrep, temveč bi moral inšpektor odrediti „pridobitev gradbenega dovoljenja v določenem roku“.

Sodišču predlaga, naj odpravi vse prvostopenjske in drugostopenjske odločbe, izdane v tej zadevi, toženki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijanima odločbama sta bila tožniku izrečena ukrepa zaradi nelegalne gradnje. Po točki 12.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Po prvem odstavku 3. člena istega zakona se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, razen gradnje enostavnih objektov, ki se jih lahko začne graditi brez gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3. a člena).

Da bi šlo v obravnavani zadevi za enostavna objekta, tožnik ne navaja, zato sta bili za izdajo izpodbijane odločbe pomembni izključno vprašanji, ali je tožnik investitor obravnavanih objektov in s tem inšpekcijski zavezanec ter ali je za ta objekta pridobil gradbeni dovoljenji.

Iz upravnih spisov izhaja, da je bil tožnik v postopku pred izdajo izpodbijanih odločb večkrat zaslišan (zapisniki z dne 11. 10. 2012, 16. 10. 2013 in 28. 10. 2013), med drugim tudi izrecno o navedenih pravno pomembnih dejstvih. Tožbene navedbe, da mu toženka ni omogočila, da se izjasni o ugotovljenem dejanskem stanju, so torej s tega stališča neutemeljene, podrobneje pa jih sodišče ni moglo preizkusiti, ker jih tožnik ni v ničemer obrazložil oziroma konkretiziral. Ne iz navedenih zapisnikov o zaslišanju, ne iz drugih listin v upravnih spisih ne izhaja niti to, da bi se tožnik kdajkoli v postopku pred prvostopenjskim organom skliceval na okoliščino, da je na mestu obravnavane stanovanjske hiše že prej stal podoben objekt. Tudi ta tožbena navedba je torej neutemeljena, zato se sodišče strinja s toženko, da je uveljavljanje te okoliščine v pritožbi pomenilo nedovoljeno pritožbeno novoto, dodaja pa še, da tudi pri tej navedbi njena pavšalnost oziroma neobrazloženost ne omogoča podrobnejšega preizkusa.

Tožnik ima sicer prav, da toženka lokacije objektov na parcelah, navedenih v izpodbijanih odločbah, ni ugotavljala z izvedencem. Vendar pa morebitne spornosti njune lokacije ni uveljavljal že v inšpekcijskem postopku, niti ni obrazložil, zakaj ne, zato te okoliščine ne more uveljavljati niti v upravnem sporu (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). Poleg tega lokacija objektov ne spada med prej navedena pravno pomembna dejstva, torej ni pomembna s stališča njihove legalnosti, temveč je navedba zemljiških parcel v izreku inšpekcijskih odločb namenjena zgolj identifikaciji teh objektov. Da bi bilo med strankama kakorkoli sporno, za katera objekta gre, pa ne izhaja ne iz tožbe ne iz listin v upravnem spisu.

Po 152. členu ZGO-1 pristojni gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

Inšpekcijska ukrepa, izrečena z izpodbijana odločbama, sta torej v skladu z zakonom, ki v primeru nelegalne gradnje predpisuje izrek izključno takega ukrepa. To pomeni, da gradbeni inšpektor ni imel možnosti, da bi izrekel drugačen ukrep, za kar se zavzema tožnik, saj bi bilo tako njegovo ravnanje nezakonito.

Na ugotovitev, da gre za nelegalno gradnjo in s tem na izrek ukrepa po 152. členu ZGO-1, ne more vplivati niti okoliščina, da si inšpekcijski zavezanec prizadeva pridobiti gradbeno dovoljenje, saj je – kot že navedeno – za odločitev pomembno zgolj to, da tega dovoljenja nima. Zato tudi tožnikovih navedb v tej smeri ni bilo mogoče upoštevati, sodišče pa pripominja, da bo tožnik morebitno pridobitev gradbenega dovoljenja lahko uveljavljal v postopku upravne izvršbe, če bo do nje prišlo.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker nobena od strank ni navedla novih dejstev in dokazov, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo oziroma bi bilo pomembni za odločitev, je v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnavne, na seji.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.