Jedro

Drugi toženec je bil porok za obveznost glavnega dolžnika. Zato ni pravno pomembno, ali je v poroštveni izjavi F. d.d. za to družbo zapisano kaj drugega in kako je morebiten drugačen zapis treba razlagati. Ne gre namreč za porokovega poroka v smislu četrtega odstavka 1001. člena ZOR kot skuša uveljaviti revizija.

Vsebina solidarnosti porokov po 1005. členu ZOR je enaka vsebini solidarnosti dolžnikov po 414. členu ZOR, kar med drugim pomeni, da bi tožnica lahko tožbo vložila samo proti enemu od solidarno zavezanih porokov, torej tudi samo proti prvemu tožencu.

Izrek

Revizijama obeh tožencev se delno ugodi in se ob delni ugoditvi pritožbama obeh tožencev prvostopenjska sodba glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska spremeni tako, da te tečejo le do 31. 12. 2001, presežni obrestni zahtevek pa se zavrne.

Sicer se reviziji zavrneta.

Toženca sama krijeta svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da morata tožnici nerazdelno plačati znesek 25,168.197,80 SIT (sedaj 105.025,02 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 1998 do plačila in jima povrniti pravdne stroške. Plačilo jima je naloženo na podlagi poroštvenih izjav, v katerih sta nastopala kot poroka in plačnika za dolg glavnega dolžnika G. d.d. iz posojilne pogodbe s tožnico, prvemu tožencu pa še na podlagi dodatne podlage kot družbeniku po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij (ZFFPod) izbrisane družbe G. d.d. 2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh tožencev in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Prvi toženec B. Š. v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se tožbeni zahtevek proti njemu zavrne, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Trdi, da je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka v pritožbenem postopku, ker mu ni bila vročena pritožba drugega toženca, kar bi mu omogočilo učinkovito obrambo svojih pravic. Interesi obeh tožencev so si v medsebojnem nasprotju, saj se drugi toženec sklicuje na pravna dejanja glavnega dolžnika G. d.d. in s tem na položaj prvega toženca. Prvi toženec bi bil v slabšem položaju, če bi drugi toženec s pritožbo uspel. Nevročitev pritožbe mu je zato onemogočila sodelovanje v tem delu pritožbenega postopka. V nadaljevanju prvi toženec vztraja pri tezi, da je poziv poroku pred vložitvijo tožbe po 194. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) procesna predpostavka za vložitev tožbe proti poroku in glavnemu dolžniku. Trdi, da je poziv za plačilo tudi pogoj za nastop terjatve proti njemu. Sklicuje se na stališče Juhartovega komentarja prejšnjega ZPP. Zato je zgrešeno stališče pritožbenega sodišča, da že tožba sama pomeni poziv na plačilo. Meni tudi, da ni pomembno, ali je vedel za neplačilo glavnega dolžnika. Ker njegova odgovornost kot poroka ni podana, v nadaljevanju graja še razloge o njegovi (dodatni) odgovornosti kot družbenika izbrisane družbe.

4. Drugi toženec F. G. v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodb obeh sodišč z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Trdi, da obe sodbi temeljita na zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, kar sicer res ni revizijski razlog, vendar je do tega prišlo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Nobeno od sodišč ni zavzelo stališča do trditve drugega toženca, da ni šlo za kreditno, pač pa za posredniško pogodbo, zaradi česar je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Materialno pravo je zmotno uporabljeno, ker bi bilo treba pri odločanju uporabiti zakonske določbe o posredniški pogodbi in o ničnosti pogodb. Med tožnico in G. d.d. je bilo dogovorjeno, da bo slednja posredovala denar F. d.d. za nakup blaga iz določenega programa. Tako F. d.d. kot drugi toženec naj bi jamčila samo za dobavo blaga, ne pa za plačilo obveznosti G. d.d., kar se je odražalo tudi v dogovoru, da se obveznost F. d.d. zmanjšuje z dobavami blaga. Kreditna pogodba je bila torej samo instrument za realizacijo kupoprodajne pogodbe. O tem je bilo predloženo nekaj listin, ki jih sodišče ni upoštevalo. Nazadnje drugi toženec opozarja na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-300/2004 v zvezi z delno razveljavitvijo 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ) glede prenehanja teka zamudnih obresti in potrebnem upoštevanju 376. člena OZ.

5. Reviziji sta bili dostavljeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročeni tožnici, ki v odgovorih predlaga njuno zavrnitev.

6. Reviziji sta utemeljeni le glede obsega teka zakonskih zamudnih obresti, sicer pa ne.

7. Iz dejanske podlage ugotovitev obeh sodišč izhaja: - da je tožnica s kreditno pogodbo z 20. 1. 1996 posodila G. d.d. (glavni dolžnik) znesek 20,000.000 SIT, - da so v zavarovanje njene terjatve podali poroštvene izjave prvi toženec, ki je bil takrat direktor glavnega dolžnika, F. d.d. in drugi toženec F. G., ki je bil takrat direktor F. d.d., - da sta oba toženca podala poroštveni izjavi v svojstvu fizičnih oseb, - da se ti izjavi v tretji točki glasita: nepreklicno in brezpogojno se obvezujem, da bom kot porok in plačnik solidarno, na vaš prvi poziv, plačal vsak znesek, ki ga kreditojemalec ne bo poravnal..., - da je tožnica zaradi neplačila dolga s tožbo zahtevala nerazdelno plačilo od obeh tožencev in obeh družb, - da je bil glavni dolžnik med postopkom izbrisan iz sodnega registra na podlagi ZFPPod, zato je tožnica terjatev proti prvemu tožencu utemeljevala tudi z dodatno podlago o odgovornosti aktivnega družbenika izbrisane družbe, - da se je proti F. d.d. med postopkom začel stečajni postopek, da je stečajna upraviteljica prevzela pravdni postopek, vendar je tožnica zaradi pomanjkanja sredstev v stečajni masi tožbeni zahtevek proti F. d.d. v stečaju umaknila.

8. Revizija kot izredno pravno sredstvo proti drugostopenjski sodbi ima med drugim tudi omejene razloge izpodbijanja. V tretjem odstavku 367. člena ZPP je izrecno določeno, da z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so v revizijski fazi postopka stranke in revizijsko sodišče vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestala preizkus na pritožbeni stopnji. Neupoštevne so torej vse tiste trditve, ki bodisi direktno bodisi v preobleki procesnih kršitev vsebinsko izpodbijajo pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Med take nedovoljene poskuse sodi trditev drugega toženca o procesni kršitvi, ker da nobeno od sodišč ni zavzelo stališča, da gre v resnici za kreditno, ne pa za posredniško pogodbo. Drugi toženec je šele v pritožbi začel uveljavljati tezo, da je kreditna pogodba med tožnico in glavnim dolžnikom "fiktivna - nična", ker je po svoji naravi in kavzi posredniška. Da bi s tako opredelitvijo uspel, bi moral že v postopku na prvi stopnji zatrjevati (in dokazati), da sicer jasen zapis vsebine kreditne pogodbe ne odraža prave pogodbene volje tožnice in glavnega dolžnika, vendar tega ni niti trdil niti dokazal. Kaj je bila prava pogodbena volja pogodbenikov, je vprašanje dejanske narave. Sodišče prve stopnje se o neobstoječih trditvah ni moglo izjaviti, zato ni prišlo do očitane procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišču druge stopnje pa se do očitno neutemeljenega pravnega naziranja, povezanega z vprašanjem prave pogodbene volje in prvič uveljavljanega v pritožbi, ni bilo treba opredeliti (primerjaj prvi odstavek 337. člena in prvi odstavek 360. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP). Neutemeljena je zato tudi revizijska trditev o zmotni uporabi materialnega prava zaradi neupoštevanja zakonskih določb o posredniški pogodbi in o ničnosti pogodb.

9. Podoben odgovor velja za trditev drugega toženca, da sta on in porok F. d.d. jamčila le za dobavo blaga, ne pa za plačilo obveznosti. Sega namreč v dejansko ugotovitev, kaj je bil predmet poroštva drugega toženca, ali obveznost glavnega dolžnika ali obveznost drugega poroka. Dejanska ugotovitev obeh sodišč je, da je bil drugi toženec porok za obveznost glavnega dolžnika, temelji pa na jasnem zapisu poroštvene izjave tega toženca. Zato ni pravno pomembno, ali je v poroštveni izjavi F. d.d. za to družbo zapisano kaj drugega in kako je morebiten drugačen zapis treba razlagati. Ne gre torej za porokovega poroka v smislu četrtega odstavka 1001. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), kot skuša uveljaviti revizija.

10. Neutemeljen je očitek prvega toženca o procesni kršitvi v pritožbenem postopku, ker mu ni bila vročena pritožba drugega toženca, zaradi česar naj bi mu bilo onemogočeno sodelovanje v tem delu postopka. Določba prvega odstavka 344. člena ZPP nalaga sodišču, da vroči pritožbo nasprotni stranki. Prvi toženec in drugi toženec nista nasprotni stranki, sta le solidarna poroka v smislu 1005. člena ZOR. Vsebina solidarnosti porokov po 1005. členu ZOR je enaka vsebini solidarnosti dolžnikov po 414. členu ZOR, kar med drugim pomeni, da bi tožnica lahko tožbo vložila samo proti enemu od solidarno zavezanih porokov, torej tudi samo proti prvemu tožencu. Poleg tega je revizijska trditev o sklicevanju pritožbe drugega toženca na pravna dejanja G. V. d.d. in s tem na položaj prvega toženca (kot pravnega naslednika izbrisane družbe) ostala na povsem pavšalni ravni, navezuje pa se na drugo (dodatno) dejansko in pravno podlago za odgovornost prvega toženca, ne pa na poroštvo.

11. V 194. členu ZPP je urejeno tako imenovano zakonito sosporništvo: glavni dolžnik in porok sta lahko skupaj tožena, če to ne nasprotuje pogodbi o poroštvu. Zato je treba v vsakem primeru ugotoviti vsebino poroštvene izjave. V tej zadevi je ugotovljeno, da sta se oba toženca zavezala kot poroka in plačnika, kar pomeni solidarno odgovornost skupaj z glavnim dolžnikom. V takem primeru je poziv poroku pomemben le za dospelost same poroštvene obveznosti, njena vsebina pa je enaka, porok odgovarja za celotno obveznost glavnega dolžnika, torej tudi za njegovo zamudo. Da je tožnica glavnega dolžnika opomnila pred vložitvijo tožbe, je v svoji izpovedi potrdil tudi prvi toženec. Pravilni so torej razlogi pritožbenega sodišča, da za poziv poroku v takem primeru zadostuje vložitev tožbe. Revizijsko sklicevanje na drugačno stališče v komentarju prejšnjega ZPP pomeni netočno povzemanje stališča, ki se poleg tega nanaša samo na subsidiarno poroštvo.

12. Ob ugotovljenem poroštvu obeh tožencev kot porokov in plačnikov solidarno skupaj z glavnim dolžnikom za celotni dolg glavnega dolžnika je odločitev obeh sodišč o utemeljenosti tožbenega zahtevka in neutemeljenosti pritožbe skladna s tretjim odstavkom 1004. člena ZOR. Zato se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z grajo razlogov obeh sodišč o dodatni podlagi za odgovornost prvega toženca kot aktivnega družbenika iz sodnega registra izbrisanega glavnega dolžnika.

13. Obe sodišči sta tako po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilno odločili tako o podlagi, kot o višini dolga in začetku tega zamudnih obresti. Njuna odločitev je materialnopravno zmotna le glede obsega zamudnih obresti kot stranske terjatve, na kar utemeljeno opozarja drugi toženec. Z uveljavitvijo OZ je bila ponovno uvedena prepoved, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico (pravilo ne ultra alterum tantum). Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-I-300/2004 (Ur. l. RS, št. 28/2006) razveljavilo 1060. člen OZ v delu, kolikor se je za zamudne obresti, ki so izhajale iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ in ki so tekle po 1. 1. 2002, uporabljal 277. člen ZOR. Tudi za te zamudne obresti zato velja ponovno uvedena prepoved iz 376. člena OZ. V obravnavani zadevi so zakonske zamudne obresti od zneska 25,168.197,80 SIT do 31. 12. 2001 znatno presegle glavnico, zato so prenehale teči, kasnejša sprememba zakona (novela OZ-A) pa na drugačno odločitev ni mogla vplivati.

14. Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena in prvega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot v izrekih pod I in II te sodbe. Odločitev o revizijskih stroških tožencev temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP, saj sta toženca glede na spremembo o delu zakonskih zamudnih obresti uspela s sorazmerno majhnih delom revizijsko izpodbijane odločbe. Odločitev o tožničinih stroških obeh revizijskih odgovorov je odpadla, ker jih tožnica ni priglasila.