Jedro

Pritožba se sklicuje le na naravo zavarovalne pogodbe, na tak način pa ne more izkazati domneve iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v stečaju) zahtevala, da se pravni učinki iz poslov, navedenih v izreku sodbe, v razmerju med pravdnim strankama razveljavijo in da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 3.880,18 EUR. Iz razlogov izhaja, da se zahtevek nanaša na asignacije, ki same po sebi ne pomenijo nujno zmanjšanja premoženja stečajnega dolžnika, tožeča stranka pa svojih trditev o zmanjšanju ni z ničemer konkretizirala.

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je stališče, da asignacija ne pomeni nujno zmanjšanja premoženja stečajnega dolžnika, materialnopravno zmotno. S plačilom na podlagi asignacije je namreč prenehala terjatev tožeče stranke do asignata, v posledici pa je tožena stranka dobila plačano celotno terjatev, kar se ne bi zgodilo, če bi bila poplačana iz razdelilne mase kot ostali upniki. V zvezi s tem je tožeča stranka dovolj natančno (po višini) opredelila svojo terjatev, ki jo je imela do družbe S. d.o.o. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (da ni prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja tožeče stranke, kar je tožeča stranka dokazovala z izpodbijano asignacijo, s saldakonti ter s stečajnim spisom, zlasti s seznamom preizkušenih terjatev). Do trditev tožeče stranke o zmanjšanju vrednosti premoženja se sodišče ni opredelilo in je s tem kršilo določbe postopka. Sicer pa tožeča stranka trdi, da je bila v obravnavanem primeru izpolnjena tudi domneva o obstoju pogoja izpodbojnosti, določena v 1. odstavku 272. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), saj je bilo izpodbijano dejanje opravljeno na podlagi dvostranske zavarovalne pogodbe v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo tožeče stranke. Za zaključek o obstoju te domneve so govorila že vsa v postopku na prvi stopnji navedena dejstva, tožeča stranka je zadostila tako trditvenem kot dokaznem bremenu tako glede objektivnega kot glede subjektivnega pogoja izpodbojnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, asignacija sama po sebi še ne pomeni zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika. S sporno asignacijo se je namreč zaprla terjatev tožeče stranke do asignata do enake višine kot obveznost stečajnega dolžnika do tožene stranke. Pri čisti vrednosti premoženja ne gre za razliko v višini denarnih sredstev stečajnega dolžnika pred in po izpodbijanem poslu, niti za razliko med obveznostmi in terjatvami pod predpostavko delnega poplačila obveznosti ob razdelitvi stečajne mase v okviru stečajnega postopka, kot to napačno meni pritožnik. Kaj je čista vrednost premoženja, določa 3. odstavek 10. člena ZFPPIPP: gre za razliko med vrednostjo premoženja in vrednostjo obveznosti, pri čemer predstavljajo premoženje tudi terjatve. Pri dvostransko vzajemnih pogodbah to praviloma pomeni, da se z njihovo obojestransko izpolnitvijo zapre tako terjatev kot obveznost, zato izpolnitev nima učinka na neto vrednost premoženja. Stečajni dolžnik bi sicer lahko izkazal, da pri vsakem od obeh obligacijskih razmerij ni šlo za vzajemne in enakovredne terjatve in obveznosti, vendar je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da tožeča stranka ni dala konkretnih navedb glede obeh terjatev, ki so bile predmet sporne asignacije.

Ker lahko tudi pri izpolnitvah dvostranskih pogodb z enakovrednimi vzajemnimi obveznostmi s selektivnim poravnavanjem obveznosti kasnejšega stečajnega dolžnika pride do neenakega obravnavanja upnikov, je v zakonu vzpostavljena domneva iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Da bi bil dejanski stan domneve izpolnjen, bi morala tožeča stranka izkazati, da izpolnitev ni bila sočasna. Zavarovalna pogodba je vzajemna, obveznosti so enakovredne in sočasne. Obveznost zavarovalnice po zavarovalni pogodbi nastane s plačilom premije, stranki se lahko dogovorita za plačevanje premije v več obrokih, kar pa samo po sebi ne pomeni, da sočasnost ni podana. Plačevanje v skladu z dogovorom namreč še vedno izpolnjuje kriterij sočasnosti. Pritožba se sklicuje le na naravo zavarovalne pogodbe, na tak način pa ne more izkazati domneve iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP.

Zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala objektivnega elementa za izpodbijanje dejanj po 271. členu ZFPPIPP (niti neposredno na podlagi prve alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, niti na podlagi domneve iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP) je zato pravilen. Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še z vidika kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker teh ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).