Jedro

Res je sicer, kot to trdi pritožnik, da so v času odločanja o tej zadevi že začele veljati določbe Zakona o spremembah in dopolnivah Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot-a, Ur. list RS, št. 110/2002, z dne 18.12.2002, začetek veljavnosti 17.1.2003), ki je 11. členu ZVPot dodal 11.a člen, v katerem je pravice iz poglavja o odgovornosti za izdelek podelil tudi osebam, ki se po tem zakonu ne štejejo za potrošnike.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravno razmerje med pravdnima strankama nastalo pred uveljavitvijo 11.a člena ZVPot-a. Ker ZVPot-a ne določa retroaktivne veljave, za obravnavano pravno razmerje 11.a člena ni uporabljiv. ZVPot-a je začel veljati 17.1.2003 in velja za pravna razmerja, nastala od takrat dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.505.108,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in dnevov zapadlosti dalje do plačila (1. odst. izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 67.050,00 SIT z obrestmi (2. odst. izreka) in odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (3. odst. izreka).

Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka kupila avto Fiat Marea v S. trgovina Domžale ter, da med strankama ni sporno, da je do okvare na vozilu prišlo 6.4.2001. Pravilno je ocenilo, da je v tem času potekel enoletni garancijski rok (daljšega roka tožeča stranka ni zatrjevala) ter da je potekel tudi rok iz naslova jamčevanja za skrite napake (2. odst. 482. člena ZOR). Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključki prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni zatrjevala, da bi šlo za primer iz 485. člena ZOR. Tožeča stranka je sicer trdila, da je do sekundarnih napak na motorju prišlo zaradi nedopustnih napak na steblu ojnice, ki so bile vzrok zlomu ojnice, da gre za tovarniško napako na steblu ojnice, za napako, ki po standardih v avtomobilski industriji ni dopustna. Ni pa trdila, da je bila navedena napaka prodajalcu znana, ali da mu ni mogla ostati neznana, kar je element dejanskega stanu, ki ga ZOR obravnava v 485. členu ZOR, ki mora biti podan za uspešno uveljavljanje pravic po navedenem določilu. Navedeno pa v zadevi niti ni odločilno, ker tožbeni zahtevek ni naperjen proti prodajalcu spornega vozila.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je bila tožeča stranka v kupoprodajnem odnosu s S. trgovina Domžale, ter da je tožena stranka le uvoznik in pooblaščeni prodajalec. Zato se tožeča stranka ne more sklicevati na določbo 485. člena ZOR napram subjektu, ki ni bil prodajalec.

Tožeča stranka je sama izrecno zatrjevala, da je temelj tožbenega zahtevka 179. člen ZOR, ki uzakonja odgovornost proizvajalca stvari z napako. S tem določilom se je prvostopno sodišče tudi ukvarjalo in zaključilo, da je tožena stranka le uvoznik in pooblaščeni prodajalec, ter da se tožeča stranka ne more sklicevati na širšo definicijo proizvajalca po Zakonu o varstvu potrošnikov (Ur. list RS, št. 20/98-110/2002, v nadaljevanju ZVPot), ker je po tem zakonu potrošnik le fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve za namene izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti.

Tožeča stranka pa je gospodarska družba. Zato bi po oceni prvostopnega sodišča zahtevek po 179. členu ZOR lahko naperila le zoper proizvajalca Fiat S.p.A. iz Torina, ne pa zoper toženo stranko.

Takšni zaključki prvostopnega sodišča pa so v dani dejanski situaciji, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pravilni.

Res je sicer, kot to trdi pritožnik, da so v času odločanja o tej zadevi že začele veljati določbe Zakona o spremembah in dopolnivah Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot-a, Ur. list RS, št. 110/2002, z dne 18.12.2002, začetek veljavnosti 17.1.2003), ki je 11. členu ZVPot dodal 11.a člen, v katerem je pravice iz poglavja o odgovornosti za izdelek podelil tudi osebam, ki se po tem zakonu ne štejejo za potrošnike. ZVPot-a je začel veljati 17.1.2003 in velja za pravna razmerja, nastala od takrat dalje. Naša Ustava v 155. členu določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj (prepoved retroaktivnosti). Urejajo in s tem sankcionirajo lahko pravna razmerja samo za naprej (ex nunc), ne pa tudi razmerij, ki so nastala pred sprejetjem predpisa, torej za nazaj (ex tunc).

Novejši zakon ne more zoževati ali celo razveljaviti pravic, ki so že individualizirane na temelju prej veljavnega zakona, ali pa razširjati obveznosti, ki so bile ravno tako že normativno konkretizirane (dr. Marjan Pavčnik, Pravna praksa št. 386,

16.10.1997). Načelo prepovedi retroaktivne veljave zakonov in drugih predpisov ima le eno izjemo, ki vendarle dopušča povratno veljavnost predpisa, v kolikor retroaktivnost določi sam zakon, z dodatno omejitvijo, da imajo povratno veljavo lahko samo posamezne določbe zakona, ne pa celotni zakon, ter pod pogojem, da to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravno razmerje med pravdnima strankama nastalo pred uveljavitvijo 11.a člena ZVPot-a. Ker ZVPot-a ne določa retroaktivne veljave, za obravnavano pravno razmerje 11.a člena ni uporabljiv. Prvostopno sodišče je torej ravnalo pravilno, ko določbe 11.a člena ZVPot-a ni uporabilo. Zato je tudi pravilno materialnopravno zaključilo, da bi tožeča stranka po 179. členu ZOR lahko tožila le proizvajalca vozila, to je Fiat S.p.A. iz Italije in je zato tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Prvostopno sodišče ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa tožeča stranka ni konkretizirala.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).