Jedro

Carinski zavezanec s tem, ko za uporabnika uveljavlja 50. člen CZ (uvoz repromateriala, z obveznostjo izvoza čez 1 leto, s 50% povečano vrednostjo uvoženega blaga), prevzame tveganje glede tega, ali bo uporabnik uvoženega blaga uresničil izvoz blaga ob pogojih tega člena ali ne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice N. z dne 22.12.1993, s katero je prvostopni organ tožečo stranko zavezal plačilu carine ter posebne davščine za izravnavo davčne obremenitve za blago, uvoženo po uvozni carinski deklaraciji (UCD) z dne 12.8.1992 Carinske izpostave V. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da je tožeča stranka po navedeni carinski deklaraciji uvozila repromaterial za proizvodnjo obutve za uporabnika Tovarno obutve. Ob uvozu je uveljavljala ugodnosti po določbi 50. člena Carinskega zakona (CZ) s tem, da je uporabnik pri uvozu priložil izjavo, s katero se je zavezal, da bo izvozil obutev, skupna vrednost izvoza pa bo najmanj za 50 % večja od vrednosti uvoženega blaga. Iz evidence, predpisane v 5. odstavku 50. člena CZ, je carinski organ ugotovil, da prevzeta obveznost ni bila izvršena v zakonsko določenem roku enega leta, sicer pa tudi sama tožeča stranka ne osporava, da izvoz ni bil realiziran. Tako je za tožečo stranko nastala obveznost plačati carino in druge uvozne davščine. Ker je v navedeni UCD kot carinski zavezanec vpisana tožeča stranka (pa tudi ostale listine v deklaraciji se glasijo nanjo), so njene pritožbene navedbe, da je ugodnosti iz 50. člena CZ dejansko koristil uporabnik, ki je pri uvozu tudi dal izjavo, po mnenju tožene stranke neupoštevne. Prav tako na odločitev ne vplivajo razlogi, ki so tožečo stranko vodili k uvoznemu poslu.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo, ker meni, da je ta nezakonita. V konkretnem uvoznem poslu je nastopala le kot posrednik, in sicer je za uporabnika Tovarno obutve uvozila repromaterial, iz katerega naj bi uporabnik izdelal obutev ter jo izvozil v tujino v rokih in pogojih, določenih v CZ. Uporabniku je predala repromaterial in od tedaj naprej ni imela niti pravne niti dejanske možnosti za ukrepanje, niti ni mogla sama izpolniti obveznosti. Od uporabnika ne more več izterjati carinskih dajatev, ker je ta v stečaju. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo ter da obveznost naloži uporabniku in jo tudi poizkusi od njega izterjati.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka izpodbija odločbo kot nezakonito, ker naj bi v konkretnem uvoznem poslu nastopala le kot posrednik za uporabnika Tovarno obutve. Zato meni, da v tem postopku ni carinski zavezanec. Navedena trditev tožeče stranke je dejansko in pravno neutemeljena. Listine, zbrane v upravnih spisih, potrjujejo ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je v rubriko 8 (carinski zavezanec) v navedeni uvozni carinski deklaraciji kot carinski zavezanec vpisana tožeča stranka. Po določbi 24. člena CZ je carinski zavezanec med drugim tudi oseba, ki prinaša blago na carinsko območje Slovenije, kot tudi vsak drug, ki je v primerih, določenih v tem zakonu, dolžan plačati carino. Glede na navedeno, je upravni organ pravilno ugotovil, da je v tem primeru tožeča stranka carinski zavezanec. Ta je s tem, ko je v UCD uveljavljala za uporabnika 50. člen CZ, prevzela tveganje, saj tako, kot ugotavlja že tožena stranka, ni mogla zanesljivo vedeti, ali bo uporabnik uvoženega blaga realiziral tudi njegov izvoz. Sodišče se v tem primeru pridružuje mnenju tožene stranke, da je to tveganje del medsebojnih razmerij uvoznika in uporabnika, ne pa razmerje med carinskimi organi in carinskim zavezancem. Tožeča stranka je z izpolnitvijo UCD, v kateri je vpisana kot carinski zavezanec, prevzela vse obveznosti carinskega zavezanca po CZ, med drugim tudi obveznosti, ki so predmet izpodbijane odločbe. Zato njen tožbeni ugovor, da je v uvoznem poslu nastopala le kot posrednik za uporabnika Tovarno obutve, na samo odločitev v tej zadevi, glede na vse že prej navedeno, ne more vplivati.

Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravni sporih, ki ga je, tako kot CZ, smiselno uporabilo kot republiški zakon v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).