Jedro

Tožba ni v celoti sklepčna, ker iz zatrjevanega dejstva, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 4 leta, 6 mesecev in 18 dni ne izhaja vtoževana posledica, to je pravica do takšne odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, kakršna gre delavcu, ki je bil pri delodajalcu zaposlen najmanj pet let, zato glede nesklepčnega dela tožbenega zahtevka ni bil izpolnjen pogoj, ki je za izdajo zamudne sodbe določen v 3. točki prvega odstavka 318. člena ZPP. Ta kot pogoj za izdajo zamudne sodbe določa, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati: - odpravnino v višini 908,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2011; - odškodnino za izgubljeno plačilo v času odpovednega roka v neto zneska, izračunanem na podlagi obračuna in odvoda davkov in prispevkov od bruto zneska ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2011 do plačila, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

Zavrne se višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 511,00 EUR iz naslova odpravnine in zneska 567,77 EUR iz naslova odškodnine ter za plačilo razlike med bruto zneskom ... EUR in od te osnove izračunanim neto zneskom, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2011 dalje do plačila.

Tožena stranka je tožniku dolžna povrniti stroške postopka v znesku 350,30 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 109,96 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku izplača odpravnino v višini 1.419,43 EUR in odškodnino v višini 1.703,31 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2011 dalje do plačila (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 535,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku osemdnevnega roka po vročitvi sodbe (točka II izreka).

Zoper takšno zamudno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenega postopka bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo izdalo v celoti ugodilne sodbe, temveč bi zahtevek moralo delno zavrniti, saj utemeljenost zahtevka ne izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi, ta dejstva pa so tudi v nasprotju s predloženimi dokazi. Iz navedb v tožbi izhaja, da tožnik pri toženi stranki ni bil zaposlen pet let, zato mu pripada odpravnina v višini 1/5 osnove, kar znaša 908,43 EUR. Tožnik tudi ni upravičen do odškodnine za čas odpovednega roka, saj je v odpovedi sam zapisal, da daje odpoved brez odpovednega roka. Odpovedni rok tako ni tekel in zato tožnik tudi ne more dobiti plačane odškodnine. Tudi sicer tožnik ne bi mogel zahtevati plačila odškodnine za čas odpovednega roka 45. dni, temveč največ za 30 dni. Ta odškodnina pa bi lahko bila samo bruto in ne neto. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek nad zneskom 908,43 EUR zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba utemeljeno opozarja, da tožba ni v celoti sklepčna, kar pomeni, da glede nesklepčnega dela tožbenega zahtevka ni bil izpolnjen pogoj, ki je za izdajo zamudne sodbe določen v 3. točki prvega odstavka 318. člena ZPP. Ta kot pogoj za izdajo zamudne sodbe določa, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Kadar tožena stranka ne odgovori na pravilno vročeno tožbo, mora sodišče šteti, da je res vse, kar je tožnik navedel v tožbi. Tako bi sodišče prve stopnje za resnično moral šteti navedbo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 9. 1. 2007 do 27. 6. 2011, kar znaša 4 leta, 6 mesecev in 18 dni. Iz tega dejstva pa nikakor ne izhaja vtoževana posledica, to je pravica do takšne odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, kakršna gre delavcu, ki je bil pri delodajalcu zaposlen najmanj pet let. Glede na tožbene navedbe, je tožnik upravičen do odpravnine, kakršna gre delavcu, ki je pri delodajalcu zaposlen več kot eno leto in manj kot pet let ter do takšne odškodnine, ki bo pomenila znesek plačila za čas odpovednega roka, ki bi glede na trajanje tožnikove zaposlitve pri toženi stranki znašal 30 dni in ne 45 dni, kot je uveljavljal tožnik v tožbi.

Iz tožbeni navedb, ki jih je glede na zgoraj obrazloženo šteti za resnične, izhaja, da je tožnik podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker mu tožena stranka trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plačila za delo v pogodbeno dogovorjenem roku. V drugem odstavku 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) je določeno, da kadar delavec poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ravnanja in prejšnjega odstavka (med temi ravnanji pa je tudi, če delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ne izplača plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku), je upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

Ob ugotovitvi, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen manj kot pet let, je upravičen do odpravnine v višini, določeni v prvi alinei prvega odstavka 109. člena ZDR in ne v višini iz druge alinee iste določbe, kot je odločilo sodišče prve stopnje. V skladu s prvo alineo drugega odstavka 109. člena ZDR delavcu, ki mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, pripada odpravnina v višini 1/5 osnovne iz prejšnjega odstavka za vsako leto dela pri delodajalcu, če je bil pri njem zaposlen do pet let, vendar več kot eno leto. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je delavec prejel delavec ali ki bi jo prejel, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Tožnikova povprečna plača v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo je znašala ... EUR, kar pomeni, da 1/5 te osnove znaša 227,108 EUR. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen štiri leta, zato je upravičen do odpravnine v štirikratniku zneska 227,108 EUR, kar znaša 908,43 EUR.

V skladu z drugim odstavkom 112. člena ZDR je tožnik upravičen tudi do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Ob upoštevanju navedb tožnika o času zaposlitve pri toženi stranki bi bil tožnik upravičen do odpovednega roka 30 dni (prva alinea drugega odstavka 92. člena ZDR). Zmotno je prepričanje tožene stranke, da tožniku ta odškodnina ne pripada, ker mu je delovno razmerje prenehalo brez odpovednega roka. Odškodnina v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka je predpisana ravno zaradi tega, ker takšnemu delavcu pogodba o zaposlitvi preneha z dnem, ko poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, obenem pa so razlogi za takšno odpoved na strani delodajalca (tako kot v primeru poslovnega razloga), zato je prav, da tak delavec dobi odškodnino najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Odpovedni rok bi trajal 30 dni, zato je tožnik upravičen do odškodnine v višini ene povprečne plače, kar znaša ... EUR.

Zgoraj navedena delna nesklepčnost tožbe je takšna, da je tožnik s popravo tožbe ne bi mogel odpraviti v smislu določbe tretjega odstavka 318. člena ZPP. To pa pomeni, da ni potrebno določiti roka za odpravo nesklepčnosti tožbe, temveč je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo lahko spremenilo tako, da je zavrnilo nesklepčen del tožbenega zahtevka, to je tisti del, s katerim tožnik zahteva višjo odpravnino in višjo odškodnino, kot pa mu gre glede na delovno dobo pri toženi stranki, kakor tudi razliko med bruto in neto zneskom odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

Sodišče prve stopnje pa tožniku ni dosodilo le previsoke odškodnine, temveč je toženi stranki tudi neutemeljeno naložilo, da tožniku izplača celotni bruto znesek, čeprav je tožnik upravičen le do neto zneska, davščine in prispevke pa je potrebno nakazati na zbirni račun proračuna oziroma ustreznih zavodov. Na podlagi tretjega odstavka 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96 s spremembami) se prispevki za socialno varnost izplačujejo tudi od drugih prejemkov iz delovnega razmerja, mednje pa prav gotovo sodijo odškodnine iz drugega odstavka 112. člena ZDR. Obenem je ta odškodnina tudi vir dohodkov iz zaposlitve v smislu določbe 1. točke prvega odstavka 10. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami), kar pomeni, da je od tega dohodka potrebno obračunati tudi akontacijo dohodnine.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi pete alinee 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je odpravnino znižalo z zneska 1.419,43 EUR na znesek 908,43 EUR, dosojeno odškodnino za izgubljeno plačilo v času odpovednega roka v višini 1.703,31 EUR pa tako, da je toženi stranki naložilo, da tožniku po predhodnem obračunu davkov in prispevkov od bruto zneska ... EUR izplača pripadajoči neto znesek. Obenem je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo spremenilo tudi tako, da je zavrnilo, kar je tožnik iz obeh naslovov zahteval več.

Zaradi takšne spremembe izpodbijane sodbe je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. upoštevajoč razliko med vtoževanim in dosojenim zneskom je tožnik uspel s 65,45 % svojega zahtevka, kar pomeni, da je upravičen do povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je te stroške pravilno odmerilo v višini 535,20 EUR. Glede na uspeh je tožnik upravičen do povrnitve 65,45 % tega zneska, kar znaša 350,30 EUR.

Na podlagi 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljen in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlog ni podan, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožena stranka je s pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne vse kar tožnik zahteva nad zneskom 908,43 EUR. Navedeno pomeni, da tožena stranka predlaga, da se dosojeni znesek zniža za 2.214,31 EUR. S pritožbo je dosojeni znesek uspela znižati za 1.078,77 EUR, kar pomeni, da njen uspeh v pritožbenem postopku znaša 48,72 % in je upravičena do povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Utemeljeno priglašena nagrada za postopek po tar. št. 3210 tarife, ki je kot priloga sestavni del Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), znaša 168,00 EUR, k temu je potrebno dodati 20,0 EUR po tar. št. 6002 in 20 % DDV v znesku 37,70 EUR, skupno torej 225,70 EUR. Tožena stranka je upravičena do povrnitve 48,72 % tega zneska, kar znaša 109,96 EUR.