Jedro

Če obstajajo pogoji za to, da nujni dedič deduje zemljišča ali druge nepremičnine ali premičnine, ki sicer sodijo v zaščiteno kmetijo, se ta temu ne more upreti, češ da ima interes za izplačilo v denarju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom med drugim ugotovilo, da v zapuščino po pokojni spadajo nepremičnine vl. št. 1108 in 1595 k.o. , do 1/2 vl. št. 122 k.o. Mirna in vl. št. 235 k.o. ter 1630 delnic NFD1 in 2180 delnic NFD2. Zapustnica je vse svoje premoženje z oporoko zapustila hčerki. Sodišče prve stopnje je kot oporočno dedinjo nepremičnin vl. št. 1108 k.o. ter solastnega deleža do 1/2 vl. št. 235 k.o. in 122 k.o. razglasilo zapustničino hčerko , kot nujnega dediča nepremičnin vl. št. 1595 k.o. in delnic pa zapustničinega sina B, medtem ko zapustničin mož A B ni zahteval nujnega deleža. Proti takšnemu sklepu se je pritožil zapustničin sin. Navaja, da je kmetija, ki je predmet dedovanja, v celoti zaščitena in vanjo sodi tudi parcela 1092/3, ki mu jo je dodelilo sodišče. Sodišče opozarja, da se ta parcela ne nahaja v SZ temveč v D. Zahteva, da se mu nujni delež izplača v denarju po višji od obeh opravljenih cenitev. Ne strinja se, da bo kmetija lahko še naprej obstajala brez omenjene parcele. Tudi sam od parcele ne more pričakovati dohodka, ampak le stroške, ki jih kot socialno ogrožena oseba ni sposoben plačati. Samo z izplačilom nujnega deleža v denarju si bo lahko zagotovil vsaj najnujnejši socialni status. Je invalidski upokojenec z dohodkom 72.000,00 SIT. Odplačuje posojilo 12.000,00 SIT za stroške cenitve v tej zadevi. Preživlja ženo, ki je brez premoženja, in šoloobveznega otroka. Družina živi v dotrajani občinski hiši s kuhinjo in eno sobo brez sanitarij. Da bi lahko odkupil stanovanje in ga prenovil, zahteva, da se mu nujni delež izplača v denarju. Skoraj vse trditve, zakaj mu oporočna dedinja ne more izplačati nujnega deleža v denarju, so neresnične. Za očeta ji finančno ni treba skrbeti, saj prejema kmečko pokojnino. Kmetijske površine oddajata v najem. Oporočna dedinja ima svojo hišo, za katero je šel denarja prav iz kmetije, medtem ko je bil sam vedno zapostavljen. Oporočna dedinja ima tudi visoke dohodke in ni res, da mora preživljati dva nepreskrbljena otroka, saj ima moža, ki kot obrtnik dobro zasluži in ki mora kot oče skrbeti zanju.

Pritožba ni utemeljena.

Namen posebne ureditve dedovanja t. i. zaščitenih kmetij v Zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG, Ur. l. RS, št. 70/95) je preprečiti nadaljnjo drobitev srednjih kmetij ob dedovanju in s tem ohraniti in krepiti njihovo gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo (1. člen ZDKG). Za razliko od splošne ureditve dedovanja je pri dedovanju zaščitenih kmetij poudarjeno varstvo javnega interesa. Na podlagi določbe 5. člena ZDKG zaščiteno kmetijo praviloma deduje samo en dedič, in sicer tako v primeru zakonitega (7. člen ZDKG) kot oporočnega dedovanja (2. odstavek 21. člena ZDKG). Zakonec, zapustnikovi starši, zapustnikovi otroci in posvojenci ter njihovi potomci, ki ne dedujejo zaščitene kmetije, dedujejo denarno vrednost nujnega deleža po splošnih predpisih o dedovanju (1. odstavek 14. člena ZDKG), ki jo izplača prevzemnik kmetije (1. odstavek 15. člena ZDKG). Ti dediči tudi v primeru, ko je zapustnik z zaščiteno kmetijo razpolagal z oporoko, pa jih je pri tem prezrl ali jim je naklonil manj, kot bi dobili, če bi prišlo do dedovanja na podlagi zakona, lahko zahtevajo, da se jim dodeli nujni delež po tem zakonu (23. člen ZDKG). Izjemoma lahko iz upravičenih razlogov deduje nujni dedič tudi zemljišče ali druge nepremičnine oziroma premičnine, če niso pomembne za zaščiteno kmetijo (3. odstavek 15. člena ZDKG).

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo navedene določbe ZDKG in sodišče druge stopnje v celoti sledi njegovim razlogom o tem, da nujni dedič M. B. namesto izplačila dednega deleža v denarju deduje parcelo številka 1092/3, vl. št. 1595, k.o. . (in ne k.o. SZ, kakor nujni dedič meni, da je sodišče prve stopnje zmotno navedlo), katere vrednost skupaj z vrednostjo delnic, ki jih še prejme iz zapuščine, ustreza višini njegovega nujnega deleža, to je 1/6 vrednosti zapuščine. Nujni dedič se pri uveljavljanju izplačila dednega deleža v denarju od prevzemnice kmetije ne more uspešno sklicevati na svoje slabe socialne razmere. Namen izplačila dednega deleža v denarju, ki pomeni izjemo od splošne ureditve dedovanja po Zakonu o dedovanju (ZD, Ur. l. SRS, št. 15/76, s spremembami in dopolnitvami), da dediču kot zapustnikovemu univerzalnemu nasledniku pripada delež na vsaki od pravic in stvari, ki spadajo zapuščino, ni v varstvu njegovih interesov, temveč že zgoraj opredeljenega javnega interesa, skozenj pa še kvečjemu varstva interesov prevzemnika zaščitene kmetije. Varstvo, ki gre nujnemu dediču, je v tem, da ni prikrajšan za nujni delež. Vprašanje, v kakšni obliki ga bo dobil, kadar je predmet zapuščine zaščitena kmetija, pa je odvisno le od tega, ali obstajajo upravičeni razlogi za to, da dedič vendarle deduje zemljišče ali druge nepremičnine oziroma nepremičnine, in, ali so te pomembne za zaščiteno kmetijo. Takšni upravičeni razlogi za dedovanje v naravi so lahko tudi na strani nujnega dediča; ta ima tako za dedovanje v tej obliki ob zakonskih pogojih lahko pozitiven interes, ne pa tudi negativnega: da torej do dedovanja v tej obliki ne pride. Nujni dedič bo lahko s podedovanim premoženjem itak razpolagal (parcelo bo lahko prodal ali jo oddal v zakup) in tako zanj dobil denar. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da parcela, ki je v naravi gozd in ki se izroči nujnemu dediču, ni pomembna za zaščiteno kmetijo. Ta še naprej izpolnjuje zakonski pogoj glede obsega primerljive kmetijske površine (2. člen ZDKG), v njenem sklopu pa ostaja še dovolj gozdnih zemljišč, zlasti upoštevaje, da sta njeno dejavnost predstavljala predvsem poljedelstvo in živinoreja. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da odločitev sodišča prve stopnje pomeni začetek drobljenja in propada zaščitene kmetije. Prav tako je neutemeljen očitek, da niso podani razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot upravičene v smislu že navedene določbe 2. odstavka 15. člena ZDKG. Zapustničin vdovec je star in bolan, oporočna dedinja pa kmetije sama ne more obdelovati zaradi službenih obveznosti. Zemljišča so oddana v najem, nekatera pa niso obdelana. Na kmetiji ni več živine, kmetijski stroji so zastareli in poslopja potrebna obnove. Kmetija tako ne daje dohodkov, oporočna dedinja pa ob dveh otrokih, ki ju je dolžna preživljati (četudi skupaj z njunim očetom), s svojimi dohodki iz dela ne zmore izplačila nujnega deleža v denarju. Sodišče druge stopnje na podlagi pavšalnih navedb nujnega dediča o dohodkih oporočne dedinje in njenega moža ne najde razlogov za to, da bi podvomilo o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Nujni dedič tudi ni ne v postopku pred sodiščem prve stopnje nasprotoval cenitvi, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svoje ugotovitve o skupni vrednosti zapuščine in vrednosti premoženja, ki ga kot svoj delež prejme nujni dedič, ne v pritožbi navedel, da je cenitev napačna in zakaj. Sodišče druge stopnje zato ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je skupna vrednost zapuščine 30.644,841,00 SIT, vrednost parcele 1092/3 k.o. Mirna 4.855.300,00 SIT in zapustničinih delnic 257.800,00 SIT. Skupna vrednost tistega, kar nujni dedič prejme kot svoj delež, tako znaša 5.113,473,00 SIT, kar celo presega velikost njegovega nujnega deleža, saj vrednost 1/6 zapuščine znaša 5.107.473,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.