Jedro

Sodišče lahko modificira tenor obtožbe in z dodajanjem elementov prekoračenega silobrana spremeni opis dejanja v obsojenčevo korist.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 300.000 SIT.

Obrazložitev

Obsojeni A.V. je bil z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu spoznan za krivega kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ, storjenega v prekoračenem silobranu (3. odstavek 11. člena KZ). Izrečena mu je bila kazen petih let zapora. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi obsojenčevega zagovornika in okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 6.6.2006 vložil zoper navedeni sodbi zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil razloge iz 1., 2., in 3. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca zaradi ravnanja v silobranu oprosti obtožbe oziroma izreče primerno milejšo kazensko sankcijo in kaznovanje oziroma v celoti razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje. Poleg tega je predlagal, da senat vrhovnega sodišča obsojencu odloži izvršitev pravnomočne sodbe. Naknadno je dne 31.7.2006 vložil še posebno prošnjo za odločitev o predlogu na odložitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe. V zahtevi je uveljavil, da sodišči nista ovrednotili izključitev protipravnosti iz razloga silobrana. Pri tem je po mnenju zagovornika izrek sodbe sodišča prve stopnje pomanjkljiv, pri subsumpciji dejanskega stanja pod pravno normo pa sodišči dajeta premajhno težo nespornim, dokazanim elementom oškodovančevega napada ter prenizko vrednotita intenzivnost napada na eni strani ter možnostjo obrambe v situaciji močne razburjenosti in prestrašenosti. Sodišči po mnenju zagovornika v bistvu očitata obsojencu ravnanje v prekoračenih mejah sestavin skrajne sile in ne v mejah silobrana, pri tem za silobran nedopustno širita obveznosti in tehtanje odvračanje nevarnosti s stališča skrajne sile ter tehtanje enakovrednosti vrednot, ki sta v spopadu po pravilih skrajne sile. Zagovornik podrejeno graja tudi neprimerno izbrano vrsto kazenske sankcije in dolžino določene kazni zapora. Glede krivdoreka meni, da je vlogo tožilstva prevzelo samo sodišče, obramba pa je bila postavljena v položaj dokazovanja nedolžnosti in je bila zato prisiljena predlagati nove dokaze (izvedenca kemijske stroke, novega izvedenca balista, ogled, rekonstrukcijo dogodka, izvedenca sodne medicine), predložila pa je tudi lastno analizo smeri potovanja strela iz puškine cevi, kar vse se je sodišče zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tako po mnenju zagovornika opis dejanja opredelilo brez vseh elementov kaznivega dejanja, manjka opis obrambe, ključen je element skrajne sile, tako da je izrek nerazumljiv. Ker v izreku ni navedenih vseh elementov, gre za bistveno kršitev kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP pri tem sodišče ni smelo mimo ugotovitev, da je oškodovanec in ne obsojenec izzval napad, da je oškodovanec poškodoval del puške z udarcem s palico in z roko prijel cev, tako da je puško sprožil oškodovanec sam.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo z dne 5.7.2006 podal mnenje, da v zahtevi zagovornik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, in da je bilo sodišče pristojno, da opravi subsumpcijo dejanskega stanja pod pravno normo. Po mnenju državnega tožilca je sodišče tudi pravilno zavrnilo dokazne predloge, prav tako je stališče o položaju puške v trenutku strela obrazložilo z dokazno oceno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Tako sodišče prve stopnje kot sodišče druge stopnje sta v obrazložitvah natančno ugotovili dejansko stanje ter na tej podlagi ocenili, da je obsojenec storil kaznivo dejanje umora v prekoračenem silobranu. Obsojenčev zagovornik uveljavlja v zahtevi svoj pogled na dejansko stanje in skuša prikazati obsojenčevo ravnanje, ki naj bi bilo storjeno v silobranu. S tem zagovornik uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Ni se mogoče strinjati s stališčem obsojenčevega zagovornika, da je sodišče v opisu dejanja in obrazložitvi vneslo elemente skrajne sile in ne silobrana. Tako v opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe kot v obrazložitvah obeh izpodbijanih sodb je razvidno, da je sodišče štelo oškodovančev napad na obsojenca kot protipraven napad, da je ugotovilo neizogibnost obrambe na strani obsojenca ter natančno opisalo in utemeljilo tudi prekoračenje meje silobrana, pri čemer je pri obsojencu ugotovilo tudi močno razdraženost in prestrašenost, povzročeno z napadom. Sodišče prve stopnje je z modifikacijo tenorja obtožbe, z dodajanjem navedenih elementov prekoračenega silobrana, spremenilo opis dejanja v obsojenčevo korist takšno modifikacijo pa sodišče lahko stori.

Obsojenčev zagovornik uveljavlja tudi neprimerno izbrano vrsto kazni in dolžino določene kazni zapora. Za kaznivo dejanje po 1. odstavku 127. člena KZ je predpisana kazen zapora najmanj petih let in z izpodbijanima sodbama sta sodišči torej izrekli kazen v okviru predpisane kazni. Z določbo 3. odstavka 11. člena KZ je sicer podana možnost milejšega kaznovanja in celo odpustitve kazni, vendar je ta možnost dana le fakultativno. Sodišči z izrekom kazni zapora petih let nista kršili kazenskega zakona in je izrečena kazen obsojencu zakonita. Z zahtevo za varstvo zakonitosti primernosti izrečene kazni ni mogoče uveljavljati.

Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznih predlogov obrambe ustrezno obrazložilo in s tem ni kršilo določb kazenskega postopka. Ponovno uveljavljanje teh dokaznih predlogov v zahtevi za varstvo zakonitosti pomeni zgolj uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja obsojenčev zagovornik, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Pred odločitvijo Vrhovnega sodišča ni prišla v poštev odložitev izvršitve izrečene kazni glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilo 98a. člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 1. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo zamotanost postopka in obsojenčevo premoženjsko stanje, razvidno iz podatkov v sodbi sodišča prve stopnje.