Jedro

Samostojno terjatev iz naslova plačila zamudnih obresti je zato v smislu določila 35. člena in 2. odstavka 382. člena ZPP potrebno opredeliti z denarnim zneskom.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in zavezalo toženo stranko na plačilo akontacije vojaške pokojnine tožniku v znesku 25.184,62 SIT na mesec od 1.1.1992 dalje z vsemi nadaljnjimi uskladitvami. Tožena stranka je po odločitvi sodišča dolžna tožniku izplačati vse že zapadle zneske akontacije vojaške pokojnine v roku 8 dni po pravnomočnosti te sodbe pod izvršbo. Hkrati je razveljavilo odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 19.2.1993 in z dne 19.1.1993. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika češ, da sodišče ni odločilo o njegovem obrestnem zahtevku, zavrnilo kot neutemeljeno. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje odločilo v skladu z določbo 2., 3. in 186. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP iz leta 1977 - v nadaljevanju ZPP ) v okviru postavljenega tožnikovega zahtevka.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo in pravočasno tudi njeno dopolnitev, s katero uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V obrazložitvi revizije očita sodišču, da je kršilo načelo pomoči prava neuki stranki iz 11. člena ZPP, ker tožnika ni opozorilo, da lahko zahteva plačilo zamudnih obresti. Hkrati opozarja, da obrestnega zahtevka po zakonu ni bil dolžan postaviti, zato bi mu ga moralo sodišče prisoditi samo.

Predlaga, da Vrhovno sodišče RS reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prizna tudi zakonite zamudne obresti od posameznih zneskov prisojene akontacije vojaške pokojnine.

Na podlagi določila 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP, ki se uporablja na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 ) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Po določbi 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 14/94 - ZDSS) je zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, dovoljena revizija, če ta zakon ne določa drugače. V premoženjskih sporih je revizija dovoljena v primerih, ko jo dopušča Zakon o pravdnem postopku (2. odstavek). V obravnavanem primeru se predmet spora ne nanaša le na priznanje pravice iz pokojninskega zavarovanja, temveč je hkrati tudi premoženjski spor, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev. Tožnik je zahteval od tožene stranke plačilo akontacije vojaške pokojnine, ki mu jo je sodišče prve stopnje priznalo z mesečnim zneskom 25.184,62 SIT od 1.1.1992 dalje. Sodišče je odločilo v mejah postavljenega glavnega zahtevka (1. odstavek 2. člena ZPP), saj plačilo zamudnih obresti kot stranske terjatve tožnik do konca glavne obravnave ni uveljavljal. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke, s katero je zahteval odločitev tudi o obrestnem zahtevku, zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev o zamudnih obrestih, ki predstavljajo denarno terjatev, je tudi predmet te revizijske presoje. Zato je revizija dovoljena, če so izpolnjene z zakonom o pravdnem postopku določene predpostavke. Ena od teh je vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe. Po 2. odstavku 382. člena ZPP revizija ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT (Zakon o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov - Uradni list RS, št. 55/92). Po določbi 35. člena ZPP je za ugotovitev pravice do revizije odločilna le vrednost glavnega zahtevka, obresti se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. Samostojno terjatev iz naslova plačila zamudnih obresti je zato v smislu določila 35. člena in 2. odstavka 382. člena ZPP potrebno opredeliti z denarnim zneskom.

Ker je bilo o glavnem - in edinem - zahtevku tožeče stranke pravnomočno odločeno že z prvostopno sodbo in je v pritožbenem in revizijskem predlogu sporna odločitev le o zamudnih obrestih - ki jih tožnik kot že povedano do konca glavne obravnave sploh ni uveljavil - bi moral tožnik navesti njihov denarni znesek. Ker tožeča stranka tega ni storila, je zaradi ugotovljene opustitve izgubila pravico do vložitve tega izrednega pravnega sredstva. Zato je revizijsko sodišče njeno revizijo kot nedovoljeno zavrglo (392. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).