Jedro

Če je bilo prenehanje pravice uporabe na nezazidanem stavbnem zemljišču izvedeno pravnemu nasledniku prejšnjega lastnika, ob zakonski opredelitvi pravice do pravične odškodnine in ko je bilo prenehanje pravice uporabe izvedeno na podlagi predpisa, ki ni naveden v 3. oziroma 4. členu ZDen, ne obstajajo pogoji za denacionalizacijo. V primerih, ko do izročitve zemljišča občini ni prišlo na podlagi določb ZNNZGZ, ampak pozneje, na podlagi določb Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja, ni mogoče več šteti, da izhaja podlaga za denacionalizacijo iz 9. točke 3. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 394/2000-10 z dne 23.8.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.2.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo Upravne enote B. z dne 16.9.1999, s katero je ta v ponovljenem postopku zavrnila njegov zahtevek za denacionalizacijo nezazidanega stavbnega zemljišča parc. št. 139/3 k.o. B. v korist upravičenca D.R. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče navedlo, da tožnik zahteva vračilo nepremičnine - nezazidanega stavbnega zemljišča parc. št. 139/3 sadovnjak v izmeri 968 m2, ležeče v k.o. B. Nepremičnina, katere lastnika sta bila zdaj že pokojna D.R. in njegova žena A.R. (tožnikova starša), vsak do ene polovice, je bila nacionalizirana na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ št. 52/58; nadalje: ZNNZGZ), ki je naveden v 9. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št 27/91 - I, 56/92 -odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00 in 66/00 - obvezna razlaga in 11/01 - odl. US; v nadaljevanju: ZDen), zaradi česar sta prejšnja lastnika na nepremičnini izgubila lastninsko pravico, obdržala pa pravico uporabe. Po ženini smrti je na D.R. z dedovanjem prešla pravica uporabe še glede drugega idealnega enopolovičnega deleža na sporni nepremičnini, leta 1971 pa je nepremičnina v celoti prešla iz njegove posesti.

Po oceni prvostopnega sodišča je tožena stranka odločila pravilno, ni pa navedla za svojo odločitev v celoti pravilnih razlogov. Tožena stranka se je namreč strinjala z obrazložitvijo prvostopnega organa, da sporno nacionalizirano zemljišče D.R. res ni bilo odvzeto iz uporabe pod prisilo in proti njegovi volji, zaradi česar ni upravičen do denacionalizacije. Vendar po mnenju tožene stranke, ti razlogi veljajo le glede njegovega idealnega enopolovičnega deleža na nepremičnini. Ker je bil drugi idealni enopolovični deleža na nepremičnini nacionaliziran A.R., D.R. glede tega dela ni upravičenec do denacionalizacije, saj ni bil nikoli njegov lastnik, prav tako pa ni upravičena ona sama, ker ji nikoli ni bil vzet iz uporabe, pač pa je pravica uporabe ob njeni smrti prešla na njenega dediča. Po presoji prvostopnega sodišča je bila sporna nepremičnina nacionalizirana na podlagi predpisa iz 3. člena ZDen, vendar sta prejšnja lastnika na nepremičnini obdržala pravico uporabe, ki je dajala enaka upravičenja kot lastninska pravica, zato jima na tej podlagi pravice do denacionalizacije ni mogoče priznati. Glede idealnega deleža na nepremičnini, ki je bil ob nacionalizaciji last A.R., se je prvostopno sodišče nadalje strinjalo z razlogi tožene stranke, saj A.R. pravica uporabe na njem ni bila nikoli odvzeta, D.R. pa ni bil njegov lastnik. Glede idealnega dela na nepremičnini, katerega lastnik je bil ob nacionalizaciji D.R., pa je Občina B. dne 16.3.1971 izdala odločbo o odvzemu sporne nepremičnine iz posesti. Poleg pravnega naslova podržavljenja je za denacionalizacijo pomemben še pravni temelj odvzema iz posesti, torej ali je bil izvršen na podlagi prisilnega predpisa, navedenega v 3. členu ZDen oziroma v časovnem okviru iz 4. člena ZDen in ob hkratnem pogoju neodplačnosti. Ti pogoji pa v danem primeru niso bili izpolnjeni, saj je bila odločba Občine B. izdana na podlagi Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (Uradni list SFRJ, št. 5/68), ki v 3. členu Zden ni naveden, zakon pa je bil poleg tega izdan po letu 1963. Tudi odškodnina, ki je bila v obravnavanem primeru, kot izhaja iz upravnih spisov, izplačana, je po 4. členu ZDen element, ki izključuje pravico do denacionalizacije, če presega vrednost iz 1. odstavka 72. člena ZDen. D.R. zato pravice do denacionalizacije ni mogoče priznati, tožnik pa z ugovori ni mogel uspeti, ker niso pravno relevantni.

V pritožbi tožnik uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in ponovno navaja osnovne podatke o denacionalizacijskem zahtevku. Relevantno dejstvo v tem sporu je, da je bila leta 1958 nacionalizirana njegova lastnina, ki naj bo vrnjena zakonitim dedičem kot lastninska pravica in ne pravica do brezplačnega uživanja. Prvostopno sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

Tožena stranka in prizadeta stranka - S. o. družba na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Drži, da je bila lastninska pravica na stavbnem zemljišču odvzeta D. in A.R. na podlagi ZNNZGZ, torej na podlagi predpisa, ki je naveden v 9. točki 3. člena ZDen. Toda za odločanje o upravičenosti do denacionalizacije je pomembno tudi, kdaj in na podlagi katerega predpisa je bilo podržavljenje dejansko izvršeno. Na to kaže že sama izvedba podržavljanja stavbnih zemljišč v letu 1958. Lastninska pravica na stavbnih zemljiščih je po zakonu na podlagi ugotovitvenih upravnih odločb res prenehala, prejšnji lastniki pa so zemljišča obdržali v uporabi in sicer zazidana stavbna zemljišča s pravico uživanja oziroma uporabe dokler na njih stavba stoji, nezazidana stavbna zemljišča s pravico uživanja oziroma uporabe pa do izdaje odločbe o izročitvi v posest občini oziroma drugemu uporabniku.

Podržavljenje je bilo torej dejansko končano z izročitvijo zemljišča občini oziroma drugemu uporabniku. Vendar, če do take izročitve ni prišlo na podlagi določb ZNNZGZ, ampak pozneje, ni mogoče več šteti, da podlaga za denacionalizacijo izhaja iz 9. točke 3. člena ZDen. S 15.2.1968 sta namreč začela veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o razlastitvi in Zakon o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (oba Uradni list SFRJ, št. 5/68), ki sta, upoštevajoč Zakon o spremembi in dopolnitvi zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (Uradni list SFRJ; št. 20/69), določbe ZNNZGZ, ki so se nanašale na prejšnje lastnike nacionaliziranih stavbnih zemljišč, nadomestila z novimi določbami, med katerimi so tudi določbe o plačilu pravične odškodnine za nacionalizirana zemljišča po ZNNZGZ. Te pravice so bile urejene tudi v kasneje sprejetih zakonih, med drugim tudi v Zakonu o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/80, 30/87) in Zakonu o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84).

V obravnavani zadevi tožnik ni prejšnji lastnik nacionaliziranega nezazidanega stavbnega zemljišča, temveč sta bila to njegova starša, D. in A.R.. D.R. je po A.R. podedoval pravico uporabe na njenem idealnem enopolovičnem deležu na nepremičnini. Pravica uporabe na zemljišču je bila D.R. odvzeta z odločbo z dne 16.3.1971, izdano na podlagi Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja, torej v času, ko je bila pravična odškodnina že določena.

Nezazidano stavbno zemljišče se lahko vrne pod pogoji določenimi v 3. odstavku 32. člena ZDen, toda le upravičencu, to je prejšnjemu lastniku, kar pa D.R., glede podedovanega deleža na nepremičnini, ni bil. Le lastniku se lahko vrne nacionalizirano premoženje (67. člen ZDen). V ZDen pa ni podlage, da bi uporabniki stavbnih zemljišč, ki so to pravico podedovali, uveljavljali še posebej vrnitev teh zemljišč. Glede deleža, katerega lastnik je bil D.R., pa drži, da mu pravica uporabe ni prenehala na podlagi predpisa, zajetega v 3. oziroma 4. členu ZDen, zato tudi glede tega dela, D.R. ni upravičenec za uveljavljanje pravic iz denacionalizacije, kakor to tudi ni A.R., ki je pravica uporabe ni bila nikoli odvzeta.

Z denacionalizacijskim zahtevkom bi tožnik lahko uspel le, če bi ta izpolnjeval v ZDen določene pogoje za denacionalizacijo. V danem primeru z zakonom določeni pogoji za denacionalizacijo niso izpolnjeni, kot je tožniku izčrpno pojasnilo že prvostopno sodišče. Zato z zahtevkom za denacionalizacijo (z vrnitvijo lastninske pravice na nepremičnini) ne more uspeti, kljub temu, da je bila sporna nepremičnina nacionalizirana pokojnemu D. in A.R., s čimer sta na njej izgubila lastninsko pravico, obdržala pa pravico uporabe.

Prvostopno sodišče je torej materialno pravo pravilno uporabilo, zato tožnikov pavšalni ugovor v tej smeri ni utemeljen.

Tožnik v pritožbi sodbo izpodbija tudi iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne navaja pa konkretno v pritožbenih navedbah, v čem je dejanska podlaga sporna. Pritožbeno sodišče dejanskega stanja ni preizkušalo, ker je tak pritožbeni razlog nedopusten (5. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno in ker niso podani razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.