Jedro

Ker je odločba o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih oseb, ker je tožnik izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine za najnižjo zavarovalno dobo, postala dokončna in pravnomočna, je tožnik v sodnem postopku ne more izpodbijati. Njegova tožba se v tem delu zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se razveljavi sklep Centralne službe tožene stranke št. ... (pravilno: ...) z dne 13. 10. 2009 ter s sklepom zavrglo zahtevek (pravilno bi moralo v tem delu zavreči tožbo), da sodišče odpravi odločbo št. ... z dne 25. 10. 1995. Zoper sodbo se je, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišču predložil odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo št. ... z dne 25. 10. 1995, s katero mu je bila priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas 24-ih mesecev, ki se je izplačevalo od 1. 7. 1995 do 30. 6. 1997. Potrebno je razlikovati med brezposelno osebo in iskalcem zaposlitve. Zadnji je lahko tudi oseba, ki je v delovnem razmerju in si s pomočjo zavoda išče drugo zaposlitev. Zahteva, da ga tožena stranka vpiše v evidenco kot iskalca zaposlitve od 4.8. 1994 dalje, od 30. 6. 1995 dalje pa ga izbriše iz vseh evidenc. Tožena stranka mu je neutemeljeno odvzela pravico do šestmesečnega odpovednega roka. Zavrnitev zahtevka, da se razveljavi sklep z dne 13. 10. 2009, ni pravilna. Dokončna odločba z dne 18. 9. 2009 mu je bila vročena 8. 10. 2009, njegove vloge, ki jo je tožena stranka prejela 6. 10. 2009, zato ni mogoče šteti kot pritožbo zoper omenjeni sklep, ki mu do tedaj še ni bil vročen. Prav tako je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo zahtevek, da se odpravi odločba z dne 25. 10. 1995. Po ureditvi pri toženi stranki je lahko delavec voden v evidenci brezposelnih oseb do 65. leta starosti. Zoper odločbo z dne 18. 9. 2009 ni vložil pritožbe, njegova vloga z dne 1. 10. 2009 pomeni le dopolnitev pritožbe z dne 17. 6. 2009. Na podlagi pisne informacije Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je bilo ugotovljeno, da je tožnik 20. 5. 2009 izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine za najnižjo pokojninsko dobo. V nadaljevanju citira določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju o minimalnih pogojih za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožena stranka razpolaga s podatkih o obdobjih, v katerih je bil vpisan v evidenco brezposelnih oseb oziroma oseb, prijavljenih pri zavodu na podlagi drugih zakonov. Povzema ugotovitve in njegova stališča v zvezi z delovnim sporom z nekdanjim delodajalcem G. d.d.. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje mu je od 1. 7. 1997 do 20. 5. 2009 nakazoval nadomestilo za čas brezposelnosti. Ob plačanih prispevkih delodajalca bi septembra 2004 dopolnil polnih 40 let zavarovalne dobe. Že več kot sedem let čaka na plačilo prispevka po pravnomočni sodbi, saj od leta 1994 niso bili plačanih prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Starostna pokojnina mu je odmerjena v nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 9. 2. 2010, s katero je bila ugotovljena nezakonitost prenehanja delovnega razmerja. Sodišče naj razsodi, da je tožnik v rednem delovnem razmerju in zaposlen pri eni od ustanoviteljic S. oziroma zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Razsodi naj tudi, da je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje neupravičeno izplačeval tožniku nadomestilo plače za čas brezposelnosti od 1. 7. 1997 do 20. 5. 2009. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožena (verjetno pravilno: tožeča) stranka invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do dela na drugem ustreznem delovnem mestu. Kot delavcu invalidu bi mu delovno razmerje lahko prenehalo le z njegovim soglasjem oziroma bi mu moral delodajalec zagotoviti delo za nedoločen čas na drugem ustreznem delu.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti kršitev, na katere sodišča druge stopnje, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti.

Socialni spori so po 1. odstavku 58. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V socialnem sporu se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil v zadevah iz sistema socialne varnosti na način in po postopku, ki ga določa ZDSS-1. Socialni spor je dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku (1. odstavek 63. člena ZDSS-1).

V obravnaven socialnem sporu je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. V Ps 2693/2009 z dne 12. 5. 2011, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 266/2001 z dne 25. 8. 2011 ugotovilo, da je dokončna odločba tožene stranke z dne 18. 9. 2009, s katero je tožena stranka odločila, da se tožnik z 20. 5. 2009 preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb, ker je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine za najnižjo zavarovalno dobo po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, zakonita in je odločitev o tem postala pravnomočna. Iz listin v upravnem spisu – odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo št. ... z dne 25. 10. 1995 izhaja, da se je tožnik kot brezposelna oseba prijavil 23. 8. 1995 in mu je bila priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Ker je odločba o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih oseb postala dokončna in pravnomočna, je tožnik v nadaljevanju sodnega postopka ne more izpodbijati. Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je že po 158. členu Ustave Republike Slovenije, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom.

Tožnikove pritožbene navedbe v zvezi z delovnim razmerjem oziroma obveznostmi njegovega nekdanjega delodajalca, Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter tožene stranke v zvezi z njegovim statusom po prenehanju delovnega razmerja 30. 6. 1995, na zakonitost odločitve, da se zaradi izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine za najnižjo zavarovalno dobo po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb, nimajo nobenega vpliva. Prav tako tožnik zmotno navaja, da bi moral biti vključen v evidenco iskalcev zaposlitve in bi si na ta način ohranil možnost zaposlitvi oziroma pravico, da je obenem v delovnem razmerju. Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami), ki je veljal do 26. 10. 2010, toženi stranki ni nalagal obveznosti vodenja posebne evidence iskalcev zaposlitve, ki bi imeli drugačne pravice od brezposelnih oseb. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB-D, Ur. l. RS, št. 69/98), ki je veljal od 24. 10. 1998, je bilo v 62. členu določeno, da se brezposelna oseba po ZZZPB šteje za iskalca zaposlitve v smislu 5. alineje 24. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98). Vodenje posebne evidence iskalcev zaposlitve je toženi stranki naložil šele Zakon o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010), ki velja od 27. 10. 2010, uporablja pa se od 1. 1. 2011, v 122. členu.

Tožnik izpodbija in zahteva razveljavitev sklepa tožene stranke št. ... z dne 13. 10. 2009, s katerim je centralna služba tožene stranke zavrgla tožnikovo pritožbo zoper dokončno odločbo z dne 18. 9. 2009. V obrazložitvi sklepa navaja, da pritožba, vložena 6. 10.2 009, ni dovoljena, ker je bila vložena zoper dokončno odločbo. Iz listin iz upravnem spisu izhaja, da je bila dokončna odločba z dne 18. 9. 2009 tožniku vročena 8. 10. 2009, pritožbe dne 6. 10. 2009 zoper odločbo, ki mu ni bila vročena in tudi ni učinkovala, zato dejansko ni mogel vložiti, kot sam navaja. Tudi iz vsebine pritožbe izhaja, da jo je tožnik vložil kot dopolnitev pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo z dne 17. 6. 2009. Zavarovanci po 1. odstavku 45. člena ZZZPB uveljavljajo pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti skladno s predpisi o splošnem upravnem postopku. S tem, ko je tožena stranka morda zmotno menila, da je tožnik z vlogo z dne 1. 10. 2009, ki jo je po sprejemni štampiljki prejela 6. 10. 2009 izpodbijal dokončno odločbo z dne 18. 9. 2009 in je zato pritožbo, kot nedovoljeno zavrgla, ni v ničemer kršila tožnikovih pravic. S pravnim poukom v dokončni odločbi z dne 18. 9. 2009 je bil tožnik pravilno, kot je tedaj določal tretji odstavek 210. člena ZUP, poučen o pravnem sredstvu - vložitvi tožbe pri pristojnem sodišču. Morda neupravičeno odločanje tožene stranke o domnevno vloženi pritožbi, tožnikove pravice, da zahteva sodno presojo dokončne odločbe v skladu z določbama 58. in 63. člena ZDSS-1, ni v ničemer kršilo in je tožnik navedeno pravico tudi uveljavil. Sodišče druge stopnje zato pritožbi, da je potrebno prvostopenjsko sodbo spremeniti tako, da se omenjeni sklep odpravi, ni ugodilo.

Neutemeljeno se tožnik pritožuje zoper sklep sodišča prve stopnje, da se tožba za odpravo prvostopenjske odločbe o pravici do nadomestila med brezposelnostjo zavrže. Iz listin v upravnem spisu ter listin, ki jih je predložil tožnik (priloga A10), izhaja, da je bila odločba izdana 25. 10. 1995 in tožniku očitno vročena, ker jo ima, čeprav dokaz o vročitvi ni priložen. Tožena stranka je v upravnem spisu predložila pritožbo z dne 17. 6. 2009, ki jo je prejela 19. 6. 2009, in iz katere izhaja, da tožnik izpodbija tudi omenjeno odločbo. Čeprav iz listin ni mogoče ugotoviti teh dejstev, tudi nihče ni zatrjeval, kdaj je bila navedena odločba tožniku vročena, je tožba, da se odloča odpravi, v vsakem primeru neutemeljena in jo je sodišče pravilno zavrglo. Če je bila tožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo, jo mora sodišče zavreči, ker ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo. Socialni spor po 2. odstavku 63. člena ZDSS-1 ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila, ali jo je vložila prepozno. Če je tožnikovo pritožbo z dne 17. 6. 2009 in dopolnjeno 1. 10. 2009 mogoče šteti kot dopustno in pravočasno pritožbo zoper odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, je sklep prvostopenjskega sodišča utemeljen z določbo 2. odstavka 72. člena ZDSS-1. Če pristojni drugostopni organ, v obravnavanem primeru Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, odločbe o pritožbi ni izdal v skrajnem dvomesečnem roku, kot določa 1. odstavek 256. člena ZUP, mora stranka vložiti novo zahtevo in mora nato pristojni organ o pritožbi odločiti v nadaljnjih sedmih dneh, šele nato pa sme stranka vložiti tožbo v 30-ih dneh, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Tožnik navedenih predpostavk za vložitev tožbe ni izkazal, sodišče je zato v tem delu tožbo s sklepom pravilno zavrglo.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje, na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008), zavrnilo.