Jedro

Tožnik je postavil tožbeni zahtevek za rento iz naslova tuje pomoči in rednih mesečnih stroškov in iz obeh naslovov zahteval en znesek. Sodišče prve stopnje je jasno zapisalo, da tožnik do odškodnine za stroške tuje pomoči ni upravičen, kar pomeni, da rentni zahtevek iz naslova tuje pomoči ni utemeljen. Zato so povsem brezpredmetna razglabljanja, ali je sodišče prve stopnje upoštevalo prejet dodatek za pomoč in postrežbo 418,88 EUR (oz. 430,19 EUR od 1. 1. 2019). Celotni prisojeni znesek rente tako predstavlja povečane mesečne stroške. Tožnik je namreč uspel dokazati, da je ne glede na to, da ni upravičen do rente iz naslova tuje pomoči, upravičen do celotnih zahtevanih 633,75 EUR.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II.Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da (I.) je dolžna tožniku od 10. 3. 2018 do 10. 2. 2019 mesečno rento 633,75 EUR, od 10. 2. 2019 dalje pa 4o0,00 EUR, ki zapade vsakega 10. dne v mesecu za tekoči mesec z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po dospelosti vsakega posamičnega obroka do plačila, in odločilo (II.), da bodo stroški odmerjeni s posebnim sklepom.

2.Tožena stranka se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje zoper I. točko sodbe. Opozarja na nejasnost v sodbi, ki je v tem, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik do odškodnine za stroške tuje pomoči od 10. 2. 2019 ni upravičen, po drugi strani pa je ugotovilo, da ima od 15. 1. 2019 tri osebne asistentke, zato bi bil do tega dne upravičen do stroškov tuje pomoči, ki jo je uveljavljal v okviru povečanih potreb zaradi invalidnosti. Tako ni jasno, zakaj gre tožniku višja renta do 10. 2. 2019 in ne le do 15. 1. 2019, ko je dobil osebne asistentke.

Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik od 24. 11. 2017 prejema dodatek za pomoč in postrežbo 418,88 EUR, od 1. 1. 2019 pa 430,19 EUR, kar je namenjeno pokritju stroškov tuje pomoči, vendar sodišče tega pri odločitvi ni upoštevalo. Sodbe se po prepričanju pritožbe zato ne da preizkusiti in je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

Prav tako je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče zapisalo, da materialni stroški, ki jih je tožnik izkazal, dosegajo zahtevanih 633,75 EUR, kar je v nasprotju z listinami v spisu. Tožnik je namreč v vlogi z dne 19. 9. 2018 zahtevke iz naslova rente utemeljil tako, da je navedel, da posebej zahteva rento iz naslova izgubljenega zaslužka 566,25 EUR in rento iz naslova trajno povečanih potreb (za tujo pomoč in redne mesečne stroške skupaj). Tak rentni zahtevek je nejasen, na kar je tožena stranka opozarjala, tožnik pa ga ni specificiral: ni pojasnil, kolikšen del od 633,75 EUR zahteva za tujo pomoč, kolikšen del pa za redne mesečne stroške. Do ugovorov tožene stranke, ki je opozarjala na te pomanjkljivosti, se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

Ker je sodišče priznalo tožniku celotno vtoževano rento, je kršilo načelo dispozitivnosti, saj je sodilo preko postavljenega zahtevka: 633,75 EUR je namreč tožnik zahteval iz obeh naslovov (tuje pomoči in rednih mesečnih stroškov). Če je sodišče menilo, da zahtevek ni nesklepčen, bi mu lahko ugodilo le do višine uveljavljenega zneska, zmanjšanega za znesek dodatka za pomoč in postrežbo (ki ga od 1. 1. 2019 prejema v višini 430,19 EUR), to pa je največ do 203,56 EUR.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, toženi stranki pa naj se naložijo v plačilo stroški odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožba sicer pravilno navaja, da je tožnik zahtevek iz naslova rente utemeljil tako, da je navedel, da posebej zahteva rento iz naslova izgubljenega zaslužka 566,25 EUR in rento iz naslova trajno povečanih potreb (za tujo pomoč in redne mesečne stroške skupaj) v skupnem znesku 633,75 EUR. Res je tudi, da iz zneska 633,75 EUR ni povsem jasno razvidno, koliko gre na račun tuje pomoči, koliko pa na račun (povečanih) mesečnih stroškov. A vendar to na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva. Tožnik lahko namreč vedno zahteva manj od tistega, kar mu pripada: če zatrjuje, da mu toženec dolguje 1000 EUR, ni nič narobe, če zahteva le npr. 500 EUR in za tak znesek uspe dokazati obstoj dolga. Podobno bo tudi v primeru, ko tožnik trdi, da mu toženec iz naslova plačila določenega računa in odškodnine dolguje skupno 1000 EUR, pa se potem izkaže, da do odškodnine ni upravičen, uspe pa po drugi strani dokazati, da terjatev iz računa znaša 1000 EUR: kljub temu, da iz naslova odškodnine tožnik ne bo upravičen do plačila, bo tožbeni zahtevek za 1000 EUR zaradi računa v tej višini še vedno utemeljen.

6.Drugemu gornjemu primeru je podobna obravnavana zadeva. Tožnik je namreč postavil tožbeni zahtevek za rento iz naslova tuje pomoči in rednih mesečnih stroškov in iz obeh naslovov zahteval en znesek. Sodišče prve stopnje je jasno zapisalo, da tožnik do odškodnine za stroške tuje pomoči ni upravičen, kar pomeni, da rentni zahtevek iz naslova tuje pomoči ni utemeljen. Zato so povsem brezpredmetna razglabljanja, ali je sodišče prve stopnje upoštevalo prejet dodatek za pomoč in postrežbo 418,88 EUR (oz. 430,19 EUR od 1. 1. 2019). Celotni prisojeni znesek tako predstavlja povečane mesečne stroške. Tožnik je namreč uspel dokazati, da je ne glede na to, da ni upravičen do rente iz naslova tuje pomoči, upravičen do celotnih zahtevanih 633,75 EUR. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazov, ki jih je predložil, ocenilo, da redni mesečni (materialni) stroški dosegajo zahtevanih 633,75 EUR (najmanj 607,63 EUR, pri čemer so stroški fizioterapije, ki jo redno potrebuje tožnik, višji). Ob tem velja opozoriti, da tako ugotovljenim povečanim stroškom in posameznim postavkam le-teh tožena stranka v pritožbi ni nasprotovala. Na podlagi tega je pravilno presojeno, da je tožbeni zahtevek utemeljen: od 10. 3. 2018 do 10. 2. 2019 v višini zahtevanih 633,75 EUR, od 10. 2. 2019 dalje pa v višini zahtevanih 400 EUR. V obeh obdobjih dokazila potrjujejo (vsaj) tak znesek - če pa je tožnik zahteval manj od dokazanega zneska, pa to na utemeljenost zahtevka ne vpliva.

7.Glede na povedano pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno tezo, da se sodbe ne da preizkusiti, zato ni obremenjena z bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti ne s kršitvijo po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Višina materialnih stroškov, ki jih je ugotovilo sodišče, je namreč podkrepljena z dokazi.

8.Odločitev sodišča prve stopnje je glede na pojasnjeno pravilna in se, ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, izpodbijana sodba potrdi (353. člena ZPP).

9.Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene pritožbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP), tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato stroški sestave odgovora na pritožbo ne predstavljajo za pravdo potrebnih stroškov (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.

2V izogib nepotrebnemu ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na podroben popis povečanih potreb, skupaj z navedbo listin, iz katerih te potrebe izhajajo, kar je zajeto v 9. - 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.