Jedro

Zakon o zdravilih v 87. čl. določa, da tožeča stranka opravlja strokovni nadzor s svetovanjem, ta pa obsega med drugim tudi redni nadzor kakovosti vseh zdravil tako, da se v petih letih vsaj enkrat preveri vsako zdravilo v prometu, plačnik stroškov rednega nadzora pa je pravna oz. fizična oseba, ki izdeluje zdravila ali jih daje v promet. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila pri toženi stranki opravljena takšna redna kontrola oz. redni nadzor.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru, opr.št. Ig 2000/00849 z dne

1.2.2001 vzdržalo v veljavi v 1. tč. izreka za glavnico v znesku 1.377.888,25 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi po specifikaciji, ki je tam navedena, in v 3. tč. izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 45.590,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2001 do plačila. Toženi stranki je naložilo, da mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 101.690,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe (tj. od

14.6.2004) do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo, torej zavrnitev tožbenega zahtevka.

Zatrjuje, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ugovarjala višini terjatve tožeče stranke.

Že v ugovoru je na strani trinajst (13) oporekala višini terjatve, ko je navedla, da tožeča stranka ni predložila nobenih (drugih) dokazov, s katerimi bi utemeljevala višino terjatve. Torej je oporekala višini terjatve in je drugačen zaključek sodišča napačen. Pri tem je bistvenega pomena tudi zakonsko pravilo o dokaznem bremenu. Tožeča stranka je tista, ki je dolžna dokazati tako temelj, kot višino terjatve, ki jo vtožuje. Tožena stranka ni bila dolžna navesti niti tega, kar je navedla v zvezi z višino terjatve.

Glede na to, da se je izrecno uprla temelju in višini, pa je bila tožeča stranka toliko bolj dolžna obrazložiti in dokazati višino zneska, ki ga zahteva. Pri tem izstavljeni računi ne morejo zadostovati, saj gre za enostransko sestavljene listine, ki niso z ničemer podkrepljene. Še več - računi so sestavljeni v nasprotju z najosnovnejšimi računovodskimi standardi. V njih tako ni navedeno niti to, katera storitev naj bi se toženi stranki računala, še manj pa je podana specifikacija računa, iz katere bi bilo razvidno, da gre napr. za kontrolo, kot to trdi tožeča stranka, še manj, da gre za redno kontrolo, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Navedeno je izrednega pomena zato, ker sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka opravila redno kontrolo 9.12.1999, tožeča stranka pa terjatev utemeljuje z računi, ki kot datum opravljene storitve navajajo 31.5.2000, kar lahko pomeni zgolj to, da ne gre za storitev, ki jo je obravnavalo sodišče prve stopnje. Obrazložitev, v kateri se navaja, da: "...v kolikor pa se šteje, da je bila ta opravljena z izdajo zapisnika o redni kontroli z dne

31.5.1999...", je v povezavi z zapisom:"...da je tožeča stranka opravila redno kontrolo 9.12.1999, neprepričljiva in v nasprotju sama s seboj. Kontrola je bila opravljena samo enkrat in nikakor ne dvakrat. Očitno sodišče ni ugotovilo, kdaj je bila kontrola opravljena. Ravno tako se ni ukvarjalo z ugovorom tožene stranke, da je šlo za izredno kontrolo, oz. se je s tem ukvarjalo zgolj posredno, z ugotovitvijo, da je šlo za redno kontrolo. Pri tem pa ni konkretno odgovorilo na navedbe tožene stranke, da je šlo za izredni pregled.

Napačna je tudi obrazložitev, da je tožena stranka, v kolikor se šteje, da je bila kontrola opravljena 31.5.2000, dolžna plačati vtoževane račune na podlagi zadnjega odstavka

48. čl. Zakona o zdravilih. Navedeni člen namreč ne določa, kdo je zavezanec za plačilo storitve in tako na njegovi podlagi ni mogoče zaključiti oz. določiti, da je tožena stranka dolžna karkoli plačati. Poleg tega pa navedenega teksta ni mogoče uporabiti v kontekstu, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Navedeni člen namreč (nikomur) ne omogoča oprave pregleda temveč govori zgolj o tem, do kdaj je lahko določeno zdravilo v prometu. Ta člen torej ne more biti podlaga katerikoli odločitvi o opravljenem pregledu, še manj pa odločitvi, kdo je dolžan plačati za posamezno kontrolo oz. pregled. Če sodišče prve stopnje že poklanja vero računom tožeče stranke, je pri tem arbitrarno selektivno, saj jim verjame zgolj glede višine vtoževane terjatve, ne pa tudi glede dneva opravljene storitve. Iz računov izhaja, da je bila storitev opravljena 31.5.2000, kar pomeni, da tožena stranka ni dolžna plačati ničesar.

ZZMP je edini zakon, ki določa, kdo je zavezanec za plačilo opravljenega pregleda. Skladno z 78. čl. je zavezanec za plačilo pregleda, ki ni izredni, imetnik dovoljenja za promet oz. predlagatelj. Tožena stranka v času opravljenega pregleda, torej 31.5.2000 ni bila ne eno ne drugo in tako ne more biti zavezanec za plačilo, saj ji je dovoljenje za opravljanje dejavnosti poteklo 24.3.2000, torej pred opravljenim pregledom. Nenazadnje pa tožeča stranka ni aktivno legitimirana za izterjavo kakršnegakoli denarnega zneska, saj v času, ko naj bi opravila pregled, ni imela pristojnosti opravljati preglede, posledično pa tudi ne računati njihove izvedbe.

Tožeča stranka je po pooblaščencu odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Ključno dejstvo, ki ga je v svojem ugovoru zoper dne

1.2.2001 izdani sklep o izvršbi na podlagi verodostojnih listin izpostavila dolžnica, sedaj tožena stranka, je bilo to, da uveljavlja upnik (sedaj tožeča stranka), poleg obračuna zamudnih obresti, plačilo na podlagi treh računov, izstavljenih dne 31.5.2000, torej v času, ko tožena stranka ni imela več dovoljenja za promet z v računih navedenimi zdravili (tj. s Tigrovim mazilom več različnih vrst), ker da so ji vsa potekla že v marcu leta 2000; glede na to je menila, da tožeča stranka ni mogla opravljati redne kontrole navedenih zdravil. Tožeča stranka je na te navedbe odgovorila, navajala je, da datum 31.5.2000 ni datum oprave kontrole zdravil, ampak so bili tega dne izstavljeni sporni računi; da je to dejstvo razvidno iz kopij uradnih zapisnikov, ki jih je tožeča stranka tudi priložila, v njih je navedeno, da so bili vzorci obravnavanih zdravil odvzeti že v decembru leta 1999 in da je šlo za redno kontrolo kakovosti zdravil v prometu. Teh trditev pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni prerekala. Glede na to je vse, kar v zvezi s tem navaja šele v pritožbi, nedopustna pritožbena novota, glede na izostanek v 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku navedenih pogojev; gre za trditve v smeri, češ da s spornimi računi ni bila zaračunana redna kontrola dne 9.12.1999, ampak neka druga storitev; da sploh ni bilo ugotovljeno, kdaj je bila kontrola opravljena oz. da naj bi bila ta dejansko opravljena šele 31.5.2000 in da zato tožena stranka ne dolguje ničesar.

V času oprave redne kontrole kakovosti zdravila oz. odvzema vzorcev zdravil pri toženi stranki (po ugotovitvah sodišča prve stopnje, povzetih na podlagi predloženih zapisnikov o redni kontroli je bila ta opravljena: 9.12.1999; 10.12.1999 in 17.12.1999) veljavni Zakon o zdravilih (ZZdr, Ur.l.RS št. 9/96 s sprem.) v 87. čl. določa, da tožeča stranka opravlja strokovni nadzor s svetovanjem, ta pa obsega med drugim tudi redni nadzor kakovosti vseh zdravil tako, da se v petih letih vsaj enkrat preveri vsako zdravilo v prometu (1. tč.

2. odst. 87. čl. ZZdr.), plačnik stroškov rednega nadzora pa je pravna oz. fizična oseba, ki izdeluje zdravila ali jih daje v promet (1. odst. 99. ZZdr). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila pri toženi stranki opravljena takšna redna kontrola oz. redni nadzor, neutemeljena pa je pritožbena trditev, češ da se sodišče ni ukvarjalo z ugovorom tožene stranke, da je šlo za izredno kontrolo; tožena stranka se je sklicevala le na to, da tožeča stranka, zaradi poteka dovoljenja tožene stranke za promet zdravil, ni mogla več opravljati redne kontrole, sodišče prve stopnje pa je na to trditev odgovorilo s tem, ko je navedlo, da je šlo za redno kontrolo pred iztekom dovoljenja za promet. Ni pa v nasprotju s preostalim delom obrazložitve izpodbijane sodbe zapis: "v kolikor pa se šteje, da je bila ta kontrola opravljena z izdajo zapisnika o redni kontroli, z dne

31.5.2000, je dolžna tožena stranka plačati stroške kontrole tudi na podlagi zadnjega odst. 48. čl. Zakona o zravilih...", glede na predhodne jasne ugotovitve sodišča prve stopnje o redni kontroli, opravljeni po tožeči stranki v decembru 1999, pri čemer pa je res, da je citirani dodatek nepotreben. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je že iz omenjenega zapisnika razvidno, da je bil pri toženi stranki odvzet vzorec zdravila v decembru 1999; sledijo ugotovitve o kakovosti vzorca in je jasno, logično in življenjsko sprejemljivo, da so bile ugotovitve o tem lahko sprejete šele po določenem časovnem obdobju od odvzema vzorca.

Končno pa ni utemeljen niti pritožbeni očitek v smeri, češ da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ugovarjala višini vtoževane terjatve. V fazi vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi je tožena stranka navajala dejstva v zvezi s po tožeči stranki predloženimi računi. Vse račune je v ugovoru specificirala z natančno navedbo zneska po vsakem posamičnem računu in je izrecno navedla, da "ni upnik predlogu za izvršbo razen računov in obračuna obresti predložil nobenih drugih dokazov, s katerimi bi utemeljil svoje terjatve"; takšen zapis pa po mnenju pritožbenega sodišča omogoča zaključek, da je tožena stranka ugovarjala terjatvi (le) po temelju, pa tudi celotna vsebina njenega ugovora je podana v smeri zatrjevanega neobstoja temelja vtoževane terjatve - češ da ni moglo iti za redno kontrolo zdravil, ker tožena stranka ni imela več dovoljenja za promet zdravil in da zato ni dolžna kriti stroškov kontrole (poleg tega pa po 2. odst. 99. čl. ZZdr metodologijo za oblikovanje cen strokovnega nadzora tožeče stranke predpiše minister, tožena stranka pa ni omenjala, da bi bila zaračunana cena v nasprotju s takšnim predpisom).

Ker je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).