Jedro

Samo dejstvo vojnega stanja v Republiki Sloveniji v obravnavanem sporu ni v pravno relevantni vzročni zvezi s škodo in zato samo po sebi ne zadošča za objektivno odgovornost tožene stranke. Domneva vzročnosti, ki je urejena v 173. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ne sega tako daleč, da bi prav vsak škodni dogodek, ki se zgodi v času takšnega stanja, bil lahko podlaga za objektivno odgovornost tožene stranke. Tudi v vojnem stanju mora biti škoda v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo, če naj tisti, ki vojne operacije vodi, objektivno odgovarja.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v celoti, sodba sodišča prve stopnje pa v ugoditvenem delu (glede soodgovornosti tožene stranke v razmerju 80%) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožena stranka za škodo, ki je nastala tožeči stranki dne 5.7.1991, odgovorna v razmerju 80%, medtem ko je tožnik soodgovoren zanjo 20%. Presodilo je, da je toženka objektivno odgovorna za nastalo škodo, da pa je k njenemu nastanku prispeval tudi tožnik s svojo nepazljivostjo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da za škodni dogodek ni objektivno odgovorna. Do škode je prišlo v okoliščinah, ko ni bilo nobene nevarnosti in tudi ne nobene pripravljenosti za vojaške akcije. Sama agresija na Republiko Slovenijo tako ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Prav tako škoda ni nastala zaradi nevarne poti oziroma zaradi nevarnih vrat v klet. Gre za znane arhitektonske značilnosti kmečkih poslopij, ki so znane celo meščanom, kaj šele fantom, ki v takšnih okoliščinah živijo. Gre le za posebnost, ki jo je potrebno upoštevati. Tožena stranka bi bila sicer morebiti lahko krivdno odgovorna, vendar le, če bi tožnik dokazal, da je vstopal v klet v posebno nevarnih okoliščinah, težko obložen z opremo, težko mobilen in podobno. Vsega tega tožnik niti zatrjeval ni. Dejstvo, da je bil na vojaških vajah ter da zato ni živel v razmerah, kakršne ima doma, ne morejo imeti za posledico odgovornost tožene stranke. Tožnik je ravnal skrajno nepazljivo, saj bi moral samo malo skloniti glavo, pa do nesreče ne bi prišlo. Zato tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče "razveljavi vmesni sodbi sodišča prve in druge stopnje ter sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da ugodi pritožbi tožene stranke ter tožeči stranki naloži v plačilo nastale pravdne stroške oziroma, da vrne zadevo v novo odločanje".

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena.

Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je do poškodbe prišlo na ta način, da je ob vstopu v vinsko klet udaril z glavo ob podboj vrat, ki so bila nizka oziroma, ki so bila nižja od običajnih vrat. Na tem dejanskem stanju je vztrajal tudi zaslišan kot stranka. Zatrjevana dejanska podlaga, ki tvori s tožbenim predlogom tožbeni zahtevek tožeče stranke, na katerega je sodišče vezano (2. člen ZPP), ne more biti zadostna podlaga za objektivno odgovornost tožene stranke.

Prav tako za objektivno odgovornost ne zadoščata ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje, da je bil vhod v klet nizek in da je bil dohod spolzek. Da je tožnik v klet nesel le jedilni pribor, in to po kosilu, med strankama ni bilo sporno. Odločilno dejstvo za objektivno odgovornost tožene stranke pa obe sodišči vidita v vojnem stanju in v njem nastalih razmerah (tudi namestitev v vinski kleti), čeprav poudarjata, da je bilo v času škodnega dogodka mirno in se vojaki tudi niso pripravljali na vojaško operacijo.

Takšen pristop k razsoji o odgovornosti tožene stranke ni materialnopravno pravilen. Revizijsko sodišče soglaša z mnenjem revidentke, da tožena stranka v okoliščinah, ki so bile ugotovljene na prvi in drugi stopnji, za nastalo škodo tožnika ne more biti objektivno odgovorna. Prav ima tožena stranka, ko zatrjuje, da samo dejstvo vojnega stanja v Republiki Sloveniji v obravnavanem sporu ni v pravno relevantni vzročni zvezi s škodo in zato samo po sebi ne zadošča za objektivno odgovornost tožene stranke. Domneva vzročnosti, ki je urejena v 173. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ne sega tako daleč, da bi prav vsak škodni dogodek, ki se zgodi v času takšnega stanja, bil lahko podlaga za objektivno odgovornost tožene stranke. Tudi v vojnem stanju mora biti škoda v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo, če naj tisti, ki vojne operacije vodi, objektivno odgovarja.

Prav ta pristop pa je povzročil, da se sodišči nista ukvarjali z morebitno krivdno odgovornostjo tožene stranke. Sodišče druge stopnje je sicer določene okoliščine ugotovilo, vendar v okviru razbremenitve tožene stranke od objektivne odgovornosti po 177. členu ZOR. To sodišče namreč ugotavlja, da bi lahko tožena stranka preprečila škodni dogodek, če bi strm, spolzek in vlažen dohod v klet z nizkimi vrati napravila varnejšega.

Navedena ugotovitev sama po sebi ne zadošča za presojo na podlagi 154. člena ZOR.

Ker zaradi takšnega pristopa sodišči nista ugotovili vseh pravnoodločilnih dejstev, je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP obe sodbi v izpodbijanem delu razveljavilo in vrača zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje naj pri ponovnem sojenju upošteva predvsem trditveno podlago, ki jo je ponudil sam tožnik, in nato ugotovi, kaj je bilo pravzaprav tisto, kar je povzročilo njegov padec (dejstvo, da ni bil pozoren na višino vrat ali spolzek dostop do kleti). Višina (nižina) vrat v klet gotovo ne more biti povod za kakršnokoli ukrepanje tožene stranke, saj ne gre za vojni objekt, temveč objekt, ki je običajen za območje, kjer je prišlo do škodnega dogodka in od koder izvira tudi tožnik sam.

Kar zadeva stanje dostopa do kleti pa je treba v obsegu trditvene podlage oceniti pomen dejstva, da je tožnik prihajal po tem dostopu tudi pred škodnim dogodkom, ter da med škodnim dogodkom ni bil opremljen z vojaško opremo, temveč le s svojim jedilnim priborom. Sodišče prve stopnje naj tudi upošteva, da ni šlo za hojo po temnem kletnem prostoru, v katerem bi lahko prišlo do udarca zaradi pomanjkanja svetlobe, temveč za dohod v ta prostor oziroma proti temu prostoru pri dnevni svetlobi. Zato je treba v ponovnem postopku tudi ugotoviti, ali bi lahko prišlo do škodnega dogodka, kakršnega opisuje tožnik, tudi, če bi pri vstopu upošteval znane lastnosti tovrstnih kleti. Če bi do nje lahko prišlo, pa bo treba ugotoviti, kaj bi morala tožena stranka glede na konkretne razmere (vendar brez upoštevanja dejstva, da je šlo za vojno stanje), za varnost takšnega dostopa storiti.

Ker tožena stranka ni priglasila revizijskih stroškov, revizijsko sodišče o stroških revizijskega postopka ni odločalo.