Jedro

Tožnica je z verjetnostjo izkazala, da gre pri hčerki za bolezenska stanja po 3. odstavku 79. člena ZSDP-1, po katerem staršem teh otrok ob pogoju, da so zapustili trg dela zaradi otrokove oskrbe, pripada izplačilo delnega plačila za izgubljeni dohodek. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnica predlagala, da se toženi stranki naloži plačilo delnega plačila za izgubljeni dohodek v določenem znesku do konca postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke z dne 10. 11. 2015. 2. Zoper sklep je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da po njenem mnenju pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni. Sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da je tožnica izkazala verjetnost, da je zapustila trg dela, kajti tožnica s tem v zvezi ni predložila dokazil. Iz dopisa Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 28. 8. 2015 izhaja, da je tožnica prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje in da se vodi v evidenci brezposelnih oseb od 28. 5. 2014, kar pomeni, da je še vedno vodena v registru brezposelnih oseb in da ni izpolnjen en od pogojev določenih v četrtem odstavku 83. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1, Ur. l. RS, št. 26/2014) za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek. Prav tako tudi ni izpolnjen drugi pogoj po 83. členu ZSDP-1 in sicer tožnica ni verjetno izkazala, da hčerka A.A. izpolnjuje kriterije težko bolnega otroka po tretjem odstavku 79. člena ZSDP-1. Sodišče zmotno ugotavlja, da gre v primeru tožničine hčerke za bolezenska stanja po tretjem odstavku 79. člena ZSDP-1. Nobena izmed navedenih bolezni iz zdravniških mnenj namreč ne spada pod kriterije, določene v tretjem odstavku 79. člena ZSDP-1. Vse bolezni, ki so navedene v mnenju zdravniške komisije I. in II. stopnje spadajo pod kriterije, po katerih je tožnica upravičena le do nižjega dodatka za nego otroka. Tožena stranka zato meni, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, saj tožnica ni izkazala za verjetno, da terjatev obstoji. Prav tako za verjetno tudi ni izkazala nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožena stranka nadalje meni, da bi v primeru izvršitve utrpela znatno in nepopravljivo škodo. Tožnica je namreč skupaj z možem in otroci prejemnica socialne pomoči, kar pomeni, da sredstev pridobljenih z začasno odredbo ne bo zmožna vračati. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi ugovoru tožene stranke, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi, ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. V Ps 1218/2015 z dne 7. 8. 2015 zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati delno plačilo za izgubljeni dohodek v znesku 734,15 EUR od 20. 3. 2015 do konca postopka. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Psp 562/2015 z dne 21. 10. 2015 prej navedeni sklep v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje je nato izdalo nov sklep opr. št. V Ps 1218/2015 z dne 2. 11. 2015. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 20. 3. 2015 do pravnomočne odločitve v tem socialnem sporu izplačevati delno plačilo za izgubljeni dohodek v znesku 734,15 EUR na mesec. Zoper tako odločitev je tožena stranka vložila ugovor, ki pa ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom št. V Ps 1218/2015 z dne 19. 11. 2015 zavrnilo.

6. Tožena stranka je vložila tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 7. 7. 2015, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 1. 4. 2015. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožničin zahtevek za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek. Tožnica je skupaj s tožbo, vloženo zoper dokončno odločbo tožene stranke zahtevala tudi izdajo začasne odredbe, s katero bi sodišče toženi stranki naložilo začasno plačilo dajatev. Pri presoji sporne zadeve je torej potrebno izhajati iz določbo 2. alineje 70. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in pa 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami).

7. Za odločitev v zadevi je torej odločilen odgovor na vprašanje, ali je terjatev verjetno izkazana. Tožnica namreč uveljavlja priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek, kot je urejen v prvem odstavku 83. člena ZSDP-1. Do delnega plačila za izgubljeni dohodek je namreč upravičen eden od staršev, kadar zapusti trg dela ali začne delati krajši delovni čas od polnega zaradi nege in varstva otroka iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1. 8. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, kot je razvidna iz izpodbijanega sklepa in sicer, da je terjatev verjetno izkazana.

9. Pritožbeno sodišče je že v sklepu opr. št. Psp 562/2015 z dne 21. 10. 2015 (točka 10) pojasnilo, da vprašanje ali so izpolnjeni pogoji po četrtem odstavku 83. člena ZSDP-1 niti ni bilo odločilno pri odločanju drugostopenjskega organa z dne 7. 7. 2015. Drugostopenjski organ je namreč pritožbo tožnice zavrnil ob razlogovanju, da glede na mnenje zdravniške komisije II. stopnje, ne gre za otroka iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1 in da zato tožnica ni upravičena do delnega plačila za izgubljeni dohodek. S sklepom je bilo sodišču prve stopnje naloženo, da ugotovi, ali obstaja verjetnost terjatve glede vprašanja, ali je izpolnjen drugi pogoj, določen v 83. členu ZSDP-1, torej ali je tožnica zapustila trg dela zaradi nege in varstva otroka iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1. Sodišče prve stopnje je vpogledalo v mnenje zdravniške komisije prve stopnje z dne 25. 3. 2015 in mnenje zdravniške komisije II. stopnje z dne 13. 5. 2015, ki ju tudi podrobno povzema v sklepu z dne 2. 11. 2015, zato jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. ZSDP-1 v tretjem odstavku 79. člena določa primere, kdaj se šteje, da gre za otroka s težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju. Gre za primere, ko se otrok lahko usposobi le za sodelovanje pri aktivnostih; potrebuje stalno nego, varstvo, pomoč in vodenje; je omejen v gibanju, prisotne so težke dodatne motnje, bolezni in obolenja; razumevanje in upoštevanje navodil je hudo omejeno; orientacijski rezultat na testu inteligentnosti je pod 20 IQ (mentalna starost do dveh let) ali težko ali funkcionalno težko gibalno ovirane otroke (otrok ima malo uporabnih gibov, samostojno gibanje ni možno); v celoti je odvisen od tuje pomoči; otrok je lahko težko moten v komunikaciji, sporazumeva se s pomočjo neverbalne komunikacije oziroma nadomestne komunikacije, ali otroke z določenimi boleznimi iz seznama hudih bolezni, ki ga določi minister na predlog Pediatrične klinike, ki potrebujejo posebno nego in varstvo. Navedeni predpis torej odkazuje na uporabo Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (Pravilnik; Ur. l. RS, št. 89/2014 in naslednji). Zdravniška komisija druge stopnje v mnenju navaja, da gre pri tožničinem otroku za težke kronične bolezni in stanja in sicer po 5. točki priloge 1 (kromosomopatija s posledično, vsaj zmerno motnjo v duševnem ali gibalnem razvoju oz. funkcionalno gibalno oviranostjo, za stanje kot je opredeljeno v 26. točki, kjer so omenjene hujše distrofije in pa celiakija ter po 27. točki, ki govori o vrojenih motnjah presnove, ki zahtevajo ustrezno dieto, s katero se prepreči hudo stalno prizadetost oziroma je ta že nastala ter endokrinopatije, katerih zdravljenje zahteva ustrezno dieto in spremembo življenjskega stila za preprečitev posledic osnovne motnje. Tudi iz izvida, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje z dne 14. 2. 2015 in psihološkega poročila z dne 21. 10. 2014 izhaja, da ima tožničina hčerka, ki je bila tedaj stara 4 leta gastrostomo in da zaostaja tako v duševnem in govornem ter gibalnem razvoju. Vse to pa po stališču pritožbenega sodišča izkazuje verjetnost, da gre za otroka, kot je le-ta opredeljen v tretjem odstavku 79. člena ZSDP-1 in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. V pritožbi tožena stranka namreč drugače kot pa sodišče prve stopnje tolmači mnenja obeh zdravstvenih komisij. Kot pa je bilo že pojasnjeno, za izdajo začasne odredbe zadostuje zgolj verjetnost. Ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, pa bo predmet rednega postopka pred sodiščem prve stopnje. Osnovni namen začasne odredbe je, da se omogoča hitro vmesno odločitev sodišča. Ta odločitev ni odločitev, ki bi temeljila na ugotavljanju materialne resnice, temveč temelji predvsem na hitrosti. Predlagati jo je mogoče na podlagi verjetnosti, pri čemer pa ne vpliva na izid končne odločitve in je tudi v ničemer ne prejudicira(1).

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi tožena stranka v primeru izvršitve utrpela znatno in nepopravljivo škodo. Tožena stranka namreč odloča o priznanju pravic iz javnih sredstev, kar pomeni, da tudi morebitna nezmožnost vračila (če tožnica v sporu ne uspe), ne more pomeniti, da bi tožena stranka utrpela znatno in nepopravljivo škodo.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi druge točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

(1) Glej Zakon o delovnih in socialnih sodiščih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 308.