Jedro

Ob subjektivnem pogoju je podana tudi identiteta tožbenega zahtevka, saj v kazenskem postopku priznani premoženjskopravni zahtevek predstavlja tisto protipravno pridobljeno premoženjsko korist, ki jo je drugi toženec pridobil zaradi neizpolnitve istih pogodb, glede katerih tožeča stranka tudi v pravdnem postopku terja vračilo istega dolga.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede drugega toženca razveljavi do zneska 34.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in tožba v tem obsegu zavrže, glede obveznosti povrnitve pravdnih stroškov pa se odločitev spremeni tako, da je drugi toženec dolžan tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 44.023,87 SIT, v 15 dneh pod izvršbo. V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna drugi toženi stranki povrniti 92.310,93 SIT pritožbenih stroškov v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 4,454.548,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.8.1995 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 172.551,50 SIT, vse v 15 dneh pod izvršbo. Zoper prvotoženo stranko je sodba postala pravnomočna, ker glede njene prisojene obveznosti pritožba ni bila vložena.

Proti navedeni sodbi se je pritožila druga tožena stranka osebno in po svoji pooblaščenki. S pritožbo, ki jo je vložila pooblaščenka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga razveljavitev sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa prekinitev postopka do pravnomočne rešitve kazenske zadeve I K 43/96. V obrazložitvi navaja, da so vse zadeve, ki so predmet tega postopka, bile obravnavane v kazenskem postopku in zajete v sodbi, ki pa v pismeni obliki še ni izšla, bila pa je razglašena na glavni obravnavi dne 30.5.1997. Tam je zajeta tudi predmetna terjatev, zato ni pogojev, da se razsoja tudi v tem civilnem postopku. Sodišče naj tožbeni zahtevek zavrne in toženi stranki prizna vse stroške postopka. Če je o zahtevku odločeno v kazenski sodbi, gre za razsojeno zadevo in je potrebno tožbeni zahtevek zavreči. Druga tožena stranka pa v svoji pritožbi dobesedno navaja, da je v večini primerov podpisana ga. O. O., ki se na tistih, na katerih je podpisana, tretira kot izvajalka del. Da se argumentirati ter tudi povrniti v skladu z zakonom o obligacijskih razmerjih, saj je do njega neporavnih obveznosti cca 93 dolžnikov, kar pa presega kompleten dolg do vseh njegovih upnikov.

Pritožba je delno utemeljena.

Zaradi pritožbenih trditev, da je o obravnavanem tožbenem zahtevku že bilo odločeno s kazensko sodbo opr. št. I K 43/96, razglašeno na glavni obravnavi dne 30.5.1997, torej po izdaji sedaj obravnavane sodbe, je pritožbeno sodišče pri sodišču prve stopnje opravilo poizvedbe o obstoju pravnomočne kazenske sodbe. Ugotovilo je, da je s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I K 43/96 z dne 30.5.1997, ki je od 11.11.1997 dalje že pravnomočna, obdolženemu D. U. (sedaj drugotoženi stranki) bila naložena obveznost, da oškodovancem plača njihove premoženjskopravne zahtevke. Med oškodovanci je tudi sedanji tožnik J. K., ki je uspel s svojim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 34.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, s presežkom pa je bil, tako kot ostali oškodovanci, napoten na pravdo.

To dejstvo je razvidno iz overjene fotokopije zgoraj citirane sodbe, ki jo je poslal kazenski oddelek prvostopnega sodišča ter se nahaja v prilogi spisa. Nobenega dvoma ni, da je ob subjektivnem pogoju podana tudi identiteta tožbenega zahtevka, saj priznani premoženjskopravni zahtevek predstavlja tisto protipravno pridobljeno premoženjsko korist, ki jo je drugi toženec pridobil zaradi neizpolnitve istih pogodb (št. 233/94 z dne 17.9.1994, št. 234/94 z dne 21.9.1994 in št. 232/94 z dne 24.9.1994, brez upoštevanja poznejših aneksov), glede katerih tožeča stranka tudi v pravdnem postopku terja vračilo (istega) dolga. Ker je s prisojenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 34.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila že v kazenskem postopku bilo pravnomočno odločeno o delu zahtevka, o katerem teče tudi predmetna pravda, pritožba upravičeno uveljavlja pritožbeni razlog absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 11. točke 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ št. 4/77 - Ur. l. RS št. 55/92). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in napadeno sodbo glede drugega toženca razveljavilo v obsegu, v katerem je bilo o zahtevku že odločeno s pravnomočno kazensko sodbo ter v tem obsegu tožbo zavrglo (2. odst. 369. člena ZPP).

V ostalem delu glede glavne stvari pa pritožba ni utemeljena.

Pravilen je tako materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da gre za klasične posojilne pogodbe, kot tudi zaključek, da je drugi toženec glede na vsebino 8. člena pogodb za plačilo obveznosti iz pogodb v zavezi kot porok na podlagi 1004. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Sicer pa pritožba dejanskega stanja ne izpodbija, razen z nedoločenimi oziroma nerazumljivimi navedbami o tem, da naj bi se tajnica O. O. tretirala kot izvajalka del, ker je v večini primerov tudi podpisana. Glede teh navedb, ki tudi v pritožbenem postopku niso nič bolj razumljive kot v postopku na prvi stopnji, je že sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da druga tožena stranka ni jasno in nedvoumno navedla, katera relevantna dejstva je sploh poskušala dokazati, ko je predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem te priče. V preostalem delu tako niso podani pritožbeni razlogi, iz katerih se sodba sicer lahko izpodbija, zato je sodišče druge stopnje v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu (nad zneskom 34.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, pri čemer tožeči stranki v celoti gredo tudi zakonite zamudne obresti, saj kazensko sodišče o njih ni odločalo) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

V skladu z 2. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje v tem primeru, ko je zaradi pritožbe sodbo delno razveljavilo in tožbo v razveljavljenem delu zavrglo, v ostalem delu pa sodbo potrdilo, moralo odločiti o stroških vsega postopka, kolikor seveda zadevajo drugega toženca. Ker je ugotovilo, da je drugi toženec s pritožbo uspel s 63,27 %, je odločitev o stroških pravdnega postopka moralo ustrezno spremeniti. Od s strani drugega toženca priglašenih stroškov na prvi stopnji, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 30.590,00 SIT, mu glede na uspeh v pravdi gredo stroški v znesku 19.354,29 SIT. Uspeh tožeče stranke v razmerju do drugega toženca pa znaša 36,73 %, kar glede na že odmerjene stroške v znesku 172.551,50 SIT pomeni, da je tožnik uspel s stroški v znesku 63.378,16 SIT. Po pobotu tako ugotovljenih zneskov pravdnih stroškov je sodišče druge stopnje ugotovilo, da obveznost drugega toženca, da tožniku povrne pravdne stroške, znaša 44.023,87 SIT. Do take višine je torej drugi toženec v zavezi s prvim tožencem, da tožniku nerazdelno povrneta pravdne stoške, pri čemer pravnomočna obveznost prvega toženca glede povrnitve pravdnih stroškov znaša 172.551,50 SIT. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov drugemu tožencu ima ravno tako podlago v 2. odst. 166. člena ZPP. Glede na uspeh, ki je ga je dosegel drugi toženec, mu je tožnik dolžan povrniti pritožbene stroške v znesku 92.310,93 SIT (to je 63,27 % od 145.900,00 SIT odmerjenih pritožbenih stroškov). Teh stroškov, ki gredo le drugemu tožencu, pa sodišče druge stopnje ni upoštevalo pri pobotu siceršnje obveznosti plačila pravdnih stroškov, saj sta glede tiste obveznosti v nerazdelni zavezi obe toženi stranki skupaj. Vsi stroški so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah (ZST), njihova specifikacija pa je razvidna iz stroškovnikov, ki so v spisu.