Jedro

Toženka bi se morala, glede na trditve tožnika opredeliti tudi do drugega zakonskega dejanskega stanu, da se kulturno varstveno soglasje za raziskavo in odstranitev dediščine izda, če objekt ogroža varnost ljudi in premoženja, pa je le pavšalno navedla, da obravnavni objekt v ničemer ne ogroža varnosti ljudi in premoženja. Do zatrjevane nevarnosti, ki bi lahko ogrozila varnost ljudi in premoženja, se ni opredelil niti konzervatorski svetnik za gradbeno stroko B. B. v poročilu o ogledu gospodarskega poslopja pri hiši A., ki ga je toženka skladno s 13. točko prvega odstavka 84. člena ZVKD-1 postavila, ker sama ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem s področja gradbene stroke.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 62242-31/2019/10 z dne 7. 2. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil izdajo kulturnovarstvenega soglasja za raziskavo in odstranitev enote dediščine Zasip - gospodarsko poslopje pri hiši A. na parc. št. ... k.o. ... Iz njene obrazložitve izhaja, da v predmetni zadevi niso bili izpolnjeni pogoji, določeni v prvi alineji drugega odstavka 31. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1). Organ je namreč po izvedenem dokaznem postopku ugotovil, da je sporni objekt v obstoječem stanju konstrukcijsko stabilen, brez statičnih razpok večjega obsega ali diferenčnega posedanja, zlasti pa ni nevaren za ljudi in premoženje in da njegove poškodbe niso takšnega obsega, da jih ne bi bilo mogoče obnoviti z običajnimi metodami gradbene sanacije.

2. Tožnik v tožbi navaja, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Čeprav je sicer toženka v obrazložitvi citirala vsebino strokovnega mnenja, ki ga je sama predložila v postopku, pa ni v ničemer pojasnila, kaj jo je vodilo v zaključek, da je obravnavan objekt konstrukcijsko stabilen, s čimer naj ne bi bili izpolnjeni pogoji iz 31. člena ZVKD-1; pojma oziroma pravnega standarda „običajnih sredstev“ ni v obrazložitvi z ničemer napolnila. Golo citiranje zaključkov konzervatorskega svetnika ZVKD v obrazložitvi (in sledenje njim) pa priča, da toženka niti ni opravila vestne presoje vsakega posameznega dokaza posebej. Vsebinsko prazna je tudi ugotovitev toženke, da sporni objekt v ničemer ne ogroža varnosti ljudi in premoženja. Razlikovanje stališč med strokovnimi mnenji, ki sta jih predložili stranki, bi moralo s strani toženke narekovati imenovanje izvedenca gradbene stroke po uradni dolžnosti; upoštevaje okoliščino, da toženka sama niti ne razpolaga z ustreznim znanjem gradbene stroke. Nadalje navaja še, da je toženka v zvezi z izgradnjo spornega objekta napačno ugotovila dejansko stanje, uveljavlja pa tudi kršitev svojih ustavnih pravic, kar podrobneje pojasnjuje. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja razloge, kateri so vsebovani že v izpodbijani odločbi, dodatno pa navaja, da do kršitve (ustavnih) pravic tožnika v predmetnem postopku ni prišlo, kar podrobneje obrazlaga. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba je utemeljena.

5. Predmet upravnega spora je odločba o zavrnitvi kulturnovarstvenega soglasja za raziskavo in odstranitev enote dediščine Zasip - gospodarsko poslopje pri hiši A., na parc. št. ... k.o. ..., ker niso izpolnjeni pogoji določeni v prvi alineji drugega odstavka 31. člena ZVKD-1. 6. Po določbi prve alineje drugega odstavka 31. člena ZVKD-1 se kulturnovarstveno soglasje za raziskavo in odstranitev dediščine izda v primerih dveh zakonskih dejanskih stanj, v primeru, če se ugotovi dotrajanost ali poškodovanost spomenika ali dediščine, ki je ni mogoče odpraviti z običajnimi sredstvi in v primeru, če spomenik ali dediščina ogroža varnost ljudi in premoženja. V obravnavanem primeru je tožnik podal vlogo za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za raziskavo in odstranitev dediščine, v kateri pa ni zatrjeval dotrajanosti in poškodovanosti objekta do te mere, da bi iz nje izhajala dotrajanost ali poškodovanost spomenika, ki ga ni mogoče odpraviti z običajnimi sredstvi ali da ta ogroža varnost ljudi in premoženja, zato ga je toženka pozvala, da vlogo dopolni s strokovnim mnenjem zapriseženega izvedenca za gradbeno stroko ali odločbo pristojnega gradbenega inšpektorja, iz katere je razvidno, da gre za objekt nevarne gradnje po gradbenem zakonu in s fotografijami poškodb objekta.

7. Tožnik je vlogo dopolnil s strokovnim mnenjem o stanju gospodarskega poslopja (stavba št. ... k.o. ...) ter potrebni rekonstrukciji za doseganje njegove varnosti in predpisane potresne odpornosti, ki ga je izdelal Zavod za sanacije in rekonstrukcije objektov. Navedeno strokovno mnenje bi toženka morala upoštevati kot trditveno in dokazno podlago vloge za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za raziskavo in odstranitev dediščine, vendar je glede na obrazložitev izpodbijane odločbe ni presodila v celoti, v okviru zatrjevanja, da objekt ogroža varnost ljudi in premoženja. Iz strokovnega mnenja na str. 11, točka 3.1. Ocena potresne odpornosti objekta izhaja, da se trapezna vešala strešne konstrukcije opirajo na opečne slope, tako da se praktično celotna obtežba strehe prenaša nanje. Strižna odpornost slopov je skladno z njihovim prečnim presekom relativno nizka, kar pomeni, da bi že v primeru šibkejšega potresa lahko prišlo do prestriga in kot posledica tega, do porušitve celotne strehe. Toženka bi se, glede na navedene trditve morala opredeliti tudi do drugega zakonskega dejanskega stanu, da se kulturno varstveno soglasje za raziskavo in odstranitev dediščine izda, če objekt ogroža varnost ljudi in premoženja, pa je le pavšalno navedla, da obravnavni objekt v ničemer ne ogroža varnosti ljudi in premoženja. Do zatrjevane nevarnosti, ki bi lahko ogrozila varnost ljudi in premoženja, se ni opredelil niti konzervatorski svetnik za gradbeno stroko B. B. v poročilu o ogledu gospodarskega poslopja pri hiši A., ki ga je toženka skladno s 13. točko prvega odstavka 84. člena ZVKD-1 postavila, ker sama ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem s področja gradbene stroke.

8. V zvezi z ugovori tožnika, da bi morala toženka angažirati izvedenca gradbene stroke, ker sta se strokovni mnenji tožnika in toženke izrazito razlikovala, pa sodišče na splošni ravni soglaša s tožnikom, da bi ob razlikovanju strokovnih stališč toženka morala tako ravnati, vendar pa se je v obravnavanem primeru izvedenec, ki ga je angažiral tožnik, osredotočil na nameravano spremembo namembnosti in ne na vprašanje, ali je dotrajanost ali poškodovanost spomenika ali dediščine taka, da je ni mogoče odpraviti z običajnimi sredstvi. V primeru zahteve za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za raziskavo in odstranitev dediščine je dokazno breme, da je objekt v stanju, kot izhaja iz prve alineje drugega odstavka 31. člena ZVKD-1 na vlagatelju zahteve, ta mora trditi in dokazovati, da njegove dotrajanosti ni mogoče odpraviti z običajnimi sredstvi. Ker pa tožnik ni navajal in dokazoval nemožnosti uporabe običajnih sredstev za sanacijo objekta, ne more očitati toženki, da je splošno navedla, da bi odpravo dotrajanosti in poškodb objekta odpravile običajne metode gradbene sanacije ali običajna sredstva in znane metode gradbene sanacije, pri čemer je v zaključku poročila razvidno katere so in bi jim tožnik lahko argumentirano ugovarjal, ko je bil pozvan k izjavi z dopisom z dne 11. 12. 2019. 9. Glede na navedeno je toženka kršila določbe postopka, saj ni navedla razlogov za zavrnitev zahtevka tožnika, ki je bil utemeljevan na obeh podlagah iz prve alineje drugega odstavka 31. člena ZVKD-1 (214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP) ter se posledično izpodbijane odločbe ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Kršitev pravil postopka je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče glavne obravnave ni opravilo, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

10. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.