Jedro

Po 2. členu Uredbe o nadomestilu plače in povračilih stroškov med opravljanjem nalog zaščite, reševanja in pomoči pripadnikom civilne zaščite, ki prejemajo nadomestilo za primer brezposelnost, ta denarna dajatev pripada tudi med opravljanjem nalog zaščite, reševanja in pomoči. V konkretnem primeru ne gre za poklicno opravljanje teh nalog, in prejemek po delovršni pogodbi med tožnikom in občino ne predstavlja dohodka iz naslova dela, temveč gre v skladu z namenom obeh pogodbenih strank izključno za povračilo stroškov prevoza. Zato v predmetni zadevi ni mogoče uporabiti določbe devete alineje prvega odstavka 65. člena ZUDT (po kateri pravica do denarne nadomestila za brezposelnost uživalcu preneha s prvim dnem v mesecu, v katerem je opustil obveznost sprotnega obveščanja zavoda o podlagi za izplačilo dodatnega dohodka, opravljenem delu, dogovorjenem plačilu in roku plačila za opravljeno delo). Tožnik nosilca zavarovanja o prejetem znesku iz naslova povračila potnih stroškov ni bil dolžan obvestiti. Zato sta izpodbijana posamična upravna akta o prenehanju pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost nezakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: „Odločbi št. ... z dne 15. 11. 2011 in št. ... z dne 7. 9. 2011 se odpravita.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe št. ... z dne 15. 11. 2011. V ponovljenem sojenju je ponovno presodilo, da je izpodbijani drugostopenjski upravni akt o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo z dne 7. 9. 2011, po kateri tožniku preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo z dnem 31. 3. 2011, pravilen in zakonit. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom na spremembo v smeri ugoditve zahtevku.

Poudarja, da med njim in Občino A. sploh ni sporno, da je v času uživanja pravice do nadomestila za brezposelnost po pogodbi o delu prejel le povračilo stroškov. Zakaj se je Občina A. za povračilo stroškov odločila na podlagi pogodbe, ki je neresnično poimenovana podjemna, bi moralo ugotoviti sodišče. Neizpodbitno dejstvo je, da se Občina A. in pritožnik strinjata, da je šlo za povračilo stroškov, ki so mu nastali pri opravljanju nalog poveljnika civilne zaščite. Dojemanje povračila stroškov, ki so mu nastali med opravljanjem civilne zaščite kot dohodek je izkrivljeno, pri čemer sodišče v obrazložitvi celo neresnično zapiše, da od 2006 dalje več ni bil zaposlen v občinski upravi, in da naj mu zato občina ne bi mogla izplačati stroškov. Poudarja, da nikoli ni bil zaposlen v občinski upravi, temveč pri edinem delodajalcu B. d.d., na način izplačila potnih stroškov v zvezi z opravljanjem nalog civilne zaščite pa ni mogel vplivati. Napačno poimenovanje podlage za izplačilo stroškov ima popolnoma nesorazmerno posledico, in sicer izgubo pravice do nadomestila za brezposelnost. Ker gre za popolnoma izkrivljeno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, pritožbenemu sodišču predlaga, da odloči v njegovo korist. Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju sicer izvedlo dokaze v skladu z napotili pritožbenega sodišča iz sklepa Psp 9/2014 z dne 20. 3. 2014, vendar je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava zmotno presodilo, da sta izpodbijana posamična upravna akta, citirana v izreku te sodbe o prenehanju pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost z 31. 3. 2011, pravilna in zakonita ter posledično tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je že v sklepu z dne 20. 3. 2014 zavzelo povsem jasno stališče, da je za presojo zakonitosti izpodbijanih odločb, odločilna dejanska narava prejemka po podjemni pogodbi, sklenjeni med tožnikom in Občino A. dne 13. 4. 2011. Iz pogodbe, poimenovane sicer pogodba o delu med naročnikom Občino A. in tožnikom, med drugim izhaja, da bo tožnik za občino opravljal posel vodenja štaba civilne zaščite Občine A., da je pogodba sklenjena za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011, in da se občina zavezuje tožniku izplačati enkratni letni neto znesek v višini 626,00 EUR na njegov žiro račun. Gre za pogodbo civilnega prava, ki jo je zaradi njene sporne narave oziroma dejanskega skupnega namena pogodbenih strank, potrebno ustrezno razlagati.

Glede na 1. odstavek 82. člena Obligacijskega Zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju OZ) je pogodbe civilnega prava načeloma sicer potrebno razlagati tako, kot glasijo. Vendar pa se v skladu z 2. odstavkom 82. člena OZ pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Torej je kljub poimenovanju pogodbe v obravnavanem primeru kot delovršne oz. pogodbe o delu, potrebno šteti, da je z njo dejansko dogovorjeno le povračilo stroškov prevoza v zvezi z vodenjem štaba civilne zaščite za leto 2011 v enkratnem znesku 626,00 EUR neto in ne pridobivanje dodatnega dohodka - plačila opravljenega dela.

Iz tožnikove izpovedi na glavni obravnavi 20. 6. 2014, ki je korektno povzeta tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe in iz dopisa Občine A. z dne 26. 9. 2011 (priloga A8 sodnega spisa) namreč določno izhaja, da je bil skupni namen obeh pogodbenih strank pri sklenitvi delovršne pogodbe dne 13. 4. 2011, povračilo potnih stroškov iz naslova kilometrine za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 v enkratnem znesku 626,00 EUR neto. Ob pravilni uporabi drugega odstavka 82. člena citiranega OZ, bi torej že sodišče prve stopnje glede na namen obeh pogodbenih strank moralo zaključiti, da v obravnavani zadevi ne gre za dohodek iz naslova plačila za opravljanje naloge poveljnika civilne zaščite, temveč izključno za povračilo stroškov s tem v zvezi, in sicer v povprečju 52,16 EUR neto mesečno. To pa je edino bistveno za presojo pravilnosti in zakonitosti upravnih aktov.

Pri pritožbenem reševanju obravnavane zadeve, ko gre po izpodbijanih posamičnih upravnih aktih za spor zaradi prenehanja pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost, je sicer dejansko potrebno izhajati iz devete alinee 1. odstavka 65. člena Zakona o urejanju trga dela (Uradni list RS, št. 80/2010; v nadaljevanju: ZUTD), saj sta na tem pravnem temelju izdani upravni odločbi v predsodnem postopku. Po cit. določbi ZUTD pravica uživalcu navedene denarne dajatve preneha s prvim dnem v mesecu, v katerem je opustil obveznost sprotnega obveščanja zavoda o podlagi za izplačilo dodatnega dohodka, opravljenem delu, dogovorjenem plačilu in roku plačila za opravljeno delo. Takšna ureditev je sicer logična, saj si na temelju 54. člena ZUTD osebe v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji z obveznim zavarovanjem za primer brezposelnosti zagotovijo pravico do denarnega nadomestila ob nastanku zavarovanega primera. Torej si ob nastanku zavarovanega primera zaradi izpada dohodka iz naslova dela zagotavljajo denarni prejemek iz obveznega zavarovanja za brezposelnost. Sankcija za izgubo pravice do denarnega nadomestila zaradi neobveščanja nosilca zavarovanja o prejemanju dodatnega dohodka za opravljeno delo med uživanjem denarnega nadomestila, je zelo stroga. Je pa še vedno v skladu z namenom zakona, da je pravica do denarnega nadomestila zagotovljena le tistim, ki v času odprte brezposelnosti nimajo drugih dohodkov za preživljanje. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za takšen primer.

Po 2. členu Uredbe o nadomestilu plače in povračilih stroškov med opravljanjem nalog zaščite, reševanja in pomoči (Ur. l. RS, št. 48/1999 s poznejšimi sprtemembami; v nadaljevanju: Uredba) pripadnikom civilne zaščite, ki prejemajo nadomestilo za primer brezposelnost, ta denarna dajatev pripada tudi med opravljanjem nalog zaščite, reševanja in pomoči. Glede na to, da v konkretnem primeru ne gre za poklicno opravljanje teh nalog, in prejemek po delovršni pogodbi med tožnikom in Občino A., ne predstavlja dohodka iz naslova dela, temveč gre v skladu z namenom obeh pogodbenih strank, izključno za povračilo stroškov prevoza s tem v zvezi, v predmetni zadevi sploh ni podan dejanski stan iz devete alineje prvega odstavka 65. člena ZUDT. Torej tožnik nosilca zavarovanja o prejetih 626,00 EUR iz naslova povračila potnih stroškov za leto 2011, kar znese 52,16 EUR povprečno na mesec, sploh ni bil dolžan obvestiti.

Ker v okoliščinah konkretnega primera ob pravilni razlagi podjemne pogodbe po 2. odstavku 82. člena OZ, sploh ni uporabljiva deveta alinea 1. odstavka 65. člena ZUDT, izpodbijana posamična upravna akta o prenehanju pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost z 31. 3. 2011 nista pravilna, niti zakonita. Pritožbi tožnika je bilo zato potrebno ugoditi in zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 358. člena v zvezi s 1. odstavkom 351. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 in 45/2008, v nadaljevanju ZPP) spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe. V skladu z drugim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) je bilo namreč potrebno odločbi tožene stranke o prenehanju pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost, kot nezakoniti odpraviti.