Jedro

Ni nična najemna pogodba, s katero je najemnik vzel v najem poslovne prostore zaradi opravljanja dovoljene poslovne dejavnosti, za katero je imel obrtno dovoljenje, čeprav ni imel še dodatne odločbe o opravljanju dejavnosti v dislociranih prostorih v drugi občini.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je tožencu naložilo plačilo zneska 2,825.149,00 SIT tožeči stranki. Navedeni znesek predstavlja neplačano najemnino oz. poravnavo stroškov zaradi uporabe poslovnih prostorov tožeče stranke. Toženčev tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zaradi plačila odškodnine, ker naj bi tožeča stranka tožencu onemogočila obratovanje in poslovanje, pa je prvostopno sodišče zavrnilo, ker je zaključilo, da toženec ni imel ustrezno registrirane dejavnosti in je zato svojo dejavnost v prostorih tožeče stranke opravljal nezakonito, zaradi česar je najemna pogodba med strankama nična.

Zaprtje lokala zato ni bilo nedopustno dejanje, tako da manjka osnovni element odškodninske odgovornosti tožeče stranke.

Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 353/I ZPP. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku, ker ni vabilo toženca na zaslišanje kot stranko, medtem ko je tožečo stranko zaslišalo. Sodišče je tudi napačno uporabilo določbe člena 279 ZOR, ker je od zneska 1,291.701,00 SIT, ki vključuje tudi obresti, priznalo zamudne obresti od 25.7.1992 dalje, čeprav je mogoče procesne obresti prisoditi šele od dneva vložitve tožbe dalje. Prvostopno sodišče je napačno ugotovilo ničnost najemne pogodbe, saj ta pogodba ni bila sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi. Prvostopno sodišče predpisa, ki bi prepovedoval sklepanje najemnih pogodb, ni navedlo. Toženec pa je sicer bil registriran za opravljanje dejavnosti zabavni park, vprašljivo pa je, ali je potreboval tudi dovoljenje Občine J. Vsekakor toženec ni opravljal nobene nedovoljene dejavnosti, Obrtni zakon pa tudi ne predvideva nobenih sankcij za nepridobitev dovoljenja za uporabo dislociranih prostorov.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so podani vsi pritožbeni razlogi,ki jih uveljavlja pritožba. Prvostopno sodišče je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po čl. 354/II tč. 7 ZPP, ker tožencu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Na glavno obravnavo dne 22.2.1993 toženec ni bil vabljen z vabilom za zaslišanje strank (člen 268/II ZPP), njegov pooblaščenec pa ga je na samem naroku opravičil. Kljub nepravilnemu vabljenju je na tej obravnavi prvostopno sodišče zaslišalo za tožečo stranko njenega zakonitega zastopnika B. P., predlog za zaslišanje toženca kot stranke pa je zavrnilo. Zaradi opisanega nezakonitega postopanja, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo (člen 369/I ZPP).

Prvostopno sodišče je pri prisoji obresti zmotno uporabilo materialno pravo. Ugotovljeno je bilo, da mora tožena stranka tožniku plačati znesek 2,825.149,00 SIT, kamor je vštet tudi znesek 1,291,701,00 SIT. Iz obračuna obresti z dne 25.7.1992 pa izhaja, da znesek 1,291.701,00 SIT delno vsebuje tudi kapitalizirane obresti.

Po členu 279/II ZOR je mogoče prisoditi zamudne obresti od neplačanih obresti samo od dneva vložitve tožbe. V novem postopku bo torej potrebno ugotoviti, kateri del glavnice predstavljajo kapitalizirane obresti, in zanj prisoditi zamudne obresti le od dneva vložitve tožbe dalje. Prvostopno sodišče pa bo moralo tudi proučiti očitek tožene stranke, da naj bi bila pri obračunu obresti upoštevana previsoka obrestna mera.

Utemeljene so tudi pritožbene trditve v zvezi z zavrnjenim nasprotnim zahtevkom. Zaključek prvostopnega sodišča, da toženi stranki ne pripada odškodnina, ker je najemna pogodba med pravdnima strankama nična, je zmoten. Med strankama sklenjena najemna pogodba ni namreč v nasprotju z nobenimi predpisi. Sklepanje najemnih pogodb je svobodno, zato je tožeča stranka lahko oddala v najem svoje poslovne prostore, toženec pa jih je smel vzeti v najem. Obrtni zakon (Ur. l. RS št. 35/88) sklepanja najemnih pogodb ne prepoveduje. Tudi namen sklenitve najemne pogodbe ni prepovedan: Toženec je prostore najel zaradi opravljanja svoje poslovne dejavnosti. Tudi ta dejavnost, ki je v najemni pogodbi navedena, t.j. "zabavni park - zabavne premikajoče naprave iz kraja v kraj...", ni prepovedana. Končno je tudi pravilna navedba v najemni pogodbi, da je toženec za to poslovno dejavnost registriran pri Občini V., saj je to razvidno iz dopisa Občina V. z dne 15.1.1993, ki ga je sodišče prejelo med postopkom, in obrtnega dovoljenja, predloženega v pritožbi. Nikakršne podlage torej ni za ugotovitev ničnosti najemne pogodbe. Vprašanje, ali bi toženec potreboval še posebno dovoljenje Občine J. za obratovanje izven sedeža obrti, je za obravnavano zadevo povsem nerelevantno, saj ta okoliščina na veljavnost najemne pogodbe ne more vplivati. Zaradi morebitnih nepravilnosti v zvezi s poslovanjem toženca bi lahko posredovale inšpekcijske službe, a glede na dopis z dne 3.8.1992 očitno niso, vsekakor pa to ni problem medsebojnega razmerja med pravdnima strankama. Zato bo torej potrebno ponovno presojati elemente morebitnega odškodninskega delikta tožeče stranke, torej nedopustnost ravnanja, nastanek škode, vzročno zvezo in odgovornost za povzročeno škodo. Glede na pravnomočni sklep o motenju posesti pa je še pripomniti, da se ni mogoče strinjati s prvostopnim sodiščem, češ da zaprtja lokala s strani tožeče stranke ni mogoče opredeliti kot nedopustno ravnanje. V kolikor bi namreč v motenjski pravdi, opr. št.P 296/91 sodišče ugotovilo, da dejanje tožeče stranke ni bilo nedopustno, ne bi bilo protipravnosti dejanja in dejanje ne bi pomenilo motenja posesti. V pravdni zadevi opr. št. P 296/91 pa je bilo pravnomočno ugotovljeno obratno.

Zaradi razveljavitve prvostopne sodbe je tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržana za novo končno odločbo (člen 166/III ZPP).