Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 1,998.872,00 SIT, od tega iz naslova nepremoženjske škode znesek 1,600.000,00 SIT. Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožniku odškodnino zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti zvišalo za 400.000,00 SIT, zaradi česar je toženo stranko obvezalo, da mu mora plačati celotno odškodnino v znesku 2,398.872,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti zavrnilnemu delu izpodbijane sodbe vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je prestajal tožnik, so zanesljiva podlaga za odmero odškodnine iz tega naslova v zahtevanem znesku 1,600.000,00 SIT, za prestani strah pa v znesku 500.000,00 SIT. Pri tem tožnik v reviziji podrobno opisuje poškodbe, ki jih je utrpel, nevšečnosti in bolečine, ki jih je zaradi njih prestajal ter strah, ki ga je prestajal ob dogodku, posebej pa strah zaradi zaskrbljenosti ob zdravljenju. Meni, da intenziteta bolečin in nevšečnosti ter dolgotrajnost strahu pogojujeta bistveno višjo odškodnino, kar bi bilo tudi sicer v skladu s sodno prakso.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Izvedensko mnenje primarija dr. A.D. je v izpodbijani sodbi ocenjeno kot odločilni del dejanskih ugotovitev o obsegu in naravi tožnikovih poškodb. Tudi revizija izhaja predvsem iz teh ugotovitev. Vendar pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje ne opravičuje višje odškodnine iz teh naslovov od dosojene. Izpodbijana sodba je izvedensko mnenje presodila v povezavi z dejanskimi ugotovitvami, ki slede iz same tožnikove izpovedi ter določbo 200. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih) uporabila tudi ob upoštevanju okvirov, ki jih je za take vrste škod začrtala sodna praksa. Uporaba navedene zakonske določbe o denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo namreč narekuje tudi primerjavo s škodami približno enakega obsega in odškodninami zanje. Ob taki razlagi ni mogoče mimo dejanskih ugotovitev, ki ob presoji izvedenskega mnenja tožnikove škode ne uvrščajo med hujše vrste. Trajanje hudega bolečinskega obdobja zajema čas neposredno po poškodbi in kasnejši operaciji. Kasneje so bolečine prešle v zmerne ter občasne, ki so po pol leta prenehale. Kljub nošenju mavca ter operaciji in s tem zvezanimi nevšečnostmi bi višja odškodnina iz tega naslova od dosojenih 800.000,00 SIT ne bila v skladu niti z namenom satisfakcije iz določbe drugega odstavka 200. člena ZOR, niti z višino odškodnin, dosojenih v podobnih primerih.

Vse opisano obvelja tudi za odškodnino za prestani strah. Intenzivni strah ob padcu je bil kratkotrajen, kasnejši strah zaradi izida zdravljenja pa že objektivno - poškodba rame ni prizadela vitalnih organov - ni mogel biti zelo intenziven. Odškodnine iz tega naslova v znesku 200.000,00 SIT zato ni mogoče zviševati.

Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevane nepravilne uporabe materialnega prava, niti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).