Jedro

Stiki pod nadzorom so izjema od pravila, da ima drugi starš, ki mu otroka nista dodeljena, pravico do stikov brez nadzora tretje osebe. Izjeme pa je potrebno razlagati restriktivno. Zakon kot edini kriterij izpostavlja korist otroka in le-to vidi v prepovedi psihične obremenitve ali ogrožanju telesnega ali duševnega razvoja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagateljev predlog za spremembo stikov tako, da od pravnomočnosti odločitve sodišča potekajo: prvih dvanajst mesecev vsako drugo soboto od 9.00 zjutraj do 20.00 ure zvečer, v času poletnih počitnic pa od sobote od 9.00 ure zjutraj do nedelje do 20.00 ure zvečer vsak drugi vikend, v primeru pa da stiki tako ne bodo mogli potekati oziroma da odpadejo, pa se ti nadomestijo s prvo naslednjo soboto; po preteku dvanajstih mesecev pa stiki potekajo vsak drugi vikend in sicer od sobote od 9.00 ure zjutraj do nedelje do 17.00 ure popoldan, v času poletnih počitnic pa vsak drugi vikend od petka od 16.00 ure popoldne do nedelje 20.00 ure zvečer.

Sodišče je določilo stike pod II tako, da potekajo vsako drugo sredo od 14.00 do 15.00 ure, v primeru strinjanja katerega od otrok pa do 15.30 ali 16.00 ure v prostorih CSD V. pod nadzorom njihovega strokovnjaka, s tem da strinjanje samo enega od otrok ni razlog, da se podaljša tudi stik med očetom in drugim otrokom. Sodišče je nato še določilo kako bodo potekali stiki v kolikor na te dneve iz opravičljivih razlogov ne bi bili izvedeni. Pod III pa je odločilo, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka.

S tem sklepom je sodišče prve stopnje spremenilo do tedaj določene stike in sicer tako, da je ponovno določilo stike pod nadzorom CSD V., vendar pa je čas stikov skrajšalo. Iz sodne poravnave, ki je bila sklenjena pred Okrožnim sodiščem v Celju pod št. N 260/2010 9. 11. 2011 izhaja, da so bili določeni stiki pod nadzorom vsak drugi petek od 15.00 do 18.00 ure ali od 14.00 do 17.00 ure glede na delovni čas nasprotnega udeleženca ali vsako drugo nedeljo od 14.00 do 17.00 ure pod nadzorom osebe, ki jo bo določil CSD V. V kolikor pa bi bili stiki izven Velenja, pa se smejo podaljšati zaradi časa izgubljenega za vožnjo za eno uro. S sedaj izpodbijanim sklepom pa je sodišče tako določene stike bistveno skrajšalo.

Predlagatelj se je zoper sklep pravočasno pritožil. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču očita predvsem nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in napačne zaključke, saj na podlagi izvedenega postopka sodišče ni imelo nobenih razlogov, da bi odločilo, da potekajo stiki pod nadzorom centra za socialno delo. Ti stiki so se začeli izvajati 5. 5. 2010 in so potekali vse do 4. 1. 2012, ko naslednjega stika 18. 1. 2012 ni bilo, kar je sovpadalo z vloženim predlogom za spremembo stikov. CSD V., ki je spremljal te stike, je že v avgustu 2011 na internem timu za družino sprejel sklep, da predlagatelj ni ogrožajoč do svojih otrok in da ni razlogov, da stiki še naprej potekajo pod njihovim nadzorom. Zato je center jasno podal oceno, da na podlagi izvedenih stikov ugotavlja, da so stiki glede na potrebe otrok z očetom koristni in da ni potrebe, da se ti stiki izvajajo pod nadzorom. Zato v pritožbi povzema mnenje obeh izvedenk in navaja, da je izvedenka V. S., specialist klinične psihologije v mnenju navedla, da nadzor stikov z vidika zagotavljanja varnosti otrok pred nasilnim vedenjem ali opuščanjem potrebne skrbnosti ni potreben, prav tako pa ni potrebno, da se nadzor opravlja v okviru strokovnih služb. Tako je izvedenka sicer predlagala prilagoditveno obdobje tri do štirih mesecev, ko naj bi stiki potekali eno do dve ure z možnostjo podaljšanja ob privolitvi otrok. Predlagatelju je svetovala vključitev v obliki starševskega svetovanja, kar je tudi storil. Bistveno pa je, da je izvedenka ugotovila, da se otroka z očetom dobro počutita in da zanju ni ogrožajoč. Oba izvedenca sta zaključila, da na strani očeta ne obstajajo nobene okoliščine, ki bi opravičevale stike pod nadzorom. V postopku se je le pojavilo vprašanje ali je lahko s strani nasprotne udeleženke zatrjevano nezaupanje do stikov otrok z očetom brez nadzora centra za socialno delo, dovolj tehten razlog, da se določijo drugačni stiki. Vendar pa s takšno oceno predlagatelj ne more soglašati, saj je sodišče odločilo v nasprotju z določilom 106. člena ZZZDR. Zgolj zato, ker ima nasprotna udeleženka nezaupanje do stikov brez nadzora, sodišče še ne bi smelo določiti takšnih stikov. Meni, da ni razlogov, da bi stiki potekali pod nadzorom. Izvedenka je podala ustno mnenje v septembru 2013, ko so se stiki izvajali in se je v skoraj petmesečnem obdobju že izvedlo prilagoditveno obdobje po predlogu izvedenke. Zato ni razlogov, da bi potekali stiki pod nadzorom, saj potekajo že od leta 2010 in so z manjšimi prekinitvami potekali vse do 4. 1. 2012. Stiki pod nadzorom centra ne morejo trajati v nedogled in ne na temelju neosnovanih trditev nasprotne udeleženke o nezaupanju do nasprotnega udeleženca, ob nesporni ugotovitvi, da so stiki brez nadzora sprejemljivi tudi z vidika koristi otrok. Zato predlaga, da se sklep sodišča prve stopnje razveljavi in da se zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zaslišalo izvedenko s področja klinične psihologije V. S. ter izvedenko s področja psihiatrije zaradi ugotovitve zdravstvenega stanja predlagatelja. V točki 8 sklepa je obrazložilo, da se je od takrat, ko je bilo potrebno določiti stike pod nadzorom, zdravstveno stanje predlagatelja izboljšalo in zadovoljivo stabiliziralo in zato na njegovi strani ni razlogov, da bi se stiki izvajali pod nadzorom. To, kar je sodišče prve stopnje povzelo v točki 8 sklepa, izhaja tudi iz številnih poročil centra za socialno delo, ki je izvajal stike pod nadzorom in ki je očetu tudi predlagal, da vloži predlog za spremembo stikov ker ga bo v nasprotnem primeru sam vložil. Nadalje je sodišče prve stopnje v točki 9 sodbe povzelo mnenje izvedenke klinične psihologije V. S., ki je podala oceno najprimernejših stikov v luči koristi mladoletnih otrok. Pri tem je izpostavila oba starša, njune konflikte kot tudi večjo navezanost sina na očeta in deklice na mamo. Iz tega dela mnenja res izhaja, da je očetu bližji sin, do katerega je bolj razumevajoč, vendar pa izvedenka ni ugotovila, da bi hčer in oče en drugega zavračala, pač pa le, da ima oče manj razumevanja zanjo. Nadalje je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da se je oče vključil v sistem svetovanja, medtem ko mati zavrača kakršnokoli pomoč in svetovanje na tem področju kot tudi, da mati svojih negativnih občutkov do bivšega moža pred nikomur ne skriva, torej niti pred otrokoma.

Sodišče prve stopnje je opravilo obširen in temeljit dokazni zaključek, iz katerega pa po mnenju pritožbenega sodišča še ne izhaja, zakaj so potrebni stiki pod nadzorom za nedoločen čas. Res je bila na glavni obravnavi zaslišana izvedenka klinične psihologije, ki je utemeljevala stike pod nadzorom le zaradi večjega zaupanja matere, ki očitno še ni takšne stopnje, da bi bila pripravljena na stike brez prisotnosti neke tretje osebe. Pri tem pa mati, kot izhaja iz dokaznega postopka opravljenega na sodišču prve stopnje, ni pokazala nikakršne volje, da bi sama pomagala poiskati kakšno tretjo osebo. Tako je sodišče prve stopnje na eni strani ugotovilo, da so podani razlogi, da stiki obeh otrok z očetom potekajo brez nadzora in da so takšni stiki tudi v korist otrok, po drugi strani pa je povzelo mnenje izvedenke klinične psihologinje, da je za dolgoročnejše vzdrževanje stikov očeta z otrokoma pomembno upoštevati tudi materina stališča in bojazni, saj je mati tista, ki otroke pripravlja na stike in torej ne gre le za njeno lastno prilagajanje, temveč nujno za odražanje v otrokovem sprejemanju stikov in torej, kot je zaključilo sodišče, tudi za korist otrok. Tako je sodišče navedlo, da v primeru nezaupanja enega od staršev do stikov otrok z drugim staršem stiki, ki takšno nezaupanje vzpodbujajo, niso v korist otrok, kar bi bil primer tudi v obravnavanem primeru, če bi sodišče določilo nenadzorovane stike. Sodišče prve stopnje pa je še povzelo mnenje izvedenke in sicer, da se bojazen o stopnjevanju odtujevanja do te mere, da otroci ne bi želeli na stike, ni uresničila, kar je otrokom v veliko korist in je na takšnih napredujočih okoliščinah potrebno graditi režim izvajanja stikov v prihodnje. S tem je sodišče obrazložilo svojo odločitev o tem, da je ohranilo način izvajanja stikov v obsegu, kot so ti potekali v zadnjem obdobju, kot tudi o tem, da je te stike dejansko zmanjšalo le na eno uro.

Pritožnik ob takšnih zaključkih sodišča v pritožbi pravilno opozarja, da ti razlogi niso zadostni za to, da se mu stiki omejijo in se neomejeno določijo pod nadzorom. V skladu z določbo 113. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) izvršujeta roditeljsko pravico oba starša skupaj, kadar pa ta ne živita skupaj, pa prav tako odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, oba sporazumno in v skladu z otrokovo koristjo. Le o vprašanjih dnevnega življenja otroka odloča tisti od staršev, ki ima otroka v varstvu in vzgoji. Z razpadom življenjske skupnosti partnerjev so najbolj prizadeti otroci, še posebno, če so prej živeli v konfliktni situaciji staršev, vendar pa je dolžnost staršev, da v korist otrok ne onemogočajo stikov in da pozabijo na svoje zamere. Nasprotna udeleženka pozablja, da otroka nista njena last in da predlagatelju ni bila odvzeta roditeljska pravica, zato jo še vedno ima. Sodišče prve stopnje ni presojalo ravnanja matere v luči drugega odstavka 106. člena ZZZDR, ki nalaga dolžnost tistemu od staršev, pri katerem otrok živi v varstvu in vzgoji, da opusti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike. Prizadevati si mora za ustrezen odnos otroka do stikov z drugim od staršev oziroma s staršema. Tisti od staršev, ki izvršuje stike pa mora opustiti vse, kar otežuje varstvo in vzgojo otrok. Torej je dolžnost matere, ki sta ji bila otroka zaupana v varstvo in vzgojo, da omogoča stike, in da svojih zamer do bivšega partnerja ne prenaša na otroke.

Stike pod nadzorom ureja ZZZDR v petem odstavku 106. člena. Gre za izjemo od pravila, da ima drugi starš, ki mu otroka nista dodeljena, pravico do stikov brez nadzora tretje osebe. Izjeme pa je potrebno razlagati restriktivno. Zakon kot edini kriterij izpostavlja korist otroka in le-to vidi v prepovedi psihične obremenitve ali ogrožanju telesnega ali duševnega razvoja. Pri določanju stikov pod nadzorom je prav gotovo pomembna tudi starost otroka. Oba mladoletna otroka sta sedaj stara 10 in 12 let. Sodišče prve stopnje se je sicer pri odločitvi o takšnih stikih oprlo na mnenje izvedenke klinične psihologije, ki je argumentirala mnenje, vendar pa z vidika določb 113. in petega odstavka 106. člena ZZZDR ni odgovorila na vprašanje, koliko časa pa bodo potekali stiki pod nadzorom, oziroma ali bodo glede na to, da bodo stiki absolutno odvisni od matere in njene projekcije videnja očeta, potem tako potekali vse do polnoletnosti otrok. Pritožnik pravilno opozarja na to, da potekajo stiki pod nadzorom že od leta 2010, torej tečejo že tretje leto. Pravilno tudi opozarja na spremenjene razmere na svoji strani, saj je le-te potrdila izvedenka psihiatrinja. Zato ni logično zakaj je potem sodišče, če je ugotovilo izboljšanje tožnikovega zdravstvenega stanja in da tožnik ni ogrožajoč do otrok, določilo stike celo v krajšem času. S sodno poravnavo so bili določeni stiki vsak drugi petek od 15.00 do 18.00 ali od 14.00 do 17.00 ure, s tem sklepom pa so bili stiki določeni na minimalen čas in sicer le od 14.00 do 15.00 ure, torej samo eno uro, le če bi se otroka strinjala, bi lahko trajali nekoliko dalje. Takšna odločitev glede na tako ugotovljene spremenjene razmere pa prav gotovo ni logična, na kar pritožnik pravilno opozarja. Izvedenka klinična psihologinja je sicer svoje mnenje obrazložila, kar je povzelo tudi sodišče, vendar pa bo morala izvedenka upoštevati dejstvo, da se mati v vsem tem času ni vključevala v noben sistem svetovanja, zato bo moralo sodišče tudi glede tega napraviti prognozo ali bo mati sploh kdaj drugačna, oziroma kljub slabim izkušnjam razumela, da otroka za zdrav razvoj potrebujeta tudi očeta. Ob takšnem stališču izvedenke in zaključkov sodišča ima predlagatelj kot oče neenakopraven položaj, medtem ko je mati privilegirana zgolj zato, ker sta otroka pri njej. S tako določenimi stiki, ki predstavljajo izjemo, pa se ne more razviti pristen, čustven odnos (ena ura na štirinajst dni v prostorih centra za socialno delo).

Sodišče prve stopnje bo moralo ob ponovnem odločanju upoštevati vse dokaze, ki so bili izvedeni, tudi vsa poročila centra za socialno delo iz katerih izhaja kako so stiki potekali kot tudi dodatno zaslišati izvedenko klinično psihologinjo in pri tem izhajati iz določb 103. člena in drugega odstavka 105. člena ZZZDR ter iz dejstva, da so stiki pod nadzorom izjema, ki jo je treba razlagati restriktivno. Odgovoriti bo moralo na vprašanje, zakaj so ob pozitivno spremenjenih razmerah na strani predlagatelja, njegove pravice do stikov manjše kot so bile določene v sodni poravnavi. Izvedenka naj odgovori tudi na vprašanje, koliko časa je potrebno “tolerirati” mater, da bo izgubila nezaupanje in da bodo stiki potekali brez nadzora, še posebno ko mati odklanja vsako pomoč in svetovanje (zavedajoč se, da ima boljši položaj). Glede na mnenje izvedenke bi sodišče sicer lahko v določenem obdobju določilo še tudi stike pod nadzorom, prav gotovo pa takšnih stikov ne more določiti za nedoločen čas, saj s tem predlagatelju tudi odvzame možnost kakršnekoli spremembe, ki bi ob takšnem razmišljanju sodišča lahko pomenila le sprememba matere v odnosu do stikov.

Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, določb člena 113 in 105 ZZZDR je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je bilo potrebno sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču v ponovno odločanje. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka.