Jedro

Postavljeno vprašanje se nanaša na razlago istovetnosti zahtevka, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno. Tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva plačilo 7.500 EUR, je vsebinsko popolnoma enak tistemu iz tožbe z dne 5. 11. 2018, s katerim je uveljavljal 2.500 EUR in ga je toženka pripoznala, le zneski za posamezne oblike nepremoženjske škode so višji. V sodni praksi je že dolgo uveljavljeno enotno stališče, da nova tožba ni dopustna, če se tožbeni predlog opira na isti historični dogodek z isto pravno podlago.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da v predlogu za izdajo svetovalnega mnenja ni navedena, kaj šele izkazana, (ne)enotna sodna praksa, na katero naj bi se oprlo Vrhovno sodišče pri razlagi spornega pravnega pravila.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnik je s tožbo z dne 5. 11. 2018 zahteval povračilo nepremoženjske škode, ki mu je nastala v prometni nesreči 28. 3. 2018, v višini 2.500 EUR. Pravdni stranki sta v zadevi P 81/2018 na prvem naroku za glavno obravnavo 23. 3. 2021 sklenili »delno sodno poravnavo«1 o podlagi odškodninske odgovornosti, po kateri toženka za škodo, nastalo v škodnem dogodku, odgovarja v višini 50 %.

2. Toženka je 25. 3. 2021 tožbeni zahtevek pripoznala. Tožnik je s pripravljalno vlogo z dne 26. 3. 2021, ki je na sodišče prispela 29. 3. 2021, spremenil tožbo tako, da je, upoštevaje svoj soprispevek k nastali škodi, uveljavljal 7.500 EUR.

3. Sodišče je 22. 4. 2021 izdalo pravnomočno sodbo na podlagi pripoznave, s katero je toženki naložilo, da mora tožniku plačati 2.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2018 do plačila in mu povrniti njegove pravdne stroške po sodni odmeri, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zvišanje tožbenega zahtevka je obravnavalo kot novo tožbo in jo vpisalo pod opravilno številko P 58/2021. 4. Sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP Vrhovnemu sodišču predlaga izdajo svetovalnega mnenja glede vprašanja, ali pravnomočna sodba na podlagi pripoznave preprečuje odločanje o zvišanem tožbenem zahtevku. Meni, da je sodna praksa o tem (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 98/2011 in sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1430/2011) že stara.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Četrti odstavek 206. člena ZPP določa, da lahko sodišče odredi prekinitev postopka, ko ugotovi, da bi moralo uporabiti pravno pravilo, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse vrhovnega sodišča pa ni. V takem primeru predlaga Vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja. V predlogu navede dejansko in pravno ozadje zadeve. Če Vrhovno sodišče predloga za izdajo svetovalnega mnenja ne zavrne, s sklepom izda svetovalno mnenje, v katerem poda razlago pravnega pravila. Vrhovno sodišče odloča o predlogih za dopustitev izdaje svetovalnega mnenja v senatu treh sodnikov, svetovalno mnenje pa izda v petčlanskem senatu (38. člen ZPP).

7. Pravila o objektivnih mejah pravnomočnosti povedo, kateri deli sodne odločbe postanejo pravnomočni in kaj je predmet pravnomočnosti po vsebini. Postavljeno vprašanje se nanaša na razlago istovetnosti zahtevka, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno. Tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva plačilo 7.500 EUR, je vsebinsko popolnoma enak tistemu iz tožbe z dne 5. 11. 2018, s katerim je uveljavljal 2.500 EUR in ga je toženka pripoznala, le zneski za posamezne oblike nepremoženjske škode so višji. V sodni praksi je že dolgo uveljavljeno enotno stališče, da nova tožba ni dopustna, če se tožbeni predlog opira na isti historični dogodek z isto pravno podlago.2

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v predlogu za izdajo svetovalnega mnenja ni navedena, kaj šele izkazana, (ne)enotna sodna praksa, na katero naj bi se oprlo Vrhovno sodišče pri razlagi spornega pravnega pravila. Očitno je, da postavljeno vprašanje z neenotonostjo sodne prakse nima ničesar skupnega in bi Vrhovno sodišče z izdajo svetovalnega mnenja (tj. odgovorom na postavljeno vprašanje) le uporabilo že ustaljeno sodno prakso in ustrezne razlagalne metode. S tem bi zašlo zunaj pravnega okvira, določenega v četrtem odstavku 206. člena ZPP, in predvsem postopalo v nasprotju z namenom tega instituta, ki se mora v duhu ustavnih procesnih jamstev in ekonomičnosti postopka osredotočiti na razlago pravnih pravil, glede katerih sodna praksa višjih sodišč ni enotna, v primerih, ko se Vrhovno sodišče o tem še ni izreklo.

1 Pravilna bi bila izdaja vmesne sodbe na podlagi sporazuma strank (tretji odstavek 315. člena zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). 2 Glej na primer sklep II Ips 274/2011 z dne 12. 9. 2013.