Jedro

Napačen je zaključek, da gredo tožnici pravice iz delovnega razmerja še šest mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe, ko je potekel rok za izvršbo glede vrnitve na delo. Ker tožnica po izteku 15 dnevnega roka ni s predlogom za izvršbo zahtevala izpolnitev obveznosti glede vrnitve na delo, ji gredo pravice iz delovnega razmerja le do poteka paricijskega roka, ob upoštevanju datuma pravnomočnosti sodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice N. G. in delno tožnici B. P. tako, da je tožena stranka dolžna plačati prvi tožnici iz naslova plače 695.704,50 SIT neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila in ji priznati pravice iz delovnega razmerja ter obračunati prispevke iz naslova plače za obdobje od 5.2.1993 do 9.4.1995 in ji vpisati delovno dobo pri toženi stranki v delovno knjižico za obdobje od 5.2.1993 do 6.9.1994, od 6.7.1994 do 31.8.1994 in od 5.2.1995 do 9.4.1995; drugi tožnici pa je dolžna plačati iz naslova plače in razlike plače znesek 2.473.902,57 SIT neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznih zneskov ter ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja in obračunati dohodnino, prispevke in davke od neto zneskov plač za obdobje od 1.2.1993 do 2.10.1999 ter ji vpisati v delovno knjižico delovno dobo pri toženi stranki za obdobje do 30.6.1993 in od 21.9.1996 do 2.10.1999. Poleg tega pa ji je dolžna obračunati in izplačati regres za letni dopust za leto 1993, 1997, 1998 in 1999 od bruto zneskov kot so navedeni v 5. točki izreka. Kar zahteva tožnica B. P. več po 2.10.1999 se zavrne. Tožena stranka je dolžna povrniti tožnicama stroške postopka v višini 684.931,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.1.2001 dalje do plačila, vse v roku 8 dni. Sodišče je utemeljilo sodbo s pravnomočno delno sodbo z dne 13.11.1996, s katero so bile razveljavljene disciplinske odločbe tožene stranke in je bila dolžna pozvati tožnico B. P. nazaj na delo v 15 dneh ter na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnic zavrne v celoti oz. podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. Tožena stranka uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka v zvezi z izrekom sodbe kakor tudi sestave in obrazložitve sodbe. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodba sploh ne govori o tem, da prva tožnica ni nikoli uveljavljala reintegracijskega zahtevka, druga tožnica pa ga ni sodno uveljavljala kljub dne 9.9.1998 pravnomočni delni sodbi. Tudi v svojih kasnejših vlogah druga tožnica (21.10.1998 in 29.9.1999) ni uveljavljala reintregacijskega zahtevka in tudi ne regresa za letni dopust. Tožnici sta upravičeni uveljavljati pravice le do dneva pravnomočnosti prvostopne sodbe, to je do 9.9.1998. Druga tožnica se je odpovedala pravici do reintegracije. Tožena stranka je v svoji vlogi z dne 26.9.2000 izrecno nasprotovala razširitvi tožbe in tudi o tem sodišče ni ničesar navedlo v izpodbijani sodbi. Poleg tega ni upoštevalo dejstva, da sta bili tožnici po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposleni pri drugih delodajalcih in da sta s tem izčrpali pravico do reintegracije pri toženi stranki. Sodišče je tudi zmotno upoštevalo, da je pravnomočnost prvostopne sodbe nastala 2.4.1999 in ne z dnem 28.8.1998, ko je o pritožbi odločalo sodišče druge stopnje. Sodišče je tožnicama prisodilo višje zneske, kot jih je ugotovil izvedenec, poleg tega se tudi vtoževana glavnica navedena v izreku ne ujema s seštevkom plač po posameznih mesecih. Sodišče tudi ni odgovorilo na pripombe tožene stranke glede izvedenskega mnenja. Vsota plač, ki jo je sodišče prisodilo drugi tožnici je v bistvu vsota plač, ki jih tožnica zahteva do upokojitve maja 2000. To pa je v nasprotju s 7. točko izreka, kjer je izrecno navedeno, da se zavrne, kar tožnica zahteva po 2.10.1999. Sodišče tudi ni upoštevalo prilive na tekoči račun tožnice P. kot jih je ugotovil izvedenec. Plačilo regresa tudi ni utemeljilo zlasti za leto 1999, čeprav tožnica od leta 1998 ni uveljavljala reintregracije. Prav tako so nezakonito prisojeni tudi ostali regresi, saj je tožena stranka ugovarjala razširitvi tožbe. Tudi sodni stroški niso odmerjeni pravilno in bi lahko tožečima strankama priznalo le 418.500,00 SIT in 79.515,00 SIT DDV, kar je skupaj 498.015,00 SIT, ne pa kot je sodišče prve stopnje prisodilo 681.691,50 SIT.

Pritožba je utemeljena.

Delna sodba sodišča prve stopnje z dne 13.11.1996, s katero so bili razveljavljeni sklepi tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnicama in toženi stranki naloženo, da pozove tožnico B. P. nazaj na delo v 15 dneh, je postala pravnomočna dne 9.9.1998 na podlagi sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 23/97 z dne 28.8.1998. Zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je navedena sodba postala pravnomočna dne 2.4.1999. Glede na to je napačen zaključek, da gredo tožnici B. P. pravice iz delovnega razmerja še šest mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe, ko je potekel rok za izvršbo glede vrnitve na delo, to je vse do 2.10.1999. Ker tožnica ni zahtevala, po izteku 15 dnevnega roka, s predlogom za izvršbo izpolnitev obveznosti glede vrnitve na delo, ji gredo pravice iz delovnega razmerja le do poteka tega roka to je do 24.9.1998. Poleg navedenega neskladja med listinami in razlogi ter izrekom v izpodbijani sodbi je tudi neskladna višina prisojenih zneskov iz naslova plače in razlike plače za obe tožnici za vtoževano obdobje. Sodišče je prisodilo razliko v plači prvi tožnici v znesku 695.704,50 SIT in drugi tožnici v znesku 2.473.902,57 SIT na podlagi izvedenskega mnenja, kar pa ni točno, saj so v njem navedeni nižji zneski. Zlasti pa v njem ni nobenih podatkov glede vtoževanih regresov za letni dopust za drugo tožnico. Poleg tega pa se v izreku navedena zneska 695.704,50 SIT in 2.473.902,57 SIT sicer ne ujemata z dejanskima seštevkoma posameznih mesečnih zneskov navedenih v točki 1 in 2 izreka (695.686,47 SIT in 2.174.158,83 SIT), zato je izrek v 1. in 2. točki sam s seboj v nasprotju. Sodišče tudi ni utemeljilo, zakaj je drugi tožnici prisodilo regrese za letne dopuste od 1993 do 1999 ter ni zavzelo stališča o ugovoru tožene stranke zoper razširitev tožbenega zahtevka tožnic v njunih pripravljalnih spisih, zlasti v tistem z dne 3.7.2000. Glede na opisane kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99) in zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje ob upoštevanju že navedenih stališč pritožbenega sodišča ponovno odločilo o tožbenem zahtevku in tudi o pritožbenih stroških postopka.