Jedro

Za izterjavo denarnih carinskih obveznosti je podana pravna podlaga v določbah 2. odstavka 275. člena ZUP/86, 155. člena CZ ter ZDavP, ki so veljale v času odločanja. Za izvršbo teh obveznosti (torej tudi za odlog) so pristojni carinski organi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanimi odločbami je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbe Carinarnice A. z dne 24. 2. 1999, z dne 24. 2. 1999 ter z dne 24. 2. 1999, s katerimi je Carinarnica A. kot organ prve stopnje zavrnila zahtevek tožeče stranke za odložitev izvršitve dokončnih in izvršljivih odločb z dne 11. 11. 1998, z dne 11. 11. 1998 ter z dne 11. 11. 1998, ker po presoji organa prve stopnje niso bile podane okoliščine, ki bi ovirale nadaljevanje izvršilnega postopka. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanih odločb ugotavlja, da je bila tožeča stranka s citiranimi izvršljivimi odločbami Carinarnice A. z dne 11. 11. 1998 zavezana k plačilu carinskega dolga v skupni višini 7,609.321,00 SIT. Carinarnica je po uradni dolžnosti na podlagi 1. odstavka 155. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, v nadaljevanju CZ) izdala sklepe o dovolitvi izvršbe, po katerih je skladno z določbami 277. in 278. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUP/86) ugotovila, da so postale odločbe, ki naj se izvršijo, izvršljive in določila je tudi način izvršbe. Z navedenimi sklepi je organ prve stopnje dovolil, da dolgovani znesek iz računa tožeče stranke prisilno izterja Agencija Republike Slovenije za plačilni promet, ki je na podlagi 43. člena Zakona o agenciji za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Uradni list RS, št. 48/94 do 87/97) pooblaščena izvrševati sodne odločbe o dovolitvi izvršbe ter izvršljive odločbe organov in organizacij, ki so po zakonu pooblaščene izdajati takšne odločbe. Ker CZ nima posebnih določb o postopku prisilne izterjave, se v skladu z določbo 6. člena CZ lahko uporabijo določila ZUP/86. Zato je po mnenju tožene stranke carinarnica pravilno ravnala, ko je uporabila veljavna določila izvršilnega upravnega postopka, in ne Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98, v nadaljevanju ZIZ), kot to ugovarja tožeča stranka. V obravnavanih zadevah je sporno, ali so dani pogoji za odložitev upravne izvršbe po 2. odstavku 281. člena ZUP/86. Tožena stranka glede na citirano določilo ugotavlja, da v spornem primeru ni podana nobena od navedenih okoliščin, ki so razlog za odložitev izvršbe. Tožeča stranka v pritožbi navaja razlog - blokado žiro računa, ki naj bi opravičeval odlog izvršbe, vendar pa se glede tega razloga tožena stranka pridružuje ugotovitvi carinarnice, da po obstoječi carinski zakonodaji ni predviden odlog plačila carinskega dolga. Sicer pa je po mnenju tožene stranke tožeči stranki naloženo plačilo z zakonom predpisanih dajatev, ki pomenijo proračunski priliv. Pri tem še pripominja, da je organ prve stopnje odločal v mejah CZ in bi odlog oziroma neizvršitev začete izvršbe pomenila neupoštevanje carinskih predpisov, v posledici pa tudi nedisciplino carinskih dolžnikov pri plačilu obveznosti glede na to, da imajo vsi gospodarski subjekti enake pogoje gospodarjenja. Škoda, ki bi tožeči stranki nastala zaradi izvršbe, ne more biti posledica izvršbe, pač pa se za tem skriva način poslovanja tožeče stranke. Glede na navedeno tožena stranka meni, da so pritožbeni ugovori, ki so oprti na določila ZIZ ter predlogi o zavarovanju terjatve z ustreznimi akceptnimi nalogi, neutemeljeni.

Tožeča stranka tožbo vlaga zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter ničnosti izpodbijanih odločb. Po njenem mnenju je tožena stranka nepravilno razlagala 1. odstavek 155. člena CZ, ki nalaga organu obveznost, da izterja dolg v skladu z veljavnimi predpisi, in sicer z določbami ZUP/86 in ZIZ. Ker tožena stranka ni upoštevala določila 2. odstavka 276. člena ZUP/86, je nepravilno zaključila, da so odločbe organa prve stopnje zakonite. Po njenem mnenju tako organ prve stopnje kot tudi tožena stranka sploh nista pristojna za opravo izvršbe, zato so vse odločbe, izdane v izvršilnem upravnem postopku, nične, saj 2. odstavek 276. člena ZUP/86 izrecno določa, da se izvršba za izpolnitev denarnih obveznosti opravlja po sodni poti. Ker torej tožena stranka ni opravičena za opravo izvršbe po sodni poti, temveč jo lahko samo predlaga, so vsa dejanja in postopek, ki jih je opravljala tožena stranka nezakonita, ter vse izdane odločbe v izvršilnem postopku nične. Glede na navedeno carinski organi po njenem mnenju niso pristojni za izdajo izvršilnih dovoljenj za denarne obveznosti, temveč je za to pristojno sodišče. Zato tožeča stranka tudi v tožbi vztraja pri trditvi, da tako prvostopni kot tudi drugostopni organ nista pravilno interpretirala norm ZUP/86 in ZIZ v delu, v katerem urejata upravno izvršbo, pri čemer je podana kršitev materialnega prava ter bistvena kršitev določb postopka. Predlaga, da sodišče razpiše glavno obravnavo, na kateri naj izvede predlagane dokaze ter tožbi ugodi in za nične izreče vse izpodbijane odločbe tožene stranke ter odločbe tožene stranke v zvezi z realizacijo poplačila carinskega dolga v delih, v katerih je tožena stranka sama izdajala izvršilna dovolila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa Državno pravobranilstvo Republike Slovenije ni prijavilo udeležbe v tem upravnem sporu.

Sodišče je ugotovilo, da je bila tožeča stranka A. d.o.o, ..., na podlagi sklepa Višjega sodišča v A. z dne 22. 5. 2001 pravnomočno izbrisana iz sodnega registra dne 20. 6. 2001. Zato je na podlagi 3. točke 1. odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 16. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97-popravek in 70/00, v nadaljevanju ZUS) z dnem izbrisa tožeče stranke iz sodnega registra postopek prekinilo s sklepom št. U 1299-10 z dne 11. 12. 2002 in družbenika A. A. pozvalo, da prevzame upravni spor. Citirani sklep sodišča je družbenik A. A. prejel dne 13. 12. 2002, zato so podani pogoji za nadaljevanje postopka.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v tožbi ne izpodbija ugotovitve organa prve stopnje in tožene stranke, da v obravnavanem primeru niso bile podane okoliščine, ki bi ovirale nadaljevanje izvršilnega postopka, temveč meni, da so vse odločbe carinskih organov nične, ker izterjava carinskih denarnih obveznosti ne sodi v upravno, temveč v sodno pristojnost. V obravnavani zadevi je torej sporno, ali je v času izdaje sklepa o zavrnitvi zahtevka tožeče stranke za odlog plačila carinskih dajatev v skupni višini 7,609.321,00 SIT obstajala pravna podlaga za prisilno izvršbo carinskih denarnih obveznosti po sodni ali po upravni poti. Po presoji sodišča so tožbeni ugovori neutemeljeni, saj so za izvršbo carinskih denarnih obveznosti, torej tudi za odločanje o predmetnem zahtevku tožeče stranke, s katerim želi doseči odlog upravne izvršbe, pristojni carinski organi. Za izterjavo teh obveznosti je bila tudi po stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki ga je zavzelo v svoji sodbi št. I Up 1047/2001-2 z dne 23. 5. 2002, podana pravna podlaga v določbah 2. odstavka 275. člena ZUP/86, 155. člena CZ ter Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 35/98-odločba US, 82/98 ter 91/98, v nadaljevanju ZDavP), ki so veljale v času upravnega odločanja. Prvi odstavek 155. člena CZ, na katerega se pravilno sklicuje tožena stranka v izpodbijanih odločbah, izrecno določa, da carinski organ prisilno izterja obračunani carinski dolg v skladu z veljavnimi predpisi, če dolžnik tega dolga ne plača v predpisanem roku. Slednje pa pomeni, da je v CZ kot posebnem zakonu določena pristojnost za izterjavo carinskih denarnih obveznosti. Šesti člen CZ pa glede carinskega postopka, torej tudi izvršbe, napotuje le na subsidiarno uporabo ZUP/86, saj določa, da carinski organ vodi carinski postopek v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, če s CZ ni drugače določeno. Da so za izterjavo carinskih denarnih obveznosti v obravnavanih zadevah pristojni carinski organi, potrjujejo tudi določila ZDavP. V času izdaje sklepov o dovolitvi izvršbe in predmetnih prvostopnih odločb je namreč že veljal Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-C, Uradni list RS, št. 91/98), ki v 1. členu določa, da po določilih ZDavP postopa tudi carinski organ, kadar v davčnih stvareh odloča o davkih in pravicah posameznikov, pravnih oseb in drugih strank. Zato tožeča stranka ne more uspeti z ugovorom, da je carinarnica odločala o njegovem zahtevku kot nepristojni organ, prav tako pa ni mogoče za odlog prisilne upravne izvršbe uporabiti določila ZIZ, na katera se sklicuje v tožbi. Sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanih upravnih aktov pravilen, da so odločbe pravilne in na zakonu utemeljene, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožeče stranke za opravo glavne obravnave, saj dajejo podatki upravnih spisov zadostno podlago za odločitev.