Jedro

Pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka glede zaključka, da je ob trčenju tožnik utrpel hud primarni strah, čeprav se je nahajal v traktorju. Ta je v primerjavi z avtomobilom sicer robustnejši, vendar zato ne nujno tudi bolj varen.

Pritožnica utemeljeno opozarja, da je ugovarjala zastaranje odškodninske terjatve iz naslova premoženjske škode (stroškov tuje pomoči in stroškov prevozov), vendar sodišče prve stopnje ni obravnavalo njenega ugovora. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - spremeni v 1. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 135,00 EUR (stroški tuje pomoči) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9. 7. 2013 do plačila, - razveljavi v 1. točki izreka za znesek 264,00 EUR (stroški prevozov) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9. 7. 2013 do plačila in v 2. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) v roku 15 dni plačati znesek 3.000,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2013 do plačila in znesek 399,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2013 do plačila (1. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 230,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njen predlog za postavitev drugega izvedenca medicinske stroke. S tem ji je odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Kljub dopolnitvi je izvedensko mnenje postavljenega izvedenca medicinske stroke ostalo nepopolno in nejasno. Izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke ni upošteval. Ugotovitve postavljenega izvedenca medicinske stroke nasprotujejo ugotovitvam izvedenca cestnoprometne stroke in zdravstveni dokumentaciji. Sodišče prve stopnje ni ocenilo izvedenih dokazov v skladu z 8. in 213. členom ZPP, zato je odločitev neobrazložena in neprepričljiva. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v prometni nesreči utrpel tudi udarec v levo ramo in lažjo nihajno poškodbo vratu. Sodišče prve stopnje se je nekritično oprlo na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, ki ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke, ki so naštete v nadaljevanju, ni upošteval, svojih ugotovitev pa ni ustrezno obrazložil. Izvedenec cestnoprometne stroke je pojasnil, da so sile na tožnika delovale v nasprotni smeri vožnje, zaradi česar je tožnik kot posledico trka v krmilo traktorja utrpel le udarnino v predel trebuha, da je bilo v trenutku kontakta z avtomobilom zanihanje traktorja in posledično tudi voznika minimalno ter da bi pri tovrstnih trkih voznik najprej trčil z glavo v levi notranji del, šele nato s telesom. Pri tem poškodba glave ne izhaja ne iz medicinske dokumentacije ne iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke. Da ni moglo priti do udarca v levo ramo, potrjuje tudi pojasnilo izvedenca cestnoprometne stroke, da je po trku tožnik nadaljeval z vožnjo v desno, v smeri predhodne vožnje, pri čemer je običajno, da se nagneš na desno, ko zavijaš na desno, posledično pa se z levo ramo odmakneš od notranjih delov vozila in ob minimalnem zanihanju tako ne more priti do udarca leve rame v notranje dele vozila. Izvedenec medicinske stroke ni objektivno potrdil lažje nihajne poškodbe vratu - navedel je, da ni objektivnih dokazil, da jo je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku dejansko utrpel. Temelj odškodninskega zahtevka je bil sporen, saj je toženka podala ugovor zastaranja. Sodišče prve stopnje ga je zavrnilo s pavšalno obrazložitvijo, ki ne omogoča preizkusa te odločitve. Ker je bilo zdravljenje edine utrpele poškodbe (udarnine trebuha) zaključeno že ob odpustu iz bolnišnice 28. 3. 2010, je bila odškodninska terjatev ob vložitvi tožbe 9. 7. 2013 že zastarana. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo presega odškodnine, ki jih sodna praksa prisoja v podobnih primerih. Pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje nekritično upoštevalo izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke in ne dovolj kritično povzelo tožnikovo izpoved. Prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je previsoka, saj je bilo zdravljenje kratkotrajno in konzervativno, brez posebnosti in zapletov. Zaradi utrpelih poškodb (dva udarca) je bil tožniku svetovan le počitek, hlajenje z ledom in analgetiki po potrebi. Sodišče prve stopnje je nekritično povzelo ugotovitve izvedenca medicinske stroke o stopnji in trajanju primarnega in sekundarnega strahu. Primarni strah ni bil takšne intenzitete, ker je tožnik vozil traktor, ki je bolj robusten in varen od avtomobila. Tudi sekundarni strah ni bil takšne intenzitete in trajanja, saj je bilo tožniku že na oddelku U. pojasnjeno, da je utrpel udarnino trebušne stene, pojasnjen mu je bil potek zdravljenja. Sekundarni strah je izzvenel najkasneje po odpustu iz U. ko je bil tožnik seznanjen s tem, da je utrpel le udarec trebušne stene. Glede na navedeno je prisojena odškodnina za strah pretirana in odstopa od odškodnin, ki jih sodna praksa prisoja v podobnih primerih. Previsoka je tudi prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Po ugotovitvah izvedenca medicinske stroke se trajna posledica kaže v funkcionalni oslabelosti levega zgornjega uda, zaradi katere s tem delom telesa tožnik ne more opravljati težjih fizičnih del v smislu dvigovanja težjih predmetov in delno omejene gibljivosti v levem ramenskem sklepu, pri čemer je ta funkcionalna oslabelost le v 30% posledica obravnavanega škodnega dogodka. Zaradi navedenega funkcionalnega deficita je tožnik zgolj blago oviran in posledično zgolj blago zmanjšano sposoben na področju rekreativnih dejavnosti in pri opravljanju težjega fizičnega dela. Med izrekom in obrazložitvijo je podano nasprotje, saj iz izreka izhaja, da je za nepremoženjsko škodo tožniku prisojen znesek 3.000,20 EUR, iz obrazložitve pa izhaja, da mu je prisojen znesek 3.000,00 EUR. Prisojena odškodnina za premoženjsko škodo (stroški tuje pomoči, stroški prevozov) ni obrazložena. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugovora zastaranja zahtevka za premoženjsko škodo (stroški tuje pomoči, stroški prevozov). Prav tako se ni opredelilo do ugovora vzročne zveze med utrpelo poškodbo in zatrjevanimi potnimi stroški.

3. Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba toženke je delno utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je v obravnavanem škodnem dogodku (prometni nesreči), za katerega je odškodninsko odgovoren zavarovanec toženke,(1) tožnik utrpel udarnino trebuha, udarnino leve rame ter lažjo nihajno poškodbo vratu. Dokazna ocena glede utrpelih poškodb je v mejah ustreznosti in v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP.

6. Pritožnica neutemeljeno vztraja, da je tožnik utrpel le udarnino trebuha, saj imajo zgoraj navedene dejanske ugotovitve podlago v strokovnem in popolnem izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke, ki ga je podal ob upoštevanju, da je tožnika po trčenju vrglo naprej in v levo. Takšno gibanje tožnika je na koncu, to je ob zaslišanju na naroku z dne 8. 1. 2015 (list. št. 107), potrdil izvedenec cestnoprometne stroke. Pojasnil je, da se je po trčenju avtomobila v traktor pod kotom 45 stopinj, zaradi katerega je traktor potisnilo v desno, tožnik gibal naprej in v levo (in je torej prevladovala obremenitev naprej v smeri vožnje). Odgovor na vprašanje, ali je tožnik glede na obremenitve, ki so delovale nanj, lahko utrpel zatrjevane poškodbe, pa je (pravilno) prepustil izvedencu medicinske stroke(2) (in poudaril, da je to odvisno tudi od tega, kje konkretno se je tožnik nahajal). Izvedenec medicinske stroke je ob upoštevanju tožnikovega gibanja po trčenju, kot ga je ob zaslišanju opisal izvedenec cestnoprometne stroke, ter tudi ob upoštevanju, da je tožnik udaril v krmilo traktorja z desno stranjo trebuha (temu pritožnica ne nasprotuje), prepričljivo pojasnil, da je istočasno tožnik udaril z levo ramo v stranico traktorske kabine in z veliko verjetnostjo utrpel tudi lažjo nihajno poškodbo vratu. Ker se element vzročne zveze ugotavlja s stopnjo nadpolovične verjetnosti, je s takšnim izvedenskim mnenjem dokazano, da je v obravnavanem škodnem dogodku tožnik utrpel tudi lažjo nihajno poškodbo vratu.

7. Z izpostavljanjem posameznih ugotovitev in pojasnil izvedenca cestnoprometne stroke, pritožnica ne vzbuja pomislekov v pravilnost izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke. V pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja je izvedenec cestnoprometne stroke res zaključil, da so po trčenju obremenitve na tožnika delovale (le) v nasprotni smeri vožnje traktorja, vendar takšnega zaključka ni obrazložil, kasneje (ob zaslišanju) pa je od njega odstopil in obrazloženo zaključil tako, kot je bilo pojasnjeno v 6. točki obrazložitve predmetne odločbe. Njegovo pojasnilo, da pri zanihanju vozila prečno na vzdolžno os voznik najprej trči v notranji del vozila z glavo in šele nato s telesom, je zgolj splošno pojasnilo o tem, kako je v običajnih primerih. Enako velja glede pojasnila, da je običajno, da se ob zavijanju v desno nagneš v desno, ob zavijanju v levo pa v levo. Ta pojasnila ne pomenijo zaključka, da bi nujno moralo biti tako oziroma da je bilo tako tudi v konkretnem primeru. Izvedenec cestnoprometne stroke je namreč izrecno izpostavil, da ne ve, kje konkretno se je tožnik nahajal. Upoštevajoč vse navedeno in glede na to, da je tožnik nedvomno z desno stranjo trebuha udaril v krmilo traktorja, tudi ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke, da je bilo ob trčenju traktorja in avtomobila zanihanje tožnika minimalno, ne nasprotuje ugotovitvam izvedenca medicinske stroke o utrpelih poškodbah. Ne nazadnje je (tudi po ugotovitvah izvedenca cestnoprometne stroke) tožnik po trčenju z avtomobilom trčil še v drog javne razsvetljave (sekundarni trk).

8. Izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke je ustrezno argumentirano, popolno in strokovno. Ugotovitvam izvedenca cestnoprometne stroke po pojasnjenem ne nasprotuje. Če jih izvedenec medicinske stroke ni izrecno izpostavil, to še ne pomeni, da jih ni upošteval. Pritožbeno sodišče tudi ne vidi nasprotja med izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke in medicinsko dokumentacijo, kar velja tako glede udarnine leve rame, kot tudi glede lažje nihajne poškodbe vratu. Ker izvedenskemu mnenju izvedenca medicinske stroke po povedanem ni mogoče ničesar očitati, ni bilo nobene potrebe po postavitvi drugega izvedenca medicinske stroke (254. člen ZPP). S tem zvezane pritožbene navedbe o absolutnih in (smiselno uveljavljanih) relativnih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka zato niso utemeljene.

9. Toženka je ugovarjala zastaranje odškodninske terjatve iz naslova nepremoženjske škode, pri čemer se je sklicevala na čas, ki je pretekel med zaključkom zdravljenja (po njenem mnenju) edine utrpele poškodbe (28. 3. 2010, ko je bil tožnik odpuščen iz bolnišnice) in vložitvijo tožbe (9. 7. 2013). Pri zastaranju navedene odškodninske terjatve vztraja še v pritožbi, vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja obrazloženo zavrnilo (23. stran obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Pravilno je upoštevalo, da je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku utrpel več poškodb, zdravljenje posledic zadnje med njimi (udarca v levo ramo) pa je bilo zaključeno šele 9. 2. 2011, o čemer se je prepričalo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke. Subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)(3) zato ob vložitvi tožbe še ni potekel. 10. O obsegu nepremoženjske škode, ki je relevanten za odmero višine odškodnine, se je sodišče prve stopnje utemeljeno prepričalo zlasti na podlagi strokovnega in popolnega izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, ki je izpoved tožnika objektiviziral. Pritožbenim očitkom o nekritičnem upoštevanju navedenih dokazov zato ni mogoče pritrditi.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, pravilno oprtih na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, izhaja, da je tožnik trpel trajne hude bolečine dva do tri dni in občasne hude bolečine kumulativno en dan, nadalje trajne srednje hude bolečine tri do štiri tedne in občasne srednje hude bolečine kumulativno dva do tri tedne ter končno še trajne lahke bolečine štiri tedne. Tožnik še vedno občasno trpi lahke bolečine v levi rami. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi, da je imel tožnik med zdravljenjem takšne nevšečnosti, kot jih je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo sodišče prve stopnje, in sicer: kratkotrajno hospitalizacijo, rentgenska slikanja, UZ pregled, MR artrografijo, številne ambulantne preglede v travmatološki in fiziatrični ambulanti, številne obiske ambulante fizikalne terapije in ambulantne preglede pri osebnem zdravniku ter jemanje protibolečinskih sredstev. Pritožnica dokazno ne podpre navedb o kratkotrajnem in konzervativnem zdravljenju, ki je potekalo brez zapletov in posebnosti ter je zajemalo bistveno manj nevšečnosti. Prav tako jih z ničemer ne obrazloži. Z njimi zato ne vzbuja nobenih dvomov v pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje.

12. Glede na pretrpljene telesne bolečine in tiste, ki se pri tožniku še vedno občasno pojavljajo, ter glede na vse nevšečnosti med zdravljenjem, ki nikakor ni bilo kratkotrajno, predstavlja odškodnina v znesku 1.200,00 EUR, ki jo je za to vrsto škode prisodilo sodišče prve stopnje, pravično denarno odškodnino (179. in 182. člen OZ). Prisojena odškodnina ne odstopa od odškodnin, ki jih sodna praksa prisoja v podobnih primerih.

13. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik utrpel hud primarni strah ter tudi sekundarni strah, ki bil hud ob prvem pregledu v travmatološki ambulanti in sprejemu v bolnišnico, srednje hud med krajšo hospitalizacijo, ob ambulantnih pregledih v travmatološki in fiziatrični ambulanti ter diagnostičnih pregledih in lahek ob pregledih pri osebnem zdravniku in med ambulantno fizikalno terapijo. Nadalje je ugotovilo, da je bila zaskrbljenost hujše stopnje v končni izid zdravljenja izražena v prvih dveh, treh dneh po škodnem dogodku, srednje huda zaskrbljenost prve dva meseca po hudi zaskrbljenosti, temu pa je sledilo še daljše obdobje lahke zaskrbljenosti, ki je še vedno občasno prisotna. O primarnem in sekundarnem strahu, ki ga je pretrpel tožnik, se je sodišče prve stopnje utemeljeno prepričalo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, ki je obrazloženo zavrnil vse toženkine pripombe. Pritožbeno sodišče zato nima nobenega pomisleka glede zaključka, da je ob trčenju tožnik utrpel hud primarni strah, čeprav se je nahajal v traktorju. Ta je v primerjavi z avtomobilom sicer robustnejši, vendar zato ne nujno tudi bolj varen. Pri oceni intenzivnosti in trajanja sekundarnega strahu je izvedenec medicinske stroke upošteval naravo poškodb, ki jih je utrpel tožnik, njihovo obravnavo ter potek zdravljenja. S pritožbenimi navedbami pritožnica ne vzbuja dvoma v pravilnost njegovih ugotovitev. V zvezi z udarnino trebuha je namreč prepričljivo pojasnil, da poškodba notranjega organa v trebušni votlini (kot posledica udarnine trebuha) ni bila z gotovostjo izključena že po pregledu v travmatološki ambulanti, temveč je bil tožnik zaradi suma na notranjo poškodbo hospitaliziran. Udarnina trebuha pa tudi ni bila edina poškodba, ki jo je tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku. Tožnik je udaril z levo ramo v stranico traktorske kabine, zaradi česar se je obstoječe stanje leve rame poslabšalo in je bil podvržen dalj časa trajajoči fizikalni terapiji. Glede na ugotovljeno stopnjo in trajanje strahu je prisojena odškodnina v znesku 600,00 EUR primerna in ne presega odškodnin, prisojenih v podobnih primerih.

14. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku odškodnino v višini 1.200,00 EUR. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki imajo dokazno podlago v izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke, izhaja, da je funkcionalnost tožnikovega levega ramenskega sklepa zmanjšana za 10% (zaradi funkcionalne oslabelosti tožnik ne more več opravljati težjih fizičnih del v smislu dvigovanja težjih predmetov (več kot 10 kg), podana pa je tudi delno omejena gibljivost levega ramenskega sklepa), vendar je vse navedeno le v 30% posledica poškodbe iz obravnavanega škodnega dogodka. Po oceni izvedenca medicinske stroke, ki ji je sodišče prve stopnje sledilo, so zaradi poškodbe iz obravnavanega škodnega dogodka tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane za 3%. Glede na pojasnjeno pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zgoraj navedenih dejanskih ugotovitev, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri odškodnine. Pritožbenih navedb, da je zaradi ugotovljenega funkcionalnega deficita tožnik zgolj blago oviran in da je zgolj blago zmanjšano sposoben na področju rekreativnih prostočasnih aktivnosti, pritožnica dokazno ne podpre.

15. Skupaj odmerjena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 3.000,00 EUR, kar predstavlja manj kot tri povprečne neto plače v času sojenja. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode, zato ni odmerjena previsoko. Drži, da iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je za nepremoženjsko škodo tožniku prisojen znesek 3.000,20 EUR (in ne 3.000,00 EUR, kot to izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), vendar zaradi tega ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre le za očitno pisno napako v izreku, ki jo sodišče prve stopnje lahko odpravi s popravnim sklepom (328. člen ZPP).

16. Sodišče prve stopnje je prisodilo tožniku tudi odškodnino za premoženjsko škodo, in sicer iz naslova tuje pomoči znesek 135,00 EUR, iz naslova stroškov prevozov pa znesek 264,00 EUR. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je ugovarjala zastaranje odškodninske terjatve iz naslova premoženjske škode (stroškov tuje pomoči in stroškov prevozov), vendar sodišče prve stopnje ni obravnavalo njenega ugovora. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejstva, vsebovana v sodbi sodišča prve stopnje, omogočajo preizkus utemeljenosti podanega ugovora zastaranja glede tožbenega zahtevka iz naslova tuje pomoči. Triletni subjektivni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ je začel teči, ko je tožnikova potreba po tuji pomoči prenehala. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik, ki je bil poškodovan v prometni nesreči 26. 3. 2010, v prvih dneh, to je med kratkotrajno hospitalizacijo, popolnoma odvisen od tuje pomoči, v nadaljevanju pa so mu svojci nudili pomoč še en mesec. Ker je po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožbo vložil 9. 7. 2013, je subjektivni zastaralni rok ob njeni vložitvi že potekel. Odškodninska terjatev iz naslova tuje pomoči je bila posledično že zastarana, kar utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova tuje pomoči v znesku 135,00 EUR (kolikor mu je sodišče prve stopnje ugodilo). V tem delu je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje.

18. V nasprotju z odločitvijo o odškodnini iz naslova tuje pomoči, ki je obrazložena tako, da je njen preizkus mogoč, odločitev o odškodnini iz naslova stroškov prevozov v višini 264,00 EUR ni ustrezno obrazložena. Tudi o tem, kdaj so posamezni stroški prevozov v zvezi z zdravljenjem nastali, nima razlogov, je pa to pomembno zaradi podanega ugovora zastaranja. V tem delu je bilo zato treba pritožbi ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter vrniti v ponovno sojenje.

19. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v 1. točki izreka tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 135,00 EUR zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP), razveljavilo pa v 1. točki izreka za znesek 264,00 EUR in v 2. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo stroškov prevoza v znesku 264,00 EUR, pri čemer bo moralo upoštevati, da je toženka podala ugovor zastaranja. Odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka iz navedenega naslova bo moralo obrazložiti tako, da bo obrazložitev omogočala njen preizkus. Ob upoštevanju načela uspeha v pravdi bo moralo odločiti tudi o stroških postopka.

21. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): To med pravdnima strankama ni bilo sporno in v tem smislu je sodišče prve stopnje zapisalo, da temelj odškodninske odgovornosti ni sporen.

Op. št. (2): Za oceno nastanka telesnih poškodb v prometnih nesrečah so usposobljeni izvedenci medicinske stroke in ne izvedenci cestnoprometne stroke.

Op. št. (3): V skladu s to določbo zastara odškodninska terjatev za škodo v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil.