Jedro

Bistveno za odločitev v tej zadevi je bilo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila sklenjena pogodba namesto razlastitve in kupnina plačana, kar pomeni, da so bila vsa lastninska upravičenja prenesena na toženo stranko, zato izgradnja ceste na zemljišču, ki je predmet te pravde, ni protipravno ravnanje. Tožeča stranka s kupoprodajno pogodbo ni mogla pridobiti pravic, ki jih njen pravni prednik ni imel več. Ker pravni prednik tožeče stranke ni mogel pravnoveljavno razpolagati z zemljiščem, ker je to svojo pravico s pogodbo že prenesel na toženo stranko, tožeči stranki zaradi ravnanja tožene stranke (izgradnja ceste) ne nastaja protipravna škoda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica nepremičnine parc. št. ... k. o. X, na plačilo odškodnine, ker nepremičnine ne more prodati kot gradbeno parcelo, večji del nepremičnine predstavlja v naravi državno cesto G1-10 ..., manjši del pa obcestno telo državne ceste.

2. Pritožbo iz vseh razlogov po 338. členu ZPP izpodbija tožeča stranka, ki v obrazložitvi navaja, da so razlogi sodbe nejasni in sami s seboj v nasprotju. Nepremičnina, ki je predmet pravde, ni javno dobro, ker to iz podatkov v zemljiški knjigi ne sledi in nikoli ni bila last tožene stranke. Pogodba namesto razlastitve z dne 12. 2. 1998, v obliki notarskega zapisa, je zavezovalni pravni posel, zemljiškoknjižnega dovolila pa A. A. ni izstavil, zato se tožena stranka nikoli ni vknjižila kot lastnica v zemljiško knjigo in ni postala lastnica nepremičnine, ki je predmet pravde. Sodba o teh pravno odločilnih dejstvih nima razlogov, ali pa so ti razlogi sami s seboj v nasprotju in nejasni. Tožnica je z nakupom nepremičnine in vpisom v zemljiško knjigo postala lastnica nepremičnine. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožnica lahko ugotovila, da je nepremičnina v naravi cesta, ker je pri poslu sodelovala nepremičninska agencija, tožnici tega ni mogoče očitati.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba povsem po nepotrebnem obsežno polemizira z uporabo posameznega določila Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in pri tem prezre, da je s trditvami v tožbi, da je tožena stranka protipravno zgradila cesto na njeni nepremičnini, ki je sedaj ne more uporabljati, niti prodati, sporno razmerje potrebno presojati na podlagi določil o odškodninski odgovornosti. Bistveno za odločitev v tej zadevi je odgovor na vprašanje, ali je izgradnja ceste na nepremičnini, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnina tožeče stranke, protipravno ravnanje.

5. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženi stranki protipravnega ravnanja ni mogoče očitati, ker je s pravnim prednikom tožeče stranke 12. 2. 1998 v notarski obliki sklenila pogodbo namesto razlastitve. Takrat je bil zemljiškoknjižni lastnik A. A., ki mu je bila odškodnina tudi izplačana. Z realizacijo zavezovalnega pravnega posla in plačilom odškodnine so bila dejansko in vsebinsko prenesena vsa upravičenja imetnika lastninske pravice na toženo stranko. Ker vpis v zemljiško knjigo ni bil realiziran, je A. A. ostala le gola pravica (nuda proprietas). To pa pomeni, da tožena stranka ni protipravno posegla v lastninsko pravico tožeče stranke, saj so bili vsi atributi lastninske pravice preneseni nanjo že z realizacijo pogodbe namesto razlastitve.

6. Lastninsko pravico predstavlja več upravičenj (že v rimskem pravu poznana delitev na: ius utendi, fruendi et abutendi). V skladu z določilom 37. člena SPZ je v našem pravu lastninska pravica opredeljena še širše, in sicer gre za pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Tožnik lahko prenaša na druge lastninsko pravico pravnoveljavno v celoti, torej z vsemi naštetimi upravičenji, lahko pa prenaša ali veljavno prenese le posamezna upravičenja, ki iz nje izhajajo, pri čemer se razpolagalno upravičenje nujno in vselej ne odraža le v pravnoveljavnem prenosu na drug pravni subjekt. Tako je bilo tudi v konkretnem primeru. Takšno pojmovanje lastninske pravice ne izključuje situacij, kakršna je očitno tudi sporna. Pravnoveljavno oziroma formalno lastninska pravica ni dobila novega titularja (tožene stranke), so pa bila nanjo dejansko in vsebinsko prenesena upravičenja, ki so značilna za imetnike lastninske pravice. Bistveno za odločitev v tej zadevi je bilo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila sklenjena pogodba namesto razlastitve in kupnina plačana, kar pomeni, da so bila vsa lastninska upravičenja prenesena na toženo stranko, zato izgradnja ceste na zemljišču, ki je predmet te pravde, ni protipravno ravnanje. Tožeča stranka s kupoprodajno pogodbo ni mogla pridobiti pravic, ki jih njen pravni prednik ni imel več. Ker pravni prednik tožeče stranke ni mogel pravnoveljavno razpolagati z zemljiščem, ker je to svojo pravico s pogodbo že prenesel na toženo stranko, tožeči stranki zaradi ravnanja tožene stranke (izgradnja ceste) ne nastaja protipravna škoda.

7. Odločitev sodišča se tako pokaže kot pravilna, pritožba tožeče stranke pa neutemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

8. Na podlagi določila 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP nosi tožeča stranka, ki je v pritožbenem postopku propadla, svoje stroške pritožbenega postopka sama.