Jedro

Sodišče prve stopnje s presojo, da varovanje meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede, ni z ničimer poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo.

Glede na to, da se tožnikova pripravljenost za delo v zvezi s stražo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in mu priznalo plačilo, ki izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Toženka krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku iz naslova opravljenega dela za ure stalne pripravljenosti, odrejene v zvezi s stražo ter varovanjem državne meje za obdobje od oktobra 2018 do decembra 2021, plačati v točkah I a) in I b) izreka opredeljene zneske prikrajšanja pri plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov; v presežku (za znesek 40,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za maj 2021, zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov za obdobje pred 20. 7. 2019 ter zahtevek, ki se nanaša na prikrajšanje pri plači za ure stalne pripravljenosti, odrejene v zvezi z vajami in usposabljanji) je zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da mora toženka tožniku povrniti 62,03 % stroškov postopka, tožnik pa njej 37,97 % njenih stroškov postopka.

2.Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov toženka. Sodišču prve stopnje očita nepravilno razporeditev dokaznega bremena v škodo toženke in s tem bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sklicuje se na stališča SEU v sodbi C-742/19, da se lahko posamezna dejavnost SV (tudi straža in varovanje državne meje) v celoti izvzame s področja uporabe direktive 2003/88/ES, in svoje trditve, da sta dejavnosti straže in varovanja državne meje taki izjemi. Nasprotuje sklicevanju na zadevo VS št. VIII Ips 196/2018, iz katere ne izhajajo trditve strank, ki bi narekovale izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES, ne gre za ustaljeno sodno prakso, pa tudi opira se na drugo pravno podlago (KPJS je tedaj za čas stalne pripravljenosti določala plačilo v višini 20 %, v predmetni zadevi je to zvišano na 50 %). Meni, da ni mogoče enako obravnavati stalne pripravljenosti v zvezi s stražo in varovanjem državne meje, razlikovanje izhaja že iz 97. člena ZObr. Sklicuje se na trditve glede straže, ki je tako posebna dejavnost, da zanjo sistem rotacije zaposlenih ni primeren, do katerih se (z izjemo sklicevanja na navedeno zadevo VS in ugotovitve o tem, da je šlo za običajno službo pripadnikov SV) sodišče prve stopnje ni opredelilo, presojalo je le, ali je stražo možno organizirati z rotacijami. Straža je bolj učinkovita, potrebnih je manj zaposlenih in objekti so bolje varovani, če pripadniki ne rotirajo dnevno, neprekinjena straža je v interesu državne varnosti. Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih niti ni ocenilo vseh predloženih listinskih dokazov, pisno izjavo A. A. pa je napačno povzelo, zato so podane bistvene kršitve določb iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da ni bistveno, ali je prišlo do spremembe v organizaciji varovanja nekaterih objektov. Vztraja, da gre pri straži tudi za vojaško operacijo v pravem pomenu besede, del izjave B. B. je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo mimo konteksta. Opozarja, da potrebe po naraščanju sil v primeru izrednega dogodka ni mogoče zagotoviti brez odrejene pripravljenosti. V zvezi z objektom varovanja v C. zavrača stališče sodišča prve stopnje, da časovna izguba zaradi vožnje ni razlog, ki bi onemogočal rotacijo zaposlenih. Vztraja, da sta ključna razloga za varovanje tega objekta s prisotnostjo ene ekipe 24/7 časovna oddaljenost in težja dostopnost do objekta. Trdi, da sodišče ne sme presojati sistemizacije delovnih mest oziroma formacije SV (glede dodelitve objektov v varovanje določeni enoti), saj je to v pristojnosti delodajalca ter nasprotuje stališču, da bi se straža lahko organizirala z manj oddaljeno enoto. Ponavlja, da z razpoložljivimi viri na drugačen način ne more zagotoviti ustreznega varstva tega objekta. Glede varovanja državne meje kot bistveno ponavlja, da je ta dejavnost izjema po vseh štirih alinejah iz sodbe SEU C-742/19, zaradi katere se direktiva ne uporablja, sodišču prve stopnje pa očita zmotno uporabo materialnega prava ter kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V obsežnih pritožbenih navedbah ponavlja argumente glede narave in vsebine operacije Odboj, opredelitve vojaške operacije v pravem pomenu besede, načina sodelovanja s Policijo idr. ter se sklicuje na ukaze, na podlagi katerih je tožnik opravljal varovanje državne meje ter strokovni mnenji B. B. in D. D. Meni, da ni pomembno, kaj je konkretno tožnik delal, temveč, ali je varovanje meje kot dejavnost izključena s področja direktive. Glede višine plačila za čas pripravljenosti navaja, da je urejena v 46. členu KPJS v višini 50 odstotkov osnove, sklicuje se še na 97.e člen ZObr; predpisa ne poznata pripravljenosti za delo znotraj delovnega časa. Iz sodbe C‑742/19 izhaja, da je za čas razpoložljivosti za delo s prisotnostjo v vojašnici dopustno različno plačilo v odvisnosti od tega, ali delavec delo dejansko opravlja. Trdi, da vertikalni neposredni učinek direktive ne pomeni, da nacionalna pravila nehajo veljati, temveč da se namesto nacionalnega pravila uporabi le tista določba direktive, s katero je nacionalno pravilo v nasprotju, kar pomeni, da se uporabljajo pravila za plačilo pripravljenosti po 46. členu KPJS. Navaja tudi, da sta se obe dejavnosti (varovanje objektov in meje) prilagodili v času epidemije SARS-CoV-2, tako da so bili v obdobju epidemije COVID zagotovo izpolnjeni razlogi, ki utemeljujejo izjemo od uporabe direktive po 3. alineji, do česar se sodišče prve stopnje prav tako ni ustrezno opredelilo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo vse stroške postopka, oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Nista podani bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba ustrezno obrazložena in v njej ni protispisnosti, sodišče prve stopnje je pravilno povzelo tudi pisne izjave prič v zvezi s pravno pomembnimi dejstvi. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev in jo ustrezno obrazložilo, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz razlogov sodbe.

5.Tožnik je pri toženki opravljal naloge vojaka specialista mehanika za oborožitev in oborožitvene sisteme v nazivu vojak I in mu je bila odrejena pripravljenost na določenem kraju v zvezi z izvajanjem straže oziroma varovanjem vojaških objektov (C. in E.), ki jih ni smel zapustiti, in varovanjem državne meje. Zahteva plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače (46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS) in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo skoraj v celoti (poleg zahtevka za plačilo prikrajšanja v zvezi s stalno pripravljenostjo v zvezi z vojaškimi vajami in usposabljanji je zavrnilo le del zahtevka za plačilo stalne pripravljenosti za stražo za maj 2021 ter zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov za obdobje pred 20. 7. 2019). Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, se nanje sklicuje ter se v nadaljevanju opredeljuje do odločilnih navedb pritožbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6.V zadevi gre za eno izmed številnih zadev iste toženke v povezavi s plačilom časa stalne pripravljenosti njenih zaposlenih v zvezi z dejavnostma varovanja državne meje in straže oziroma varovanja objektov. Vrhovno sodišče se je do spornih vprašanj, ki jih tudi v obravnavani pritožbi uveljavlja toženka, že večkrat izčrpno opredelilo, ne le v zadevi VIII Ips 196/2018, ki je odločilna v obravnavani zadevi, temveč v številnih drugih zadevah (prim. VIII Ips 11/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024 …), tem stališčem pa pravilno sledijo nižja sodišča, tako da je mogoče govoriti o ustaljeni sodni praksi. Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju: Direktiva 2003/88/ES) v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači. Tako kot v številnih drugih zadevah je sodišče prve stopnje v tej pravilno ugotovilo in izčrpno obrazložilo, zakaj dejavnosti varovanja državne meje in straže nista izjemi, pri katerih bi bila izključena uporaba Direktive.

7.Sodišče prve stopnje ni kršilo pravil o dokaznem bremenu. Ker je bila toženka tista, ki je zatrjevala, da so dejavnosti izvzete od uporabe direktive, je v zvezi s temi navedbami nosila dokazno breme. Za presojo, ali je podana izjema, je bistvena dejavnost, v okviru katere je bila tožniku odrejena pripravljenost. V zvezi s tem je pred sodiščem prve stopnje uveljavljala izjeme po več alinejah, kot izhajajo iz sodbe SEU C-742/2019. Sodišče prve stopnje se je do vseh njenih navedb opredelilo in ni storilo kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju toženka v resnici uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokazno oceno in materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje.

8.Glede varovanja državne meje je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo svojo pravilno presojo, da se varovanje meje ni izvajalo v okviru izrednih dogodkov (izjema po 3. alineji) v smislu izjem, opredeljenih s sodbo SEU C-742/19, v primeru okoliščin, ki bi bile po svoji teži in obsegu izredne, kot so naravne in tehnološke nesreče, atentati ali hude nesreče, ki zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih pravilna izvedba bi bila ogrožena, če bi se spoštovala vsa pravila o delovnem času, določena z direktivo (in pravilno ni sledilo pisnima izjavama D. D. in B. B. o izrednosti varovanja meje). Navedenim okoliščinam bi pojav množičnih migracij (ki jih ni mogoče primerjati z vojno) ustrezal kvečjemu, ko so se pojavile (in ni bilo odrejene pripravljenosti), ne pa po dolgem obdobju kontinuiranega trajanja.

9.Sodišče prve stopnje s presojo, da varovanje meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede, ni z ničimer poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sledilo toženkinim navedbam, ki jih ponavlja v pritožbi, da se je varovanje meje spremenilo (v letu 2019) tako, da so se vzpostavili taktični operativni centri. Temeljne naloge pripadnikov se niso spremenile, spremenil se je le način izvajanja teh nalog v letu 2020 v okviru operacije Odboj; takšna pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje temelji predvsem na vsebini pisne izjave priče D. D.; v izpodbijani sodbi ji je sledilo razen v delu, v katerem opredeli (enako kot B. B.) varovanje meje za bolj učinkovito, če so vojaki v pripravljenosti. V tem delu je pravilno upoštevalo, da je Slovenska vojska svojo nalogo uspešno opravljala do leta 2019, ne da bi odrejala pripravljenost. V zvezi s presojo, ali je varovanje meje v okviru operacije Odboj vojaška operacija v pravem pomenu, je pravilno upoštevalo, da so bile naloge vojske popolnoma načrtovane, nadzorovane in usklajene s policijo. Pravnemu standardu vojaška operacija v pravem pomenu besede, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, je podelilo ustrezno vsebino, in sicer takšno, kot izhaja iz sodbe SEU C-742/19. Opredelitev izjem ne more biti odvisna od tega, kako operacijo Odboj razume toženka ali z njene strani predlagane priče.

10.Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji, da v zvezi z varovanjem meje ni podana izjema po 1. alineji - vojaška operacija v pravem pomenu besede niti katerakoli druga. Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da sistem rotacij za to dejavnost ni primeren (izjema po 2. alineji). Do tovrstnih navedb se je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi; povzelo je pisni izjavi D. D. in B. B., da je varovanje meje z odrejanjem pripravljenosti bolj učinkovito, hkrati pa pravilno štelo, upoštevaje da je toženka varovanje meje izvajala pred tem z rotacijami, da so te primerne in da se na ta način meja učinkovito varuje. Pri tem ni presojalo, koliko delovnih mest ima toženka sistemiziranih oziroma kakšna naj bo formacija, kot mu neutemeljeno očita toženka v pritožbi.

11.Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz opredelitve straže v ZObr (97.č člen ZObr) in utemeljeno glede na ugotovljena dejstva v tem sporu sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018, da sodi straža v običajno službo pripadnikov Slovenske vojske v mirnem času; straže niso narekovale posebne varnostne potrebe niti ni šlo za izredne okoliščine. Tožnik je stražo opravljal v C. in v skladišču E. Delo je potekalo na način, da je 7 dni zapored izmenično izvajal stražo in pripravljenost na stražo. Nahajati se je moral v objektu, ki ga ni smel zapuščati. Toženka stražo na posameznih vojaških objektih opravlja ali v sistemu rotacij ali stalne pripravljenosti, kot to izhaja iz izjave A. A., kar tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazuje, da so rotacije primerne, prav tako že pojmovno ne gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Kateri način je bolj kvaliteten oziroma smotrn, za presojo obstoja izjeme po Direktivi 2003/88/ES ni pomembno, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno oceniti kakovosti varovanja različnih sistemov izvajanja straže. Prav tako na primernost rotacij ne morejo vplivati kadrovske in druge organizacijske težave zaradi oddaljenosti objekta v C., časovne izgube zaradi vožnje (iz 180 km oddaljenega F.) oziroma težje dostopnosti, kot tudi ne mnenje prič, da so zaradi teh težav rotacije neustrezne. Gre za organizacijska vprašanja toženke, ne pa posebno naravo vojaške dejavnosti, ki edina pogojuje obstoj izjeme, do pravno relevantnih dejstev in dokazov v zvezi s tem pa se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje presojalo vprašanja sistemizacije delovnih mest oziroma formacije toženke oziroma ni zahtevalo, da ju toženka prilagodi.

12.Tudi sklicevanje na razglasitev epidemije Covid-19 kot izredni dogodek, zaradi katerega so bile rotacije neprimerne, ne more vplivati na pravilnost odločitve. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bili razlogi za opustitev rotacije v tem obdobju drugi (zaščita zdravja pripadnikov SV), ne pa sama (spremenjena) vsebina dela varovanja objektov oziroma straže. Eventualne kadrovske težave zaradi zagotavljanja rotacij in izpolnjevanja posebnih pogojev s strani zaposlenih, ki so veljali v obdobju razglašene epidemije, ne spremenijo narave varovanja objektov, prav tako ta dejavnost zaradi tega ni postala posebno občutljiva.

13.Glede na to, da se tožnikova pripravljenost za delo v zvezi s stražo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa Zakon o obrambi (ZObr) in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in mu priznalo plačilo, ki izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke. Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katerega izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas). Pritožba se tako neutemeljeno sklicuje na to, da iz sodbe C-742/19 izhaja, da je za čas razpoložljivosti za delo s prisotnostjo v vojašnici dopustno različno plačilo v odvisnosti od tega, ali delavec delo dejansko opravlja.

14.Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

15.Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. in 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela.

Zveza:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.