Jedro

Ker siceršnji razpon odškodnin v podobnih primerih znaša med 4 in 7 povprečnih mesečnih neto plač, pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožniku prisojena odškodnina odraža primerno umeščenost v okvir sicer prisojenih odškodnin v primerljivih zadevah (načelo objektivne pogojenosti odškodnine). Po prepričanju pritožbenega sodišča so s konkretno določeno odškodnino tudi zadostno upoštevane tožnikove posebnosti (načelo individualne pogojenosti odškodnine), iz česar sledi, da dosojena odškodnina ustreza standardu pravične denarne odškodnine (179. člen OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tem postopku zatrjeval, da je bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, za kar je prestal tudi zaporno kazen v trajanju osmih mesecev. Naknadno, po odločitvi Vrhovnega sodišča, ki je omenjeno sodbo razveljavilo, pa je bil v ponovljenem postopku obtožni predlog zoper njega pravnomočno zavržen. Tožnik je od države zato zahteval odškodnino zaradi neupravičene obsodbe in neutemeljenega odvzema prostosti v višini 40.585,60 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Temelj odgovornosti med strankama ni bil sporen.

2. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo plačilo 7.560,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi o pravdnih stroških. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopenjsko sodišče sledilo toženkinemu ugovoru že razsojene stvari, ker je ugotovilo, da je bila tožniku pravnomočno že prisojena odškodnina za zadnja dva meseca uveljavljanega neupravičeno prestanega zapora.1

3. Tožnik je zoper sodbo vložil laično pritožbo, naknadno pa še pritožbo po kvalificiranem pooblaščencu. Višje sodišče ju je obravnavalo enotno. Tožnik sodbo izpodbija v zavrnilnem in stroškovnem delu ter iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja okoliščine neupravičene obsodbe in meni, da je bil deležen slabega ter nepravičnega sojenja. Opisuje ozadje medsosedskega spora, zaradi katerega je tekel sporni kazenski postopek in potek slednjega. Navaja posledice neupravičeno prestanega zapora – razpad zakonske zveze, zdravstvene težave, psihične posledice, sklicuje se tudi na omejitve, ki jih je bil deležen med prestajanjem kazni. Izpostavlja, da je bil zaprt po krivem, da je bil deložiran, njegovo stanovanje pa je bilo prodano pod realno vrednostjo. Navaja tudi, da je izgubil dohodek, prestajanje zapora je uničilo njegovo družino in jim prineslo psihične težave. Ne strinja se z višino dosojene odškodnine in meni, da njegov primer odstopa od običajnih. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

4. Toženka v odgovoru na tožbo meni, da je pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev, zahteva pa tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Odgovornost države, ki jo v tem postopku uveljavlja tožnik, ne temelji na klasičnih predpostavkah odškodninske odgovornosti, pač pa na zakonsko vzpostavljeni povrnitveni shemi.2 Ta odraža odločitev države, da bo lajšala položaj oškodovancev in nosila odgovornost, četudi (nujno) ni ravnala protipravno. Dodatno gre izpostaviti, da temelj odgovornosti med strankama niti ni sporen. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na okoliščine, ki so pripeljale do prvotne pravnomočne kazenske obsodilne sodbe, se tako izkažejo za neodločilne.

7. Bistvene dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča so: - tožnikova razveza je bila sporazumna, zasledovala je željo po doseganju večjih socialnih ugodnosti, - ni dokazano (pravzaprav pa tudi ne konkretizirano zatrjevano), da bi bil tožnik zaradi prestajanja sporne zaporne kazni posebej zaznamovan, kot večkratnega povratnika zanj in za njegove bližnje zapor ni predstavljal nove življenjske situacije, - tožnik je bil pred prestajanjem sporne zaporne kazni nezaposlen, nato pa se je invalidsko upokojil zaradi delovne nesreče, - tožnik ima osebnostno motnjo disocialnega tipa, v obdobju prestajanja zapornih kazni (tj. pred in po neupravičeni, ki je predmet tega postopka) je imel obdobja blage prilagoditvene motnje z blago depresivno simptomatiko, motnjami spanja, tesnobnostjo, zaskrbljenostjo, vendar našteto ni bistveno vplivalo na njegovo vsakodnevno delovanje, tudi terapija (uživanje antidepresiva in uspavala) je bila v relevantnem časovnem obdobju nespremenjena, sedaj pa terapije in posebnega zdravljenja ne potrebuje več, - v obdobju neupravičenega prestajanja zapora je tožnik trpel zmerne psihične bolečine, ker je vedel, da ni kriv, izločen je bil iz domačega okolja in podvržen omejitvam zaporskega sistema. Za vse navedeno je prvostopenjsko sodišče navedlo jasne in prepričljive razloge, ki jim pritožbeno sodišče v celoti sledi. Neutemeljeno je zato pavšalno ponavljanje navedb o domnevnih posledicah, ki so v delu celo dobesedni prepis tistih, ki jih je tožnik podal že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Do njih se je ustrezno opredelilo že prvostopenjsko sodišče. Ob tem pa višje sodišče ugotavlja tudi, da tožnik nekatere posledice prvič zatrjuje šele v pritožbi (deložacija, prodaja stanovanja, izguba dohodka, uničena družina). Ker hkrati ne pojasni, zakaj jih brez svoje krivde ni mogel navesti že prej, jih pritožbeno sodišče šteje za nedovoljene novote (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)).

8. Čeprav je mogoče tožnika deloma razumeti v prizadevanjih za višjo odškodnino, mu gre hkrati pojasniti, da določitev slednje ni zgolj odraz hotenja oškodovanca. Izhodišča za odmero so namreč predhodno izpostavljene bistvene ugotovitve, ki jim tožnik obrazloženo niti ne nasprotuje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prisojena odškodnina predstavlja dobrih 5 povprečnih mesečnih neto plač v času izdaje prvostopenjske sodbe. Ker siceršnji razpon odškodnin v podobnih primerih znaša med 4 in 7 povprečnih mesečnih neto plač, pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožniku prisojena odškodnina odraža primerno umeščenost v okvir sicer prisojenih odškodnin v primerljivih zadevah (načelo objektivne pogojenosti odškodnine).3 Po prepričanju pritožbenega sodišča so s konkretno določeno odškodnino tudi zadostno upoštevane tožnikove posebnosti (načelo individualne pogojenosti odškodnine), iz česar sledi, da dosojena odškodnina ustreza standardu pravične denarne odškodnine (179. člen Obligacijskega zakonika (OZ)). Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da je še posebej neutemeljeno tožnikovo laično zavzemanje za še višjo odškodnino od tiste, ki jo je zahteval v postopku pred sodiščem prve stopnje. Materialnopravni razlog je že pojasnjen, tudi sicer pa sodišče vsakokrat odloča le v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP).

9. Ker so torej po presoji pritožbenega sodišča vsi pritožbeni očitki neutemeljeni in hkrati ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor toženke pa vsebinsko ni prispeval k odločitvi sodišča. Stranki zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 521/2018 z dne 5. 10. 2021 v zvezi s sodbo VSL II Cp 41/2022 z dne 7. 3. 2022. Predmet tega postopka je bila tako odškodnina za 180 dni neupravičeno prestanega zapora (ne zatrjevanih 243 dni). 2 Zakon o kazenskem postopku (ZKP) jo ureja v XXXII. poglavju. O razmerju med odgovornostjo države na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije in odgovornostjo po t. i. drugih povrnitvenih shemah glej npr. D. Možina: Odškodninska odgovornost države, v: Pravni letopis PF Univerze v Ljubljani 2013, str. 141 -165. 3 Glej npr. D. Jadek Pensa et. al., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001, zlasti primeri 679 – 681; tudi A. Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2010, primera XVIII/15 in XVIII/16. Tudi prvostopenjsko sodišče je nekatere primere, iz katerih je izhajalo, ustrezno navedlo (opomba 11 izpodbijane sodbe). Primerov, ki bi morebiti opravičevali višjo odškodnino in do katerih bi se pritožbeno sodišče lahko opredelilo, tožnik ne navaja.