Jedro

V času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil delodajalec skladno z zakonsko ureditvijo dolžan invalida III. kategorije obdržati v delovnem razmerju ter ga premestiti na delovno mesto, ki je primerno njegovi delovni zmožnosti in strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti. To pomeni, da odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici zaradi ugotovljene invalidnosti III. kategorije, ni zakonita. Po uveljavitvi ZDR/90, ki je uvedel pogodbeni princip, se soglasje delavca k odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more predpostavljati, ampak bi tožnici pogodba o zaposlitvi lahko zakonito prenehala le na podlagi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 9. alineji 3. odstavka izreka spremeni tako, da se znesek 31.142,00 Sit zniža na znesek 15.571,00 SIT.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3.12.2004 nezakonita in se razveljavi (1. točka). Posledično navedenemu je razsodilo, da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 8.12.2004, ampak je trajalo do dne 28.8.2005, ko se je tožnica invalidsko upokojila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 8.12.2004 do 28.8.2005 vpisati delovno dobo v delovno knjižico in jo za ta čas prijaviti v obvezno socialno zavarovanje. Kar je zahtevala tožnica več je sodišče zavrnilo (2. točka). V nadaljevanju je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici iz naslova premalo izplačanih plač za obdobje od 8.1.2005 do 15.5.2005 in od 10.9.2005 do 15.9.2005 ter iz naslova nadomestila plač zaradi začasne nezmožnosti za delo v obdobju od 9.12.2004 do 7.1.2005 in od 16.3.2005 do 9.9.2005 izplačati znesek skupaj 308.334,00 SIT neto, na ta znesek pa plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo, od mesečnih zneskov pa je dolžna plačati tudi zakonite zamudne obresti, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov od 15. dne v mesecu do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (3. točka). Sodišče je tudi toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2004 v višini 137.853,00 SIT, ter ji po plačilu davka izplačati neto znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2004 do plačila ter za leto 2005 v bruto znesku 142.264,00 SIT ter ji po plačilu davka izplačati neto znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2005 do plačila (4. točka). Prav tako je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odpravnino ob upokojitvi v višini 536.678,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.8.2005 do plačila, vse v 8 dneh (5. točka). Toženi stranki je tudi naložilo povrnitev stroškov postopka v višini 232.596,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe (6. točka). V nadaljevanju je sodišče izdalo sklep, da se zaradi delnega umika tožbe, ki se nanaša na plačilo odpravnine zaradi upokojitve v višini 281.161,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2005 dalje do plačila, povečanega za plačane davke v skladu z veljavno zakonodajo, postopek v tem delu ustavi (1. točka). Zaradi umika tožbe v delu, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnico nazaj na delo, je sodišče postopek v tem delu s sklepom ustavilo (2. točka).

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka je navajala, da je odločitev sodišča v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 3.12.2004 nepravilna. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da 140. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/99 s sprem. - ZPIZ/92) ne daje podlage za prenehanje delovnega razmerja zaradi ugotovljene invalidnosti delavcu, zaposlenemu pri delodajalcu z manj kot petimi delavci ter da je prenehanje možno le, če mu delodajalec ob sodelovanju z Zavodom RS za zaposlovanje poišče ustrezno zaposlitev pri drugem delodajalcu. Tudi za male delodajalce naj bi veljala splošna ureditev po predpisih o delovnih razmerjih, da delovni invalid lahko izgubi zaposlitev le, če s tem soglaša, brez svoje volje pa, če preneha delodajalec oziroma v primeru njegovega stečaja. Položaj malih delodajalcev naj bi bil v primerjavi z drugimi olajšan le v toliko, da do zaposlitve delovnega invalida pri tem delodajalcu stroški nadomestila plač ne gredo v njegovo breme, ampak v breme Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Sodišče se pri tem sklicuje tudi na članek Mirana Kalčiča, iz katerega izhaja, da naj bi se 140. člen ZPIZ/92 v praksi na podlagi stališča Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS z dne 26.9.1995 izvajal širše in sicer, da lahko delovnemu invalidu, zaposlenemu pri delodajalcu z manj kot petimi zaposlenimi delovno razmerje preneha zato, ker se soglasje delovnega invalida k prenehanju delovnega razmerja predpostavlja. Navedenega stališča pa po uveljavitvi novega Zakona o delovnih razmerjih ni mogoče več uporabljati kot podlage za odpoved, saj je prenehal veljati ZTPDR, ZDR/2002 pa v 119. členu izrecno določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati po zakonu le, ko je delavcu vročena odločba o ugotovljeni invalidnosti prve kategorije postala pravnomočna. Tožena stranka meni, da je tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, na podlagi 7. alineje 75. člena ZDR, ki določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati v drugih primerih, ki jih določa zakon. Invalidi so tako le relativno varovana kategorija in ne absolutno varovana kategorija. Določila 140. člena ZPIZ/92 so se uporabljala v skladu s 446. členom ZPIZ/99 in 1. odstavkom 110. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov do uveljavitve Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov, to je do 1.1.2006, nova ureditev tudi za delodajalce z več kot petimi zaposlenimi ne temelji več na načelu absolutne prepovedi odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu, ampak na načelu relativne prepovedi. Ponovno pa je posebej privilegiran položaj malega delodajalca, saj pridobitev mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi za malega delodajalca ni obligatorna. Ureditev, po kateri je mali delodajalec lahko odpovedal pogodbo o zaposlitvi delovnemu invalidu je veljala tako pred 1.1.2003, ko je pričel veljati novi ZDR, kot tudi po njegovi uveljavitvi. Tako ima mali delodajalec tudi od 1.1.2006 dalje, določen privilegiran položaj in v bistvu uživa posebno varstvo malega delodajalca. Sodišče se sklicuje na pravno mnenja Mirana Kalčiča, objavljeno v Pravni praksi št. 43-44/2004, iz katerega izhaja, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu pri malem delodajalcu do uveljavitve ZDR možna, ker se je njegovo soglasje k odpovedi predpostavljalo, po 1.1.2003 pa je bila odpoved možna le s soglasjem invalida. Navedeno stališče pa je napačno in ne sledi namenu zakonske ureditve in bi različna ureditev od 1.1.2003 do 1.1.2006 predstavljala tudi kršitev ustavnega načela enakosti. Sodišče je tudi navedlo, da stroški nadomestila plač ne gredo v breme delodajalca, ampak v breme Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, kljub takšnim navedbam pa je odločilo, da mora tožena stranka tožnici povrniti premalo izplačano plačo oziroma nadomestilo plače. Tako je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. alineje 2. odstavka 339. člena ZPP in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je tudi tožnici priznalo delovno razmerje do 28.8.2005, v 3. odstavku pa toženo stranko zavezalo k obračunu in plačilu nadomestila plače do 15.9.2005, tako izrek nasprotuje samemu sebi. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi določil 75. člena ZDR in 140. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s sprem.- ZPIZ/92) v zvezi s 446. členom ZPIZ-1-UPB2 (Ur. l. RS, št. 20/2004). Tožena stranka je v izreku odpovedi navedla, da tožnici ni mogoče zagotoviti ustreznega dela pri delodajalcu in ker tožena stranka zaposluje manj kot pet delavcev, tožnici delovno razmerje preneha in se je dolžna zaradi zagotovitve pravice do nadomestila plače v roku 30 dni od vročitve odločbe javiti Zavodu RS za zaposlovanje. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenija je predhodno namreč izdal odločbo št. ... z dne 8.11.2004, s katero je tožnico razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznal pravico do dela na drugem delovnem mestu kuharica – natakarica s pretežno sedečim delom s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno od 6.4.2004 dalje.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR/2002) v 1. odstavku določa, da delodajalec ne sme odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga, razen če mu ni možno zagotoviti drugega ustreznega dela ali dela s krajšim delovnim časom v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. 2. odstavek 116. člena ZDR pa določa, da delodajalec ne sme odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu, ki nima statusa delovnega invalida iz poslovnega razloga, razen če mu ni možno zagotoviti ustreznega dela v skladu s predpisi o usposabljanju in zaposlovanju invalidov. V prehodnih in končnih določbah pa ZDR v 240. členu določa, da do sprejema zakona, ki bo urejal usposabljanje in zaposlovanje invalidov, se možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga invalidu, ki nima statusa delovnega invalida, izvede v skladu s 1. odstavkom 116. člena ZDR.

Po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1-UPB1, Ur. l. RS, št. 26/2003), ki so veljale v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se je po določbi 446. člena ZPIZ-1 takrat uporabljal 101. člen ZPIZ-1, ki je določal, da mora delodajalec invalida II. ali III. kategorije obdržati v delovnem razmerju in ga premestiti na delovno mesto primerno njegovi delovni zmožnosti in strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti. Določbe ZPIZ-1 o prenehanju delovnega razmerja delovnemu invalidu (od člena 102-106) se sprva niso uporabljale do 1.1.2004, nato pa celo do 1.1.2005, zato v skladu s predpisi invalidskega zavarovanja delovnemu invalidu do 1.1.2005 skoraj ni bilo mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi, saj so do takrat praktično uživali varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti oziroma poslovnega razloga.

1. odstavek 140. člena prejšnjega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92) je določal, da mora delodajalec v sodelovanju z Zavodom RS za zaposlovanje zagotoviti delovnemu invalidu ustrezno delo v drugi organizaciji oziroma pri delodajalcu, če zaradi narave dejavnosti, organizacije dela in glede na preostalo delovno zmožnost zavarovanca v organizaciji oziroma pri delodajalcu ni dela, na katerega bi ga bilo mogoče razporediti. Ta določba je bila izjema od načela absolutne prepovedi prenehanja delovnega razmerja invalidu pri delodajalcu, ki je bilo sicer določeno v 39. členu ZPIZ/92. Izjema od določbe 1. odstavka 140. člena v zvezi s 139. členom ZPIZ/92 je bila za male delodajalce določena v 2. odstavku 140. člena ZPIZ/92 na tak način, da sta zagotavljala v primerih iz 1. odstavka 140. člena ZPIZ/92 pravice delovnega invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, ki je bil ob nastanku invalidnosti v delovnem razmerju pri organizaciji ali delodajalcu z manj kot petimi zaposlenimi delavci Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje RS glede na nadomestil plače, vsebinske pravice iz invalidskega zavarovanja pa Zavod za zaposlovanje RS (pravica do poklicne rehabilitacije in pravica do ustrezne zaposlitve).

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da po uveljavitvi ZDR/2002 ni več mogoče tolmačiti 140. člena ZPIZ/92 tako, da se je „soglasje delovnega invalida k prenehanju delovnega razmerja predpostavljalo“, saj je ZDR/2002 uvedel pogodbeni princip in se soglasje ne more predpostavljati. ZDR/2002 namreč v 1. odstavku 119. člena ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti in določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati po samem zakonu, ko je delavcu vročena odločba o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije postala pravnomočna, torej za druge primere pa ne (tožnici je bila priznana III. kategorija invalidnosti). Tako bi po oceni pritožbenega sodišča lahko invalidu prenehala pogodba o zaposlitvi le z uporabo instituta sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi po določilih 79. člena ZDR, seveda pa ob tem invalid ne bi užival posebnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, in tudi ne bi bil upravičen do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti v skladu z 19. členom Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti ( ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 in nadaljnji) .

Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da kršeno ustavno načelo enakosti, ki ga Ustava RS (Ur. l. RS št. 33/91 s sprem. - URS) ureja v 14. členu (enakost pred zakonom) in določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katero drugo osebnostno okoliščino. V različnih časovnih obdobjih velja različna zakonodaja, ki pa se za vse primere (konkretno invalide) uporablja enako.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke, da je sodišče najprej ugotovilo, da je tožnica bila pri toženi stranki v delovnem razmerju do 28.8.2005, v nadaljevanju pa tožnici prisodilo tudi plačilo razlike v plačah za čas vse do 15.9.2005. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati nadomestilo plače le do vključno 28.8.2005, ko je bila pri toženi stranki v delovnem razmerju, ne pa kasneje, saj delodajalec ne more plačevati plače ali nadomestila plače za čas, ko delavec ni pri njem ni v delovnem razmerju. Pritožbeno sodišče je tako tožnici priznalo plačilo nadomestila v višini 15.571,00 SIT in ne v višini 31.142,00 SIT, kot je to določilo sodišče prve stopnje v 9. alineji 3. odstavka izreka.

Tožena stranka je kot pritožbeni ugovor uveljavljala tudi, da je sodišče navedlo, da je položaj malih delodajalcev v primerjavi z drugimi na podlagi 140. člena ZPIZ/92 olajšan le v toliko, da do zaposlitve delovnega invalida pri drugem delodajalcu, stroški nadomestila plač ne gredo v njegovo breme, ampak v breme Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kljub takim navedbam pa odločilo, da mora tožena stranka tožnici povrniti premalo izplačano plačo oziroma nadomestilo plače zaradi začasne nezmožnosti za delo, s čimer naj bi sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. alineji 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. alineje 2. odstavka 339. člena ZPP, saj iz izreka in obrazložitve izhaja, da je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in jo razveljavilo, posledično navedenemu pa odločilo, da mora tožena stranka torej delodajalec tožnici povrniti nadomestila plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje tudi glede prisojenih regresov za letni dopust (4. odstavek) in glede izplačila odpravnine ob upokojitvi (5. odstavek) in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v 9. alineji 3. odstavka izreka sodbe tako, da je znesek 31.142,00 SIT z zapadlostjo 15.9.2005 nadomestilo z zneskom 15.571,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, saj delodajalec v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja po določilih 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1) krije svoje stroške postopka, prav tako pa je tožena stranka v pritožbi uspela le v neznatnem delu.